Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Obstajajo interesi večine ljudi. Obstajajo interesi delavcev. Ni nujno, da se vsi delavci zavedajo lastnih interesov. Nikakor ni nujno. Da bi se zavedali, morajo vedeti, kaj je kapitalizem in kakšne so zgodovinske okoliščine, v katerih živijo. Interesi namreč niso abstrakcije, temveč so vselej zelo konkretni in so vpeti v konkretne zgodovinske okoliščine; in interesi delavcev niso vsota interesov vseh posamičnih delavcev. Torej je govorjenje tukajšnjega ministra, da ponuja sindikatom bolj pošten predlog vlade, zgovoren simptom, kajti tudi vlada bi morala razumeti materialne zgodovinske okoliščine. Če bi jih razumela, bi razumela tudi interese delavcev. Potem bi se skupaj z njimi pogovarjala o pravi naravi kapitalizma, ne pa o zaigrani poštenosti v nepoštenem sistemu, ki jemlje večini ljudi in vsakemu posamezniku.

Delavci preprosto morajo razumeti, sindikati pa še zlasti, da je potreben boj za interpretacije realnosti, ne le boj za boljše plače. Upirati se je treba zamislim in idejam mainstream ekonomistov, desničarjev in podkupljenih oziroma konformiranih politikov.

Slovenija tako ne potrebuje bolj poštenih predlogov, kaj vse še vzeti delavcem. Ne potrebuje zamisli o kapitalizmu s prijaznim obrazom, ki je zgolj puhlica. Ne potrebuje idej o zmanjševanju neenakosti; teh tako ali tako ni.

Neenakost med ljudmi je empirično dejstvo, toda govorjenje, da je prevelika, je ne bo odpravilo. Proizvodnja dobrin za profite, kar predstavlja železni zakon kapitalizma, ne bo nikoli zmanjšala neenakosti, pa naj ekonomisti vsak dan naredijo novo salto. O pravičnosti lahko začnemo govoriti šele, ko ukinemo proizvodnjo za profite in začnemo s proizvodnjo za zadovoljevanje potreb večine ljudi.

Zadovoljevanje potreb večine ljudi pa se mora začeti že zdaj, in sicer z razmišljanjem o neoliberalni propagandi, ki zamegljuje um in se je že zavlekla v vse pore življenja ljudi. Um je zato zastrupljen, je okužen s kugo, ki se širi zlasti prek mainstream medijev. Ljudje imajo zato oprane možgane.

Morda pa je še upanje, saj jih čisto vsem zagotovo niso mogli oprati. Gotovo je še kje kdo, ki se upira, razmišlja s svojo glavo in ne popušča. Jaz sem v resnici optimist, saj je mogoče oprati nekaterim ljudem možgane, toda ni mogoče vsem ljudem oprati čisto vsega. Še vedno se je v zgodovini našlo dovolj ljudi, da so se končno skupaj uprli.

Tu pride na vrsto etika. Rekel sem že, da je etika smiselna in možna le, če govorimo o uporu; ne moremo smiselno govoriti o etiki, če ne govorimo sočasno o upiranju. V svetu, v katerem se nihče ničemur ne upira, etika nima nobenega smisla. In dejstvu, da so nekateri ljudje svinjsko bogati, se je preprosto treba upirati, kajti taki so lahko postali samo v nepravičnem sistemu, ki jemlje večini in daje manjšini.

Sedaj je pravi čas za podporo levici, ki razmišlja o boju zoper privatizacijo bank. Natanko sedaj potrebuje Slovenija nov konsenz med ljudmi, ki imajo dovolj neoliberalizma. Ne potrebujemo odgovornih privatnih lastnikov kapitala, temveč potrebujemo skupno lastništvo, komunistično. Zadevo moramo misliti s prave strani: delavci morajo nadzorovati šefe, ne pa obratno; trgi ne smejo biti svobodni, temveč morajo biti narejeni za ljudi in po meri ljudi oziroma njihovih potreb; v eksistenci ljudi ne gre za profite in za denar, temveč za živa človeška bitja in za kakovost življenja.

Mainstream ekonomisti ne razumejo, da je ekonomija družbena veda, ne matematična. Očitno ne razumejo, da je vsaka resna družbena teorija tudi politična teorija, zavezana etiki in političnemu delovanju, ki je boj ljudi za bolj pravičen svet, za samo pravičnost, za to, kar imenuje Jacques Rancière v knjigi Aisthesis: Scènes du régime esthétique de l'art nova oblika zdravega razuma (sensus communis).

Mislim na novo edukacijo ljudi, na novo estetiko, na nov način razmišljanja o skupnem svetu, na nov princip svobode, ki ni ekonomski, na novo senzibilno egalitarnost ljudi.

Egalitarnost pomeni uživanje ljudi v eksistenci. Ne pomeni trpljenja, tihe poslušnosti in ubogljivosti. Človek ni pes in pes ne more biti človekov prijatelj. Človekov prijatelj je drugo človeško bitje, ki uživa v eksistenci.

Ljudje, ki uživajo v eksistenci, si delijo uživanje in razmišljanje o eksistencah. Niso vsak zase, čeprav vsakdo uživa na svoj način. So skupaj, zato common. Ljudje, ki skupaj uživajo v življenju, se ne bojijo prihodnosti. Ne bojijo se drug drugega, ni jih strah.

Ko človek zabaranta uživanje v življenju za denar, oblast in profite ter se podredi načelu profitabilnosti, neha uživati in njegova eksistenca je v zatonu. V takem življenju se je namreč treba bati prihodnosti, treba se je bati tekmecev in treba se je bati smrti.

Ko ljudje uživajo v življenju, se jim ni treba sprenevedati. Ni treba blefirati. NI se treba pretvarjati. To je življenje v resnici, je življenje v odprtosti in v odpiranju.

Lahko mislimo novo srečo ljudi, ki ni v kopičenju denarja, oblasti in dobrin. Srečo, ki ne pozna strahu pred drugimi ljudmi. Srečo, da drugi ljudje so, da so poleg nas, da so naši soprebivalci. Srečo, da lahko skupaj ustvarjamo novo občestvo in gradimo bodočnost.

Ljudje v novem svetu postanejo vse. V starem so ničle, saj nimajo ničesar. Polovica prebivalcev sveta danes nima dobesedno nobenega premoženja. En procent ljudi ima v rokah polovico vsega premoženja.

V novem svetu so ljudje ničle ne-vse. V tem svetu je možno ne-vse in vsakdo je zmožen za ne-vse. To namreč ni totaliteta sveta, ampak je ne-ves svet, kot je rekel Lacan, zato v njem zlo ni mogoče. Ljudje razmišljajo in so svobodni, zato se mu upirajo, kar pomeni, da se sploh ne zgodi. V takem svetu živi novi človek, o katerem je govoril in sanjal Nietzsche.

Svet potrebuje katarzo. Novi svet namreč ni abstraktni svet tam nekje. Prav nasprotno: novi svet je tukaj, saj izvira iz samega življenja in pomeni novo oblikovanje življenja. Človek lahko ustvarja nove forme, nove oblike življenja, ki jih živi tukaj. Transcendentalni idealizem zato ni utopično sanjarjenje o nekem prihodnjem svetu, ki bo nastal ali pa najverjetneje ne bo, ker je pač utopičen, temveč pomeni konkretno, empirično življenje takega življenja tukaj in sedaj.

Ali kot pravi Rancière: razmišljanje o novem svetu ni srečna iznajdba genialnega posameznika, temveč je simboliziranje realnosti, kot se simbolizira sama. Tako kot nastanejo spomladi listi na vejah dreves, se rojeva druga narava iz prve. Ko posamezniki slavijo sebe, slavijo vsakega moškega in slavijo vsako žensko.

Potrebujemo skupno deklaracijo emancipacije in egalitarnosti.

Ob koncu letošnjega oktobra so objavili podatke o gigantskih erupcijah metana z dna arktičnega oceana. Oceani se namreč segrevajo, zato bo z morskega dna ušlo še veliko več metana, kar pomeni, da bo še topleje. Mainstream mediji pa še naprej prenašajo govore mainstream politikov o potrebi po zmanjševanju količin ogljikovega dioksida v ozračju!

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži