Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zadnja Tarča je obljubljala zanimivo temo: upor volivcev. Gostje v studiu na žalost niso bili tako zanimivi, saj niso povedali prav ničesar, kar bi vsaj od daleč spominjalo na kak upor; prav oni so delovali zelo neuporniško, pomirjeno in lagodno, spravljeni sami s seboj in zadovoljni s svojim načinom razmišljanja. Tako smo poslušali običajne puhlice o sporočilih volivcev političnim strankam, spraševanje, ali je politika na pragu velikanskih sprememb ali ne, ali bodo slovenski volivci kdaj zadovoljni s tem, kar bodo dobili v političnem prostoru, ali ne. Gostje so ponujali še preprosto psihologijo želja volivcev, ki pa ne prenese nobene resne kritike, ki jo sicer premore vsak bruc na psihologiji, razglabljali so o državljanih, ki si oblikujejo politiko po lastni podobi (sic!), modrovali pa so tudi o tem, ali se stranka Mira Cerarja lahko zruši ali ne, ali se bodo njegovi politiki česa naučili o tej državi ali se ne bodo … Vmes smo seveda lahko še stotič slišali Cerarja poglobljeno modrovati o vrednotah, ki jih zasleduje njegova vlada, pa še stavek, da so v njegovi stranki sami odlični in zaupanja vredni ljudje, ki jih je treba voliti. Da bruhaš.

Sami odlični in zaupanja vredni ljudje niso dobili na lokalnih volitvah niti enega župana. Taka so dejstva. Dejstvo je tudi, da vsi ti odlični in zaupanja vredni ljudje nimajo niti ene same ideje o resničnem kapitalizmu, v katerem živimo, kar pomeni, da ponujajo ljudem predstave o svetu, ki sploh ne obstaja, saj ne govorijo o realnih družbenih razmerjih, temveč govorijo o zamišljenih, domišljijskih, za katera verjamejo, da bi bila lahko ljudem všeč ali pa so všeč njim samim, da lahko nemoteno vladajo.

V resnici imamo torej opraviti z ljudmi, ki prisegajo na zlizane predstave o svetu, ki ne obstaja, na naše, kot so prisegali politiki pred njimi, zato se ob tem dejstvu zaostruje vprašanje, kaj je z navadnimi ljudmi, da lahko politiki delajo z njimi, kar pač hočejo, da jim lahko nemoteno ponujajo meglo in prodajajo iluzije.

Ljudje so kajpak zlasti pridni, ubogljivi, naivni potrošniki, ki kupujejo izdelke. Kupujejo jih glede na zunanji videz, glede na embalažo torej. Politiki niso nič drugega kot izdelki na polici. Smehljajo se in skušajo biti všečni. Da bi razumeli, kaj se v resnici dogaja z nami in okoli nas, je zato dobro prebrati dobro knjigo, saj iz mnenj državljanov nikoli ne moremo priti do kakega dobrega vpogleda v resnico tega, kar se nam dogaja.

Leta 2007 izide dobra knjiga, pod katero se podpiše ameriški sociolog Richard Sennett. Naslov knjige je The Culture of the New Capitalism. Avtor v njej spregovori tudi o konceptu, ki ga imenuje the spectre of uselessness.

To je dober koncept, ki nam pomaga misliti neuporabnost ljudi, delavcev in potrošnikov, če ti niso ravno naši. Takih je seveda malo, zato duh neuporabnosti prežema življenja velike večine ljudi, ki sami postajajo vse bolj neuporabni za kapital. Neenakosti med ljudmi so nujno vse večje, zato se zastavlja novo vprašanje, kaj ljudje sploh lahko naredijo, da bodo poskrbeli za lastno dostojanstvo, ki počasi izginja, v svetu, v katerem je demokracija le še beseda.

Tri leta pred knjigo, o kateri govorim, napiše Sennett še eno knjigo, ki ima naslov Respect in a World of Inequality. V kapitalističnem svetu neenakosti in izkoriščanja, piše Sennett, je naša najsvetejša dolžnost, da mislimo samo logiko izkoriščanja in o njej govorimo javno, kajti v nasprotnem primeru smo obsojeni na izginjanje in neuporabnost.

Neuporabnost ljudi pomeni, da so množice nekoristne in neuporabne za kapitalizem, za mašino, za profite. S psihologijo posameznikov in posameznic je ne moremo misliti. Ljudje zato niso sami krivi, da so postali neuporabni in nekoristni, pogrešljivi, odveč.

V vse bolj netransparentnem, nepreglednem in zmedenem svetu se je res izjemno težko racionalno vesti. Taka je naša prihodnost, zato jamranje ne bo pomagalo. Demokracije in svobode preprosto ni več, zato se je treba boriti za nove ideje in nove prakse.

Potrebujemo veliko novih idej, na voljo pa imamo tudi zmogljive tehnologije, s katerimi jih lahko širimo po vsem svetu, kajti kapitalizem, kot ga poznamo, potrebuje nove marginalne družbene skupine pogrešljivih ljudi, ki že danes nimajo nobenega dostopa do dobrin. Na obzorju zato ni ničesar novega – to bomo morali šele ustvariti, kreirati.

Potrebujemo tudi to, kar imenuje Sennett odprto mesto, koncept, ki na poseben način naddoloča njegovo razmišljanje iz knjige z naslovom The Fall of Public Man (1977), v kateri pokaže, kako pomembno je za ljudi, da se upirajo tišini, v kateri bolj ali manj pasivno opazujejo javno življenje, življenje ulic in trgov. Tu se začne pravi upor volivcev, ne simulirani.

Pravi upor volivcev je množica zamisli in dejanj navadnih ljudi, ki niso zadovoljni s koordinatami narcistične kulture, v kateri vsak posameznik skrbi zase in se utaplja v potrošniški osamljenosti. Upor je najprej upor zoper železne zakonitosti kapitalizma. O njih se v tej državi še vedno, kljub nenehnemu pozivanju, ne razmišlja dovolj. Pravzaprav ljudje o njih razmišljajo malo ali nič.

Namesto tega imamo opraviti z vrtenjem žargona: premalo konkurenčni smo; delovna sila je predraga; imamo premalo morale, da bi uspeli v kapitalistični tekmi; dodajati moramo vrednost; pritegniti moramo tuje vlagatelje in poskrbeti, da bodo pri nas zadovoljni …

Upor je možen le, če se najprej dokopljemo do dobrih idej oziroma zamisli. Potrebno je branje knjig, potrebno je razpravljanje o prebranih knjigah, potrebno je javno debatiranje o najpomembnejših temah iz naših življenj. K uporu volivcev ne bo privedla nobena Kmetija, nobena Gostilna, nobena razvedrilna oddaja, nobeno brskanje po zanimivih spletnih straneh, nobeno visenje v kibernetičnem prostoru. Potrebujemo empirična soočanja ljudi iz oči v oči na ulicah, na trgih, povsod.

In še novica z Arktike. David Wasdell: Več metana v ozračju pomeni hitrejše segrevanje ozračja. Morda je to največja grožnja, s katero se soočamo. V tem trenutku se že dogaja množično izumiranje živih bitij (a mass extinction event).

So se pa države dogovorile, da bodo postopoma, polagoma zmanjševale količine ogljikovega dioksida v zraku! Bravo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži