Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V kapitalizmu je nadvse pomembno, da si na tej ali oni lestvici najbogatejših. Lepo je biti v taki družbi; nekateri mrzlično preverjajo, če so še na lestvici, in padajo v depresijo, če jih ni več. Dejstvo pa je, da iz slovenske družbe na odhajajo v tujino le mladi intelektualci in bodoči doktorji znanosti, saj tja odhajajo tudi bogati. Vzporednica je nenavadno zanimiva. Zakaj bi tja odhajali mladi? Ker tu ni perspektive zanje, kar zlasti pomeni, da ni dela in ni napredovanja. Zakaj bi tja odhajali bogati? Ker je v kapitalizmu pač tako, da slediš toku denarja, da bi ga imel zvečer še več, kot ga imaš zjutraj. Tu ostajajo ljudje, ki poslušajo iz dneva v dan, kako bo vse bolje, najbogatejši pa jim iz naslonjačev sporočajo, da se ne bodo nikoli vrnili v domovino, ker so v tujini boljši pogoji za delo. Vlada tem, ki ostajajo, mirno jemlje in morda celo cinično verjame, da bodo ljudje zadovoljni in še učinkovitejši. Mislim sicer, da ne verjame, saj njeni zastopniki ne dajejo vtisa, da sploh verjamejo v kaj, obenem pa vem, da v vladi ni ljudi, ki bi dojeli, kaj pomeni skrbeti za državo in blagostanje državljanov.

Ponovimo še stotič: kapital se vselej seli tja, kjer si njegovi lastniki obetajo več zase; tako ni le v Sloveniji, tako je povsod po svetu. Zadošča, da je na Cipru davek za en odstotek nižji kot v Sloveniji, pa se bodo milijoni valili tja, kajti odstotek od enega samega samcatega milijona evrov je deset tisoč evrov.

Najbogatejši tudi pravijo, da jih tukaj dušijo nesmiselni zakoni, nepotrebne birokratske finte in premalo posluha za poslovanje. Kaj bi potem lahko rekli navadni državljani, ki garajo vsak dan kot konji, da dobijo na koncu meseca nekaj stotakov? Kdo koga v resnici duši?

Komentatorji se sprašujejo, kaj narediti v Sloveniji, da se bodo bogataši vrnili. Sprašujejo se tudi, kaj spremeniti, da se bodo k nam usmerili še drugi bogati ljudje, ki niso Slovenci.

Spraševanje je retorično, naivno in brezplodno. Odgovor je namreč en sam: spremeniti je treba vse. Obenem pa že vemo, da se ne bo spremenilo niti razmišljanje o razmerah, v katerih vse bolj zgolj životarimo. Ljudje kratko malo ne razumejo, kaj se dogaja.

Pri tem ne mislim na dejstvo, da nismo vsi bogati, kajti resnično bogastvo je v dušah ljudi, tako kot je resnična lepota očem nevidna. Pravo bogastvo so ljudje in pravo bogastvo je to, kar imajo med seboj ali kar bi lahko imeli. Denar je zgolj potiskan papir in je menjalno sredstvo, medtem ko prave menjave potekajo med ljudmi.

V Sloveniji je zadušljivo, kar pomeni, da se večina ljudi duši. Težko je dihati. Ne mislim na poslovna okolja, saj mislim veliko širše. V Sloveniji je nenormalno že vsakdanje okolje, v katerem ne le ne moreš uspeti, ampak ne moreš niti dihati, saj je vselej kje v bližini kdo, ki bi te rad sesul ali vsaj onemogočil, ker ti zavida. In ko dvigneš glavo, že pada po tebi. Vsakdo ve, kaj to pomeni.

Problem torej ni poslovne narave, saj je zgodovinske, materialne, ideološke, občestvene, nazadnje pa celo psihološke, zato je v Sloveniji toliko depresije in samomorov.

Bogati ljudje iz Slovenije, ki nam govorijo, kako jih država premalo ceni kot dobre davkoplačevalce, se motijo v svojih ocenah, kajti v tej državi tako rekoč nihče ne ceni nikogar. V Sloveniji živi armada malih povzpetnikov in navidezno uspešnih ljudi, ki preprečujejo vsem drugim, da bi sploh zadihali, kaj šele uspeli, saj hočejo vse zase. Povezani so v klane in sodelujejo z nosilci oblasti, ki se vedejo kot frustrirani otroci; ko končno dobijo dostop do oblasti, postanejo obsedeni z njo.

Medtem ko torej mali oblastniki jamrajo o slabih poslovnih priložnostih in skoraj rotijo bogate, naj vendar pridejo k nam, se podira vse drugo. V Sloveniji na živi namreč le ducat bogatih ljudi, tu živi dva milijona ljudi. Ni veliko, je pa zato veliko takih, ki ne bodo nikoli uspeli, čeprav so fizično in mentalno sposobni uspeti. Ne bodo uspeli, ker objektivno nimajo pogojev za uspeh. In bogataši tega dejstva ne bodo nikoli spremenili.

Skoraj neverjetno je, da se ne spremeni način razmišljanja o kapitalizmu. V njem molčeča množica tiho prenaša objektivno nasilje in ne črhne ničesar. To je resnični problem, ne pa dejstvo, da bogataši pač selijo svoja podjetja na Ciper in drugam. Primer, ki dokazuje zapisano, so zadnje kongresne volitve v Ameriki.

Volitev se je udeležilo manj kot polovica vseh, ki imajo volilno pravico. Podobno je tudi v Sloveniji, kadar so volitve. Polovica državljanov preprosto ne gre volit. Približno petdeset do šestdeset odstotkov odraslih državljanov torej očitno meni, da volitve nimajo nobenega smisla. Torej lahko rečemo, da jim je bodisi vseeno, kdo zmaga, ker vedo, da se itak nič ne bo spremenilo, bodisi ne zaupajo nikomur več.

Problem je zaupanje; problem je, da veliko ljudi ne zaupa nikomur. Dovolj imajo izkušenj, da so jih leta in leta vozili žejne čez vodo. Seveda jamrajo in stokajo, seveda se pritožujejo, saj je to v človeški naravi, toda pomembneje je, da natančno vedo, da okoli njih ni zaupanja vrednih ljudi, ki zmorejo pokončno držo. Vedo namreč, da kapitalizem ne deluje v prid večine ljudi, saj deluje le v prid peščice, vedo, saj niso neumni, da zanje nikoli ne bo bolje, ker v takem sistemu preprosto ne more biti bolje. Vedo, da bo bolje le za tiste, ki jim je že dobro.

Ne gre torej za najbogatejše ljudi in za poslovne uspehe! To nima nobene resne zveze z življenjem večine ljudi v kapitalizmu. Tu je pomembna natanko izkoriščana in onemogočena večina, ne pa peščica teh, ki se bahajo, kako so postali bogati z izdelovanjem plastičnih igračk, digitalnih animacij ali igralnih miz za bogate, ki ne vedo, kako bi še zapravili denar, pa odhajajo v igralnice.

Vprašanje je le, kdaj bo izguba iluzij dovolj velika in dovolj močna, da bo molčeča večina vzela zadeve v svoje roke. Takrat bomo zares končno lahko spregovorili o demokraciji.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži