Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Govoril bom o družbenem sadizmu, dolgi depresiji in kapitalistični demokraciji. V resnici tega nočete slišati.

Nekateri ljudje se že sprašujejo, kaj se bo dogajalo, ko se bo zrušil kapitalizem. Številni razmišljajo, kaj se bo dogajalo, ko bodo količine metana in ogljikovega dioksida v zraku še bistveno višje, kot so sedaj. Natančnih odgovorov nihče ne pozna, obstajajo le znanstveni modeli in scenariji, ki predvidevajo posledice in učinke. Seveda pa velika večina ljudi ne razmišlja ne o prvem problemu ne o drugem. Problema zanje pravzaprav sploh ne obstajata. In vsak študent psihologije ve, da za človeka ne obstaja večja katastrofa, kot je podcenjevanje nevarnosti, s katerimi se objektivno sooča.

Zgolj hitri pregled naslovov, ki se pojavljajo v zadnjem letu v različnih medijih, tako tiskanih kot elektronskih, nam pove, da se pripravlja nekaj prelomnega: Ameriška valuta je v resnih težavah; Evropska unija se pripravlja na nekaj velikega; Svetovni bankrot je blizu; Mi smo izgubljena generacija; Svet je nor in postaja še bolj nor; Začetek tretje svetovne vojne?; Otroci pišejo svoja imena na bombe; Dvajset tisoč ljudi umre vsak dan zgolj zaradi lakote, Samo v XX. stoletju so ljudje pobili v vojnah več kot 100 milijonov drugih ljudi …

Naslovov je veliko in vsak dan jih je več. Zakaj jih je vsak dan več? Ker so vsi paranoični? Vsi prav gotovo niso, če pa slučajno so, je to nov velik problem.

Pred nekaj leti je izšla zanimiva knjiga z naslovom How to Survive the End of the World as We Know it – spisal jo je James Wesley Rawles. V njej izvemo za celo množico nasvetov, kako preživeti globalni finančni zlom, pandemijo gripe, teroristične napade, padec gospodarske rasti in drugo.

Zanimivost knjige je, da v njej beremo o resnih vprašanjih, ki se bodo zastavljala ljudem: Kje dobiti svežo vodo?; Kako priti do hrane, bencina?; Kako komunicirati s sorodniki?; Kako zaščititi družino?. Odgovori na vprašanja so številni, eden je tudi tale: dobro je imeti ob sebi nabito puško.

Se bo kaj od tega uresničilo? Najbrž ne, saj je samo knjiga. Tako kot za film rečemo, da je samo film.

Seveda. Ljudje naj mislijo, da je vse v redu in da bo še vse dobro, saj bo gospodarska rast poskrbela za vse. Obstaja pa paradoks, ki je več kot le zanimivost.

Ljudje naj verjamejo v lepšo prihodnost, toda prav zato naj bodo nenehno pod stresom. Ves čas naj norijo naokrog, neprestano naj bodo z nečim zaposleni, da ne bodo mislili, da se ne bodo spraševali, da na bodo ugotavljali, kaj se v resnici dogaja.

Koliko ljudi je srečnih? Koliko je zadovoljnih? Koliko jih čuti notranji mir? Koliko jih je resnično uspelo v življenju?

Koliko ljudi mora še propasti, telesno in duševno oziroma duhovno, da bo opevana rast gospodarstva še mogoča in da bodo pripadniki elit še bogatejši? Potegnimo vzporednico.

Noam Chomsky je pred kratkim predaval o kapitalistični demokraciji. Najprej je poudaril, da je izraz pomemben, saj pomeni nekaj drugega kot kapitalizem in nekaj drugega kot demokracija. Kapitalistična demokracija je zato dober izraz, ker terja natančen razmislek, kajti kdo bi se lahko prehitro zadovoljil z izrazom kapitalizem ali pa z izrazom demokracija ter narobe verjel, da je kapitalizem sistem, v katerem je veliko demokracije. Saj demokracija res obstaja, le da je kapitalistična. Kaj je torej kapitalistična demokracija?

Ljudje zelo hitro planejo po človeku, ki zagovarja idejo komunizma, češ da se je komunizem že spridil in da je povsem nesmiselno še razmišljati o ideji komunizma. Zanimivo je, da očitno nočejo na enak način razmišljati o kapitalizmu. Noam Chomsky jim ponuja zelo preprosto zgodovinsko perspektivo: zadnjih petsto let, pol tisočletja torej, se je v eni najbolj demokratičnih družb sveta, kot jo imenujejo, v ZDA torej, kapitalizem razvijal s pomočjo suženjske delovne sile. Zagovorniki kapitalizma so ves ta čas poudarjali pomen demokracije in svobodnih trgov.

Težko boste naleteli na človeka, ki bi po enaki logiki, kot sem zapisal, razmišljali o spodleteli ideji kapitalizma, ki je dokazano zrasel in se razvil na plečih sužnjev. In raziskovalci pravijo, da je danes več sužnjev na svetu, številni od njih so otroci, kot jih je bilo kadarkoli v preteklosti; ocenjujejo, da jih je okoli 21 milijonov.

Koristi, ki jih imajo od suženjskega dela pripadniki elit, so velikanske. Ljudje pa v glavnem še vedno ne črhnejo ne črne ne bele o tem, da se je tudi ideja kapitalizma še davno sfižila, saj ima danes polovica odraslih prebivalcev tega planeta v rokah zgolj en sam odstotek vsega premoženja. In polovica pomeni več kot tri tisoč milijonov ljudi.

Kapitalistična demokracija je izraz, ki se lepo podaja zapisanemu dejstvu: obstajajo povsem pogrešljivi ljudje, polovica prebivalcev planeta, ki so popolnoma odveč, saj nimajo premoženja, da bi ga lahko kam vlagali in postajali iz dneva v dan bogatejši, imajo pa pravico, da volijo svoje predstavnike ter sem in tja izrazijo kako mnenje.

Ali drugače rečeno: kapitalistična demokracija pomeni demokracijo za kapitaliste in suženjstvo za vse druge.

Redke so osvobajajoče izkušnje. Vsakdanje življenje je v resnici polno vseh vrst nasilja. Pričakovanja so majhna: ljudje naj zadovoljujejo potrebe, naj čutijo in doživljajo, ni pa jim treba misliti, analizirati in sklepati. Družbeno telo je v potrošniškem kapitalizmu vse bolj atomizirano, ljudje malo berejo in se redko pogovarjajo.

Dolgovi so veliki. Ljudje dolgujejo veliko denarja, države dolgujejo veliko denarja. Posamezniki dolgujejo sebi, a pogosto sploh ne vedo, zakaj imajo občutke dolga, krivde in neadekvatnosti. Občutki se kar pojavljajo in nočejo izginiti. Kje je mir, kje je sreča, kje je zadovoljstvo?

Paradigma življenja? Preprosta. Bodite prestrašeni, bodite panični, bodite zaskrbljeni, bodite tesnobni, bodite napeti, bodite živčni, bodite vznemirjeni, bodite frustrirani, bodite pod stresom, bodite nenehno na preži, ker so nevarnosti povsod …

Ljudje naj bodo nenehno v stanju, v katerem je pomembno zgolj preživetje. Naj bodo torej prepričani, da je dovolj, če preživijo. Naj se torej ne ukvarjajo z idejami egalitarnosti, svobode, morale, etike, solidarnosti in drugega. Dovolj je, da preživijo in so veseli, da so preživeli, kajti številni niso in ne bodo.

Kje je ljubezen, kje je tovarištvo, kje je prijateljstvo, kje je medsebojna naklonjenost, kje je spoštovanje, kje je dostojanstvo?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži