Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Levico je treba podpirati, ker človeška bitja sploh nimajo nobene druge možnosti. Njihov paradoks je, da so svobodna natanko takrat, ko delajo, kar je nujno treba delati. In nujno je treba podpirati levico, kot bo razvidno.

Ni namreč res, da so danes meje med politično levico in desnico zabrisane, da ne vemo čisto natančno, kaj je eno in kaj je drugo. Pravzaprav vemo natančneje kot kdajkoli, kaj je levica in kaj je desnica. Obstaja celo definicija, ki jo zapisujem: politično desnico tvorijo ljudje, ki zastopajo to, kar imenujemo siljenje. To je močna fikcija, zaradi katere hočejo izsiliti kompletno resnico katerega koli pojava. Na primer družine. Za desničarje je definicija družine ena sama: mož, žena in otroci. Politična desnica je zato vselej nevarna, ker hoče ljudem vsiliti enoznačno določene resnice, od katerih ne sme nihče odstopiti; zanje resnico vselej artikulira Avtoriteta, ki je v zadnji instanci kajpak Bog. Vidimo torej, da je desnica v končno nujno avtoritarna in celo totalitarna.

Levica pač ni, ker se upira. Levičar je človek, ki se upira totaliziranju resnice in sili oziroma moči ali oblasti, da bi jo izsilili. Levičar torej trdi, da je v vsaki družbeni situaciji kraj, kjer se je nujno treba upreti silam, ki hočejo polje totalizirati, zapreti in povsem določiti. Freud je govoril o nesimbolizabilnem, zato je bil levičar; Badiou govori o neimenljivem, zato je tudi on levičar. Resnica je povsem na dlani: edini pravi napredek v družbenem življenju ljudi omogočajo in zastopajo levičarji. V Sloveniji je levičarjev na žalost komaj za vzorec; grožnja z avtoritarnostjo je realna.

Problem politične desnice je torej tale. Etika vsakdanjega življenja ne dovoljuje sile, s katero bi zaprli družbeno polje in določili, kaj je prav in kaj ni. Kdor se ne more upreti skušnjavi, da bi to kljub vsemu storil, prestopi mejo, onkraj katere uničuje samega sebe in vse okoli sebe.

Rečeno nekoliko natančneje: konsistentnost sveta je vselej fantazma in siljenje ljudi k realiziranju fantazem je destruktivno. Vsaka fantazmatska konsistentnost sveta se zato na določeni točki zlomi ter začne uničevati sebe in vse naokoli.

Lekcija je sorazmerno preprosta: etično vedenje je tisto, ki izhaja iz spoznanja, da svet ne bo nikoli sklenjena celota in da resnice sveta ni mogoče določiti oziroma izsiliti.

Desničarji kljub temu vselej sanjajo o kompletnosti, notranji nepritislovnosti sveta, sanjajo o tem, kako bodo popeljali ljudi v svet, v katerem bodo izpostavljeni omnipotentnosti resnice, ki jo bodo kajpak določili sami. Danes živimo v nevarnih časih.

Poglejmo dejstva. V Evropi skrajni desničarji podpirajo Putina. Ne le v vojni z Ukrajino, temveč predvsem v prizadevanjih, da bi do konca razvil novo obliko totalitarnega kapitalizma. Prav zato človek ne bi smel biti socialni demokrat, saj so socialni demokrati preoblečeni liberalci, ki sanjajo o socialni demokraciji, kakršne v kapitalizmu ne bo nikoli več. Prav tako ni dobro biti desničar, kajti desničarji imajo radi večne pomene, večne definicije, na primer, kaj je prava družina, kaj pomeni biti prava ženska, definicije torej, ki jih sami določajo, potem pa preganjajo vsakogar, ki misli. Misliti namreč pomeni natanko to, kar je nekoč rekel danski fizik Niels Bohr: realnost je beseda, ki se je moramo nenehno učiti razumeti.

Temeljno Freudovo spoznanje je, da se človeško bitje ne more znebiti gona, ki ga je oče psihoanalize imenoval gon smrti. To je sila, zaradi katere človek ne more mirovati, ne more enkrat za vse večne čase določiti realnosti, v kateri živi, ne more določiti lastne identitete in sploh ne more določiti ničesar. Ne more se znebiti možnosti, da poskuša vedno znova. Tanatos je zato sila, zaradi katere sploh lahko govorimo o politični levici.

Ljudje izjemno radi trdijo, da so ljudje, torej oni sami, čudna bitja, ki nikoli v zgodovini niso iznašli načina, kako živeti v miru, brez gospostva, brez pobijanja in medsebojnega izkoriščanja. Zelo radi dodajo, da socializem ali kapitalizem nista možna, saj so se vsi poskusi, da bi ju realizirali, doslej izjalovili. Trdijo tudi, da so ljudje, torej oni sami, sebične in egoistične barabe, ki pač skrbijo zase in ne premorejo dovolj empatije, solidarnosti in vsega drugega, da bi živeli skupaj in skrbeli za blagostanje vseh ljudi, ne le nekaterih.

Perverznost in notranja protislovnost njihovega razmišljanja je kajpak očitna. Ne mislim le na to, da tako slabo mislijo o sebi in o lastnih zmožnosti, temveč mislim zlasti na to, da s svojim razmišljanjem neposredno dokazujejo, da ne znajo misliti univerzalnosti.

Ne znajo misliti tega, kar je bistveno za človeška bitja. Ali kot je pokazal Freud, ko je razmišljal o naravi gona smrti: tudi če si človek tisočkrat dokaže, da univerzalnost ni mogoča, se bo še naprej ukvarjal z njo, saj druge možnosti sploh nima.

Samo pomislite, kako se vedejo ljudje, ko razglabljajo o kapitalizmu. Nenehno ga kritizirajo in obsojajo, obenem pa ves čas iščejo nove izraze, kako ga polepšati in spremeniti, zato govorijo o prijaznem kapitalizmu, kapitalizmu s človeškim obrazom, o etiki kapitalizma. Prav tragično je že, kaj vse bi si radi izmislili, da bi nekako ohranili kapitalizem in ga obenem spremenili, da bi bil bolj pošten in manj pohlepen in vse drugo, čeprav v isti sapi zatrjujejo, da se ne da nič spremeniti. V resnici mislijo natanko na komunizem, ki bi ga radi imeli, obenem pa si dokazujejo, da ni mogoč.

Vse skupaj je neposredno povezano s človekovo svobodo, kar je logično, pa tudi z njegovo dolžnostjo do svobode in z njegovo odgovornostjo. Brez filozofiranja zapisanega niti ne moremo razumeti.

Lekcija je popolnoma jasna: vselej gre kaj narobe, univerzalnost ni mogoča, pa vendar se je treba nenehno truditi zanjo in se ukvarjati z njo. Človek preprosto nima nobene druge možnosti. In prav zato je svoboden.

Taka je ultimativna definicija svobode: trudim se, da bi ustvaril nekaj univerzalnega, vem, da to ni mogoče, a se vseeno trudim, ker nimam nobene druge možnosti, ker me žene gon smrti, obenem pa vem, da sem svoboden, da to počnem.

Človek je torej svoboden, da razmišlja o univerzalnosti, obenem pa prav zaradi tega nenehno kritizira lastne družbene prakse, ki so vselej nujno partikularne, kar pomeni, da se vedno znova poganja naprej in skuša še enkrat narediti nemogoče. Taka je njegova usoda.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži