Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kako kaj gre? Vprašanje slišimo vsak dan in odgovor je vedno približno enak: hvala, še kar. Nekdo pa mi je te dni odgovoril povsem drugače. Odgovoril je tako, kot bi pričakovali v svetu, v katerem živimo, saj ne pripada eliti. Tako je odgovoril, oziroma je odgovorila: Moje življenje vse bolj izginja, oziroma se sploh ne more začeti. Delam delo, ki me ne veseli, za mezdo, da preživim. Ko pokrijem vse stroške, mi ne ostane nič. Doma izginem v gospodinjskem delu in skrbim za druge. Kar počnem drugega, je le še cufanje časa za to, da v teh neugodnih okoliščinah peljem ta (…) dalje. Sem neobstoječa in samo sebe doživljam le še kot sredstvo. Še sama zase ne znam poskrbeti, kako bom za otroka? Trdim, da je tako stanje velikega števila eksistenc v tej deželi v tem času, v katerem bo neoliberalna vlada storila še več istega, da bodo njihove eksistence še bolj bedne.

Vlada bi oklestila javni sektor, da bo po meri dobička. Seveda bi ga, saj drugih idej sploh nima. To je namreč neoliberalna vlada s prijaznim obrazom, ki je za vrednote, etiko in moralo, za vladavino prava in je zlasti – za kapitalizem. Vse to je leseno železo. Mi preprosto nimamo vlade, ki bi bila za ideje in razmišljanje. Kaj tu ni jasno?

Vlada, ki je brez idej, bo torej klestila in morda dokončno oklestila javni sektor. Klestila bo, ker ne razume narave kapitalizma, ki je dolgoročno pogubna. Kapitalizem kratko malo mora siliti ljudi, da so na voljo kapitalu in da delajo po njegovih diktatih.

In eden glavnih principov kapitalističnega življenja ljudi je: znajdi se, kakor veš in znaš, če hočeš preživeti. Vsakdo je zato sam, prepuščen objektivnemu sistemskemu delovanju, v katerem mu cinično svetujejo, naj poskrbi zase, naj bo odgovoren državljan, naj brska po sebi, naj osebnostno raste in duhovno zori, češ da bo potem vse v redu in da je tako še najlaže preživeti. Saj prav za to gre: v kapitalizmu skušaš zgolj preživeti.

Če imaš srečo, celo preživiš. A veliko ljudi je preprosto nima in si lahko psihološke oziroma psihoterapevtske nasvete zgolj zatakne nekam.

V globalnem svetu tako vse več ljudi živi v mestih. Trend se bo nadaljeval. Vse manj bo kmetov. Vse večje bodo potrebe po servisnih storitvah. Že sedaj so velikanske. Izkoriščanje ljudi je zato veliko in ljudje morajo delati za majhen denar.

Ko je Engels opisoval položaj delavskega razreda v Angliji, je govoril natanko o razmerah, v katerih delajo najbolj revni delavci danes, in sicer zlasti na Kitajskem, v Indiji, v Latinski Ameriki. Tam so popolnoma izkoriščani. Beda je velika, revščine in trpljenja ljudi je ogromno. O tem vam seveda ne bodo pripovedovali, bodo pa vrteli žargon o hitro razvijajočih se gospodarstvih.

Tukaj in sedaj, kjer ni nobenega hitro razvijajočega se gospodarstva, saj ga ne more biti, pa neoliberalne vlade klestijo in obljubljajo ljudem, da bodo potem živeli bolje. Pa bodo res? Kakšna je prihodnost kapitalizma?

Če poslušamo politike in ekonomiste, je lepa, prijazna in polna blagostanja za vse. Kapitalizem se bo sam od sebe razvijal in nakopičil bo toliko dobrin, da na svetu ne bo več revščine, saj bo za vse dovolj; mimogrede, za vse je že danes dovolj, le da polovica planeta nima dostopa do dobrin. Ljudje bodo zato delali dnevno manj ur in imeli bodo več časa zase, za osebnostno rast in duhovni razvoj. Tako se sliši, če verjamemo v pravljice in pravljičarjem.

V resnici pa bo precej drugače. Zlasti pa bo precej drugačno podnebje.

Podatki že danes kažejo, da se revščina povečuje, da imajo revni vse manj in bogati vse več. Kako je potem mogoče verjeti v zgornjo pravljico? Ni mogoče, če je človek vsaj malo razumen, saj kapitalizem ne obstaja od včeraj, ampak je star približno pol tisočletja.

Saj vlade, na primer slovenska, ne jemljejo bogatim, temveč jemljejo raji. Klestili bodo javni sektor in upokojence, ne pripadnikov elite. Zaradi klestenja bodo imeli ljudje manj denarja in manj dobrin. Imeli bodo manj za zdravnike, za zdravila, za zdravljenje. Imeli bodo manj za kvalitetno hrano in nujne potrebščine. Imeli bodo manj za kakovostno preživljanje prostega časa, manj za potovanja, izlete in knjige.

Kapital so odnosi med ljudmi. Vlaganje kapitala pomeni vlaganje v odnose, ki se ne smejo spremeniti, kajti kapital hoče profite. Hoče profitabilne odnose med ljudmi, hoče profitabilne ljudi. Hoče, da se ljudje vedejo profitabilno, hoče, da jih zanimajo profiti, ki gredo vselej v roke istih.

Brez spreminjanja odnosov med ljudmi bo kapitalizem deloval natanko tako, kot že deluje. To pomeni, da bodo bogati še bogatejši. Vsi drugi ljudje se bodo morali temu prilagoditi, kajti taka je zahteva kapitala. To ni njihova avtentična, pristna, naravna želja. Prav zato ni naključje, da se v kapitalizmu ljudje in strokovnjaki kar naprej ukvarjajo z zamislimi o naravnem, pristnem in avtentičnem, in ni naključje, da ljudje vse to skušajo odkrivati pri sebi.

Temeljni princip kapitalističnega stroja je seveda enostaven: kapitalisti morajo zniževati stroške, zato jih klestijo. V kapitalizmu je naravno, da kapitalisti klestijo, kar pomeni, da znižujejo stroške dela, da torej krčijo število delavcev, da bi ohranili stopnjo profitov.

Napoved Mira Cerarja, da bo udaril po javnem sektorju, je torej kapitalistična. Ne predstavlja ničesar novega, čeprav je pred volitvami ljudem obljubljal nove obraze in druge novosti. V resnici ne more ponuditi ničesar novega, zato bo klestil.

Kapitalizem torej ne želi imeti veliko zaposlenih delavcev, saj mora nenehno zniževati stroške. Obljubljanje novih delovnih mest je zato del pravljičarstva.

Toda kapitalizem ima zaradi tega problem, kajti profite prinaša zgolj izkoriščanje delavcev, ki ustvarjajo vrednost. S stroji ni mogoče kovati dobičkov, saj je njihova cena določena, in je ni mogoče zniževati. Pri delavcih je drugače – njim je vselej mogoče kaj vzeti.

V kapitalizmu so stroji, naprave in orodja nujno pred ljudmi delavci. Več poceni delavcev pomeni več dobička. Kapitalist bo torej morda celo zaposlil več delavcev, vendar bodo morali biti ti bistveno cenejši.

V prihodnosti bo v kapitalizmu še več naprav, še več robotov, strojev, orodij, računalnikov in tehnologij. Delavci bodo morali biti poceni, zato se bo kapital vselej stekal tja, kjer je veliko poceni delavcev. Boj za delovna mesta bo zato vse hujši, kar pomeni, da se delavci lahko kar poslovijo od pravljice o prostem času in zabavi in ležanju na plaži.

Kapitalizem bo zaradi svoje narave vse bolj produktiven in učinkovit, toda delavci bodo imeli malo od tega – večino bodo, tako kot doslej, saj se ni nič spremenilo, pobrali pripadniki elit. Razredni boj se bo nadaljeval in postajal bo vse bolj intenziven. Šele potem bo mogoče resno razmišljati o koncu kapitalizma in o komunizmu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži