Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Paradigma kapitalističnega življenja v Sloveniji je povsem na dlani in je razvidna vsakomur, ki ima oči in hoče misliti. Te dni jo zastopata neka gospa in neki gospod; tovarišev kajpak ni več. Ali natančneje: gospod Veniger je navaden človek z velikimi željami, zato je mimogrede oškodoval državni proračun za 80 000 evrov. Torej je oškodoval mene in vse vas, davkoplačevalce. Dobival je denar za delo, ki ga ni nikoli opravil. Delal je, kakor da dela v Švici, vendar ni delal tam, saj je delal v Ljubljani. In če ga ne bi razkrili, bi verjetno še vedno dobival dnevnice in vse drugo, kot da dela v Švici. Mirno lahko rečemo, da je gospod vsaj moralno izprijen človek, saj je bil ves čas pri zavesti in je natanko vedel, kaj dela – goljufa državo in davkoplačevalce, ki bi jim sicer moral služiti. Vsak dan je hodil v službo in dobival denar, dnevnice in drugo. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali so njegovi bližnji vedeli, da ima na računu vse več denarja, ki ga ni zaslužil. Zlasti bi bilo vse skupaj zanimivo preučiti z vidika tistega norega slogana Ne pustite, da sanje ostanejo zgolj sanje. Ali pa v luči napovedi gospoda Cerarja, da bo delavcem vzel še tisto malo, kar imajo, kar pomeni, da bodo plače še nižje, kot že so, in da bodo revni še bolj revni, kot že so.

Gospod Veniger denarja kljub vsemu ne bo nikoli vrnil, saj bo, ker je kriv, plačal le nekaj tisočakov. Vse bo namreč skladno z zakonom, v žepu pa mu bo ostalo nekaj več kot 70 000 evrov. To je dokaz, da se zločin v tej deželi dobesedno splača. Tam zunaj ni veliko ljudi, ki v enem letu zaslužijo toliko denarja; ne verjamem, da obstaja delavec, ki zasluži toliko. Gospod Veniger bo šel zdaj lepo v zasluženi pokoj, saj je izpolnil pogoje. Sedemdeset tisočakov ni malo, zato bo lahko užival in se sončil. A to še zdaleč ni vse. Vse je namreč tako kot v tisti reklami. Gospod je dobil veliko denarja, vendar ga bo dobil še več, saj bo dobil še odpravnino!!!!!!!!!! Ki mu seveda pripada. Vse je namreč po zakonu, vse je, kot mora biti. Ministrica za notranje zadeve pa nič, čeprav njen šef, gospod Cerar, nenehno govori o morali in etiki in vrednotah in pogumu in samozavesti in solidarnosti in boju zoper nepravičnosti. No, ni čisto tako, saj je oni dan vendarle izdahnila, da ima vizijo. Tako je to v tej deželi: zadeve gredo zlagoma k hudiču, ljudje imajo vizije, vse je skladno z zakonom, oblastniki prisegajo na moralo, delavcem bodo strgali še srajce s teles in privatizirali bodo vse živo. In ves čas nastaja vtis, da je edino zares pomembno, da imajo vladni ljudje vizije, s katerimi hranijo molčečo rajo, ki sanja in blodi po nekih drugih vesoljih.

Alejandro González Iñárritu ponuja s filmom Birdman or (The Unexpected Virtue of Ignorance) izjemno vzporednico z realnostjo, ki jo živimo. Film seveda ni zrcalo realnosti, temveč je druga realnost, zato je vzporednica še toliko pomembnejša; v resnici je zelo produktivna.

Riggan Thomson (Michael Keaton) je vsekakor nepomemben človek v polju norosti. Na tem svetu je veliko njemu podobnih nepomembnih in pogrešljivih ljudi. Zlasti so nepomembni in pogrešljivi delavci. Riggan Thomson ima želje, kot jih ima sicer vsak človek. Imajo jih tudi kapitalisti, le da je narava želje bistveno drugačna, kot verjamejo. Kapitalisti bi imeli radi vedno več in več, toda več imajo lahko le, če delavci ustvarjajo vrednost, ki je ne morejo dobiti. Namesto njih jo dobijo kapitalisti, zato imajo vedno več. In še več bodo imeli, čeprav ne ustvarjajo vrednosti. Kraja se dobesedno splača. In vselej je vse po zakonu. Le morale je vse manj, o etiki pa niti nima smisla izgubljati besed.

Zlo je zato ves čas zelo blizu. Riggan Thomson to izkusi na lastni koži, kajti njegove želje so ujete v dialektiko norosti, vse druge nas to še čaka. Svet namreč ni racionalna celota, v kateri je pomembno, kar piše v zakonih. Pomembneje je namreč, kar prinaša razmislek o resnici, etiki in zlu.

Medtem ko govorijo navidezni človekoljubi in salonski ekonomisti o vnovičnem zagonu gospodarstva, se med ljudmi dogaja nekaj nezaslišanega. Večina sicer molči in je kot kup nesreče, zato imajo populisti veliko dela in veliko priložnosti, da jih začarajo s propagando o sanjah, veličini, izpolnjenih željah in grandioznosti, toda obenem se dogaja še nekaj veliko hujšega. Razumna etika, kot jo imenujemo, je vse bolj oddaljen sen, kajti iz dneva v dan je bolj očitno, da bi radi privedli vse skupaj do točke brez vrnitve. Njihove sanje imajo ime: nekontradiktornost kapitalizma. V resnici so nore, zato bo zlo veliko.

Etika se namreč rojeva natanko na kraju, kjer se odloča o naravi človekove želje. Ljudje, ki se odločajo za omnipotentnost resnice, so že zli in so izjemno nevarni. Tu ležijo korenine resničnega zla, pravi Alain Badiou.

Korenine zla so torej povezane z imenovanjem, s poimenovanjem tega, česar ni mogoče poimenovati. Po domače: povezane so s človeškim naporom, da bi določil, česar ni mogoče določiti, da bi prestopil nevidno mejo in vsem drugim ljudem pokazal, kaj je prava resnica sveta kot sklenjene celote, ki je povsem določljiva – na primer z matematiko. Da bi to dosegel, mora kajpak uporabiti silo, zato je katastrofa neizbežna, pa naj gre za usodo posameznika, družine ali vsega sveta. Silo mora uporabiti, ker svet, realnost ni sklenjena celota, ki jo povsem pojasni matematika. Svet je notranje kontradiktoren, nekonsistenten, odprt, nedoločljiv, nerazločljiv in neskončen; teorijo bomo zato še zelo potrebovali.

Zlo je neposredno povezano z naravo resnice. Njena etika je edini vzvod, ki ljudem pomaga v boju zoper zlo. Resnica je generična, medtem ko je njeno totaliziranje zlo. Bojte se zato ljudi, ki trdijo, da vedo, kaj je resnica, in trdijo, da jo bodo poimenovali, sledeč svojim sanjam in željam, da bi dosegli nekaj velikega.

Boj zoper zlo je nujno boj za generično demokracijo. Ljudje so namreč zmožni za inhibicijo, za to, da sebi preprečujejo, da bi prestopili mejo, ki je nikakor ne smejo prestopiti. Prav zaradi tega so zmožni ustvarjati skupne kraje, kraje skupnega življenja, kjer zlo ne obstaja.

Na takih skupnih krajih gospod Veniger nima nobene vloge, dokler se ne spremeni in dokler ne dojame, kaj je etika. A tudi gospa Žnidar nima nobene vloge, dokler ne dojame, kaj ja pogum, kaj pomeni biti moralno pokončen človek in kaj pomeni politika kot procedura resnice.

Zelo dobro je videti tudi film Whiplash (Damien Chazelle, 2014).

Mimogrede: povprečna temperatura oceanov strmo narašča, kar pomeni, da se lahko sprostijo gigantske količine metana z oceanskega dna.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži