Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Imenujte katero koli sanjsko službo, ki si jo želite. Ni pomembno, ali imate ustrezne izkušnje, znanje ali diplomo s tistega področja. Ni pomembno, da ste zgolj šaman, da se spoznate na hojo po žerjavici in da znate čarati. Pomembne so vaše – karakterne značilnosti. Ni pomembno, da niste psiholog in da ne veste, kaj karakterne značilnosti sploh so, pomembno je – da se hitro učite. Če hočete službo že naslednji teden, imate torej nekaj dni časa, da se naučite vsega, kar je za nastop sanjske službe potrebno. Razmere v tej državi so dokončno katastrofalne. In še slabše bodo, saj bo Cerar napadel javno upravo, vrane se mu smejo, ker izgublja ministre, še preden so sploh začeli delati, nekdanji minister Dragonja pa sam izjavlja, da ne more ves čas menjati političnih funkcij, da je to, kar je preveč, pač res preveč.

Prejšnji dan mi je kolegica sporočila, da je naredil samomor mladenič, ki je preprosto obupal. Detajlov seveda ne morem povedati, generalno pa lahko rečem, da je depresivnosti, pri čemer ne mislim zgolj na klinični pomen besede, v tej državi tako veliko, da na žalost ni zadnji, ki si je vzel življenje. Dejansko je skrajni čas, da se nekaj premakne. In ne sme biti nesporazuma: oblast ne bo storila ničesar, ker po definicij skrbi samo zase, pa še to ta hip počne zelo slabo, saj tako rekoč ne mine teden, da ne bi zalotili kakega ministra pri zločinskem početju. Tudi strokovnjaki ne bodo mignili s prstom, ker jim je udobno, da lahko vrtijo svoj žargon in se prodajajo. To še bolj velja za akademike. Če bo kdo kaj storil, bodo storili navadni ljudje. Storili bodo natanko kot svobodna bitja, zato sledi resen razmislek, ki je onkraj vsakega žargona in mlatenja prazne slame.

Svoboda človeških bitij ni abstrakten izraz brez smisla in pomena. In ni res, da ljudje niso svobodni, kot trdijo navidezni empiristi, ki raziskujejo gene, možgane ljudi in njihove rabe uma. Svoboda tudi ne pomeni, da se človek lahko potrudi in odkrije v svoji notranjosti nekakšno naravne vzvode pristnega in avtentičnega vedenja, ki so ga naši predniki še zmogli, mi pa smo na vse to že pozabili. Ne gre torej za vračanje k naravnim virom in pristnim zmožnostim človeških bitij. Ljudje so po naravi lena in zanikrna bitja, ki se jim ne ljubi misliti, čeprav imajo možgane. Če torej obstaja rešitev, obstaja zgolj v uporu zoper tako naravo. To je zmožnost za svobodno delovanje: da se človek upre temu, kar je navidezno najbolj naravno, pristno in nespremenljivo. Nikjer v možganih nobenega človeka ni vnaprej določeno, kako se bo spreminjal kapitalizem, kdaj se bo kdo vedel moralno pogumno ali etično. Človek je zmožen za svobodo zaradi singularnosti, ki je logično in strukturno nujna. Natanko v tem smislu nič ni vnaprej določeno, kar pomeni, da je vse povsem odprto.

Ali kot piše Alain Badiou v knjigi Matematika transcendentalnega: čista bit ni nič drugega kot neprešteta (nesklenjena) multipliciteta. Ali drugače rečeno: čista multipliciteta (ali čisto mnoštvo) ni le nekaj, česar ne moremo poznati (kar pomeni, da nikoli ne moremo vedeti, kaj je), temveč je predvsem nekaj, glede česar se moramo odločiti, in sicer na aksiomatski način.

Po domače: narava naše biti je nekaj, kar določamo s svobodnim, aksiomatskim odločanjem. Bit torej določamo tako, da se odločamo; da se svobodno odločamo. Natanko v tem smislu biti ni določena vnaprej in ne more biti določena. Seveda pa je tudi jasno, da biti ne določamo tako, da se v trgovini odločamo med enimi in drugimi čevlji.

Kako je to povezano z našim vsakdanjim življenjem in delovanjem? Povezano je na zelo preprost način, ki pa ga večina ljudi ne razume in ne more uveljavljati, dokler ga ne razume. Gre za to, da čisto vsak človek od malega sprejema iz okolij, v katerih raste, množico vsebin, da nanj vpliva in se vgrajuje v njegovo osebnost množica mehanizmov, formalnih oblik in procesov, ki se jih niti ne zaveda. Človek zato spontano sprejema te sicer zunanje vplive in počasi začne verjeti, da so njegovi.

Resnica teh procesov pa je drugačna. Večina ljudi vplivov, vsebin in vsega drugega nikoli ne postavi pod vprašaj, ker si ne upa. Ljudje si ne upajo zavrniti vsega tega v natanko tistem smislu, ki je temeljni vzvod kritičnega razmišljanja. Šele človek, ki kritično razmišlja, je namreč zmožen zavrniti zunanje vplive, se jim upreti in jih predelati po svoje – šele v tem primeru postajajo zares njegovi.

Svobodno delovanje človeških bitij je torej pogoj biti, obenem pa ni mogoče brez singularnosti, pred katero se človek ne more vesti drugače, kot da sam iznajde novo pravilo življenja.

Kritično mišljenje zato ne vodi k drugačnemu razmišljanju o že znanem, temveč k novemu razmišljanju o nečem, kar sploh še ne obstaja. Kritično razmišljanje dobesedno ustvarja to, o čemer razmišlja.

Iznajti novo pravilo življenja pomeni ustvariti pogoje za novo celoto, za novo realnost, za nov svet, ki bo organiziran drugače, kot je bil organiziran prejšnji. Tak način delovanja je v popolnem nasprotju z delovanjem, ki je značilno za svet, v katerem živimo. Zanj je namreč značilno nenehno dodajanje, dopolnjevanje tega, kar že obstaja.

Kapitalizem zato ni revolucionaren, temveč je konservativen in reakcionaren. Noče novega, temveč hoče več istega.

Zlasti pa hoče prilagojene ljudi, da lahko upravlja z njimi po mili volji. In slovenski politiki, zlasti pa slovenska vlada, se prilagajajo, kar pomeni, da ne premorejo moralnega poguma in da ne bi smeli biti, kjer so, kajti njihova služba po definiciji terja natanko moralni pogum.

Čas je, da navadni ljudje pokažejo politikom, kaj je moralni pogum in kaj je etika.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži