Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Delavski razred je v zelo težkem položaju; tega bržčas ni treba posebej ugotavljati, a sociologi delajo prav to. Izgublja in izgubljal bo še naprej. Izgubljal bo premoženje, izgubljal bo dohodke, izgubljal bo ljudi. Sindikati bi morali biti na njegovi strani, toda zdi se, da ne vedo, kako naprej. Delavci jih zato zapuščajo in so vse bolj prepuščeni sebi in lastni iznajdljivosti. To je lahko slabo, lahko pa je tudi izhodišče za nekaj povsem novega. V ta namen je dobro prebrati knjigo, ki je izšla davnega leta 1876, njen naslov pa je Delavski sindikati: poziv delavskim razredom in njihovim prijateljem.

Knjigo je spisal Robert Somers. Ko jo preberete, vam je popolnoma jasno, da so sindikati od nekdaj veljali za zbirališče neodgovornih, nepremišljenih in preračunljivih postopačev oziroma lenuhov, ki se ne zavedajo realnih koordinat kapitalističnega življenja. Vselej so jim zato očitali, da bi radi zgolj denar in oblast.

Očitek je bizaren, kajti v kapitalizmu gre zgolj za denar in oblast, za profite in za to, kdo jih bo v medsebojni tekmi pobral. Očitati nekomu, da mu gre v kapitalizmu za denar in oblast, je isto kot očitati ribi, da plava.

Kljub vsem kritikam in očitkom so se kapitalisti sindikatov vselej vsaj malo bali, kajti bili so močni. Za sindikate, piše Somers na strani 204, je politična ekonomija ne le koristna, temveč je kar nepogrešljiva, zato ne more biti slabo, če se ji posvetijo. Tak odnos sindikatov do politične ekonomije imenuje avtor knjige reasonable. Razumno je torej, da se sindikati in delavci poučijo o politični ekonomiji, potem pa razmišljajo, kaj storiti.

Politična ekonomija seveda ni enotna veda, zato je dobro premisliti, katere zastopnike politične ekonomije poslušati. Somers (str. 205): nič ni bolj iracionalno kot to, da skušajo sindikati, sledeč lastnim teorijam, narediti, kar je dokazano nemogoče ali pa ni verjetno, da bi se lahko zgodilo.

Železni zakon profitabilnosti nam tako pove, da sindikati nikakor ne bi smeli spregledati, kaj se zaradi njega nujno dogaja in kaj se nikakor ne more zgoditi. Somers na strani 212 tako zapiše: sindikalisti vedno znova spregledajo, da lastniki kapitala ne bodo vlagali denarja v plače in delavce, ko se stopnja profitabilnosti približuje minimumu ali pa je v nevarnosti, da se mu približa.

Ne pozabimo: knjiga je bila napisana leta 1876.

Danes se dogaja natanko to. Stopnja profitabilnosti kapitala je izjemno nizka, zato so lastniki kapitala previdni. Pomembno je tudi spoznanje, da taisti ljudje ne razumejo same narave delavskega razreda, saj razmišljajo le o tako imenovanem srednjem družbenem razredu, ki mu gre sorazmerno dobro. Ideološke prakse se zato širijo kot rakaste celice.

Razmišljanje o srednjem razredu, pa naj empirično obstaja ali ne, saj ni pomembno, je lagodno razmišljanje o ljudeh, za katere velja, da se morajo le malo potruditi za uspeh, pa bo ta tudi zagotovljen. Psihologija v kapitalizmu je izjemno popularna natanko zaradi takega razmišljanja. Mirno lahko rečemo, da je psihologija zlasti psihologija pripadnikov in pripadnic srednjega družbenega razreda, saj psihologi v glavnem ne raziskujejo življenja delavcev.

Pripadniki srednjega družbenega razreda si delijo fantazme ali imaginarne scenarije, znotraj katerih je povsem jasno: da je človek svoje sreče kovač; da je vsaka stvar za nekaj dobra; da se je v življenju treba truditi; da za lenuhe ni prostora; da je svet tam zunaj; da ima vsakdo pravico do svojih mnenj; da je življenje kakor umetniško delo, ki se ga loteva vsak na svoj način; da red mora biti; da je treba otrokom postavljati meje; da so avtoritete nujne in da ne more vsakdo upravljati z državo; da je kliše follow the money čisto v redu in da se danes bolje živi na tem svetu kot pred desetletji; da smo lahko samo veseli, da imamo kapitalizem in vse dobrine in storitve, ki nam jih zagotavlja; da so privatni lastniki kapitala boljši gospodarji od države; da je globalizacija dobra; da kapitalizem dobro deluje; da nismo vsi ljudje enaki in da je prav, da imajo eni več, drugi pa manj; da ni nič narobe s kopičenjem kapitala v rokah tistih, ki ga že imajo, saj zanj tudi garajo.

Malo jih vznemirja le problem redistribucije premoženja, bogastva oziroma denarja. Morda bi pa vseeno morali kaj narediti, modrujejo, saj so razlike med ljudmi res mogoče malce prevelike. V resnici pa nihče ne ve, kako bi bogastvo ali premoženje redistribuirali.

Ne ve vlada, ne vedo predstavniki države, ne vedo sindikati, ne vedo delavci, ne vedo ekonomisti, ne vedo lastniki kapitala. Preprosto nihče ne ve. Radi bi redistribucijo, ne bi pa radi storili novih krivic in jemali tistim, ki imajo.

Leže je narediti, da tisti, ki imajo, še naprej jemljejo tistim, ki nimajo. To je sicer nepravično, a tako pač je.

Kaj torej narediti, da bodo imeli bogati malo manj in revni malo več? Saj to je redistribucija. Lahko tudi modrujemo: morda bi imeli bogati čisto malo več, revni pa veliko več, kot že imajo – tako bi se razlike zmanjšale. A kako to narediti? Kako narediti, da bodo imeli vsi še več, v svetu, ki je že tako ali tako zasičen?

Prevladujoči način razmišljanja o zastavljenih vprašanjih je bodisi psihološki bodisi ekonomski. Slednji je ujet v etablirane klišeje o gospodarski rasti in ni prepričljiv. Psihološki način razmišljanja je izjemno razširjen in je enako neprepričljiv.

Dobro je zato prebrati še eno knjigo. Na primer tisto, ki je izšla pred tremi leti, pod njo pa je podpisana Katie Wright. Naslov knjige je: THE Rise of the Therapeutic Society: Psychological Knowledge & the Contradictions of Cultural Change.

Knjiga je izvrstna. V njej beremo o sodobnem navdušenju ljudi nad psihologijo in psihološkimi vsebinami, ki so jim na voljo čisto na vsakem koraku. Človek ima danes na voljo psihološka svetovanja, terapije in terapevtske pogovore v majhnih skupinah, kjer je to le mogoče, kar pomeni povsod.

Pa vendar je treba opozoriti na vznemirljivo vzporednico. Ne med terapijami in družbenimi gibanji, temveč med psihoanalizo in družbenimi gibanji.

Diskurz analize je namreč diskurz, v katerem pacient prepoznava koordinate ne le lastnega trpljenja, temveč tudi trpljenja vseh drugih ljudi. Diskurz je zato radikalen in revolucionaren po definiciji, kar pomeni, da je njegovo logično nadaljevanje politično delovanje ljudi, to pa pomeni nova družbena gibanja.

Terapevtska kultura, o kateri govori avtorica, zato ne bi smela biti tolažilna in konformistična roka Velikega Drugega, ki pomaga ljudem laže prenašati trpljenje in krivice, ki se nenehno dogajajo, temveč mora biti kultura razmišljanja o trpljenju, krivicah in družbenih oziroma zgodovinskih mehanizmih, ki ga sprožajo oziroma povzročajo.

Pred nekaj dnevi sem dobil vabilo, da bi imel zopet tečaj intelektualne samoobrambe. Vabilo sem seveda z veseljem sprejel.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži