Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenija je končno odrešena in del zgodovine oziroma preteklosti je za vse večne čase za nami. Janez Janša je odslej zgolj navaden zapornik na Dobu, ker je storil kaznivo dejanje; ni več poslanec, ni politični zapornik in ni poslanec v zaporu. Empirično dejstvo pa moramo znati uzreti in razumeti še v neki drugi luči, o čemer govorim v nadaljevanju, kajti za bodočnost državljanov te dežele je to mnogo pomembnejše kot Janez Janša.

V sijajni knjigi z naslovom Therapy Culture spregovori britanski profesor sociologije Frank Furedi o procesih in načinih sodobnega življenja, nad katerimi bi se morali zares zamisliti. Avtor je sicer dobro znan po svojem delu, vendar je danes malo bralcev, ki ga poznajo in se ukvarjajo s tem, o čemer piše. Mislim seveda predvsem na te kraje, kjer zaradi brezbrižnosti, apatičnosti in nagnjenosti k depresivnosti njegovo razmišljanje pride še bolj do izraza. Ne zaradi branja in razmišljanja, saj je tega silno malo tudi med tukajšnjimi akademiki, temveč zaradi empiričnih dogodkov, ki neposredno vplivajo na državljane. Mednje sodi tudi dolgoletno neproduktivno ukvarjanje z Janezom Janšo in njegovimi idejami o zarotah.

Janša namreč že več kot dve desetletji ustvarja vtis, da je preganjana žrtev komunistične zarote. Ustvaril je krog državljanov, ki so pripravljeni verjeti njegovim zgodbam, ker so tudi sami del sveta, v katerem ima pomembno vlogo koncept, o katerem govori Furedi. Terapevtska kultura je tako ali tako pomemben del sodobnega življenja, v Sloveniji pa ima, kot rečeno, še dodatne razsežnosti zaradi že prislovične zgodovinske nagnjenosti Slovencev in Slovenk k depresivnosti in svetobolju.

Terapevtska kultura je koncept, ki nam pomaga misliti koordinate sodobnega življenja, v katerem imajo morda celo ključno vlogo terapevtski imperativi, kot jih imenuje sociolog. Zlasti v ameriškem svetu, od koder se kultura izvaža k nam, je že dolga desetletja dolžnost vsakdanjih ljudi, da tako rekoč vse kotičke svojih življenj prepredejo s terapevtskim besednjakom.

Novi terapevtski besednjak, ki je danes dobesedno povsod, se močno naslanja na emocionalno oziroma čustveno življenje ljudi, s katerim je mogoče s pridom manipulirati. To zlasti pomeni, da se z besednjakom spreminja subjektivnost ljudi. Danes je čustvena kultura ljudi izrazito plehka, površinska, enodimenzionalna, kot je rekel že Herbert Marcuse. Ljudje se vse bolj bojijo lastnih emocij in so vse bolj ranljivi, negotovi, anksiozni oziroma tesnobni. Nikakor ne po naključju, kajti s takimi ljudmi oblast zlahka upravlja.

Povsod so tveganja (nekateri govorijo kar o družbah tveganja), povsod so negotovosti, povsod so dvomi in je prestrašenost, kajti nad ljudmi danes vladata dva močna gospodarja, kot je napovedal že Lacan v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: Znanost in Tehnologija.

Ljudje so zato vse bolj odvisni od znanja, ki ga kajpak zastopajo strokovnjaki, in se vse manj zanašajo nase in na zmožnost, da mislijo.

Besednjak, ki ga raziskuje Furedi, zajema tudi izraze, kot so čustvene rane, čustvena škoda, tvegano vedenje, ranljive družbene skupine. Ljudje se nenehno nečesa bojijo, zato je ključna beseda njihovih življenj – varnost.

Vse skupaj ima en sam imenovalec: nemoč. Ljudje so vse bolj nemočni, zato se nenehno in za vsako malenkost naslavljajo na Znanost. Danes je zato mogoče na vsakem koraku srečati strokovnjake, ki ponujajo in seveda prodajajo nasvete, kako živeti, kako komunicirati, kako čutiti, kako se vesti, kako se izražati, kako vstopati v medsebojne donose, kako jih regulirati, kako biti ustvarjalen in vse drugo.

Problem, s katerim se soočamo, je na prvi pogled nenavaden: terapevtski obrat k notranjosti ljudi, k njihovemu notranjemu čustvenemu življenju, k iskanju bistvo v sebi je v resnici prispevek k novim represivnim družbenim praksam.

Nove represivne družbene prakse izkoriščajo terapevtsko kulturo za oblikovanje nove subjektivnosti ljudi, ki temelji na strahu, negotovosti in konformističnem upravljanju z emocijami, kot pravi Furedi. Ključne so natanko emocije, ki se jih morajo ljudje naučiti deliti na pozitivne in negativne, potem pa se seveda držati samo pozitivnih, kajti negativne so dobesedno neželene in celo prepovedane. K terapevtu zato ne gre le človek, ki je jezen, temveč gre tja tudi človek, ki je žalosten ali čuti osamljenost. Vse je namreč treba zdraviti. Ljudje so bolni celo takrat, ko mislijo, saj se človeku lahko od razmišljanja še zmeša. Torej dobesedno ne gre misliti, da se ne bo komu zmešalo. Dokončno smo se znašli v blaznem svetu.

Furedi je znan tudi po delu s področja, ki je prav posebej pomembno za čisto vsakega državljana, ki danes v negotovosti brska po sebi in skuša preživeti; mislim na sociologijo strahu. Redki sociologi znajo misliti ta zapleteni družbeni pojav; enako velja za psihologe, ki morda še znajo misliti strah, ne znajo pa misliti njegovih družbenih razsežnosti.

Terapevtska kultura se prilega sodobnemu kapitalizmu, ki temelji na individualnosti ljudi, tekmovalnosti in privatiziranju. Izjemno sofisticirani družbeni mehanizmi se prepletajo s psihološkimi mehanizmi, ki uravnavajo vsakdanje življenje ljudi tako, da se počutijo vse bolj nemočne, prestrašene, negotove in celo bolne.

Terapevtsko kulturo dopolnjuje kultura strahu, kot jo imenuje Furedi. To je kultura tesnobnih stanj in nenehnega spraševanja ljudi, kaj je z njimi narobe in kje dobiti ustrezne nasvete za zdravo življenje. Še pomembnejše je spoznanje o njihovi morali. Že Adorno je pred desetletji pisal o minimalnih pričakovanjih, ki jih imajo ljudje do življenje, vendar je takrat potekala vojna. Danes je drugače, toda pričakovanja ljudi so še vedno majhna ali pa jih celo ni več, zato so ljudje spontano prepričani, da svet ne bo nikoli boljši.

Furedi govori o morali majhnih pričakovanj (morality of low expectations), ki na prav poseben način ponazarja odnose ljudi do avtoritet. Danes zato ne gre za pomanjkanje avtoritete, na primer pri starših, vzgojiteljih in učiteljih, kot jamrajo prav dušebrižniki. Ne, problem je povsem drugje in je mnogo bolj pereč. O njem bom govoril danes na Bledu.

Furedi v knjigi z naslovom Authority, ki je izšla pred kratkim, pokaže, da je problem, o katerem govorim, v resnici grozljiv, in da za njegovo rešitev ne zadoščajo moralistično stokanje nad paglavci, ki da ne ubogajo odraslih, ali nasveti profesorjev, da bi bilo treba znova uvesti fizično kaznovanje mladeži. Vsi ti pogledi so zgrešeni, fantazmatski in popačeni.

V sodobnih občestvih, ki jih sproti razsuva kapitalizem s svojim vulgarnim poudarjanjem, da družba tako ali tako ne obstaja, da torej obstajajo zgolj goli posamezniki, ki se morajo skozi medsebojno tekmovanje dokazovati in se truditi uspeti, je pod radikalnim vprašanjem sam koncept avtoritete; ne ta ali ona fizična ali duhovna avtoriteta, temveč sama zamisel o avtoriteti.

Kot sem že rekel: danes je avtoriteta Znanost, zato so že skoraj vse naprave, ki jih uporabljajo ljudje, pametne, avtoriteta pa je tudi Tehnologija, zato jo ljudje obožujejo. Drugih avtoritet ni.

Živimo v svetu, v katerem vse bolj prevladuje medsebojno nezaupanje ter pristajanje ljudi, da se zanašajo izključno nase, da brskajo po svoji notranjosti in skušajo osebnostno rasti, čeprav so obenem vse bolj tesnobni, vse bolj osamljeni, vse bolj depresivni in imajo okoli sebe vse manj ljudi, s katerimi bi se še lahko pogovarjali.

Ciniki pravijo, da to sploh ni problem in da se bodo že v kratkem ljudje lahko pogovarjali – s pametnimi roboti. Čisto malo jih skrbi zgolj zamisel, da bodo morda postali bolj pametni, kot smo mi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži