Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jaz se ne morem izogniti plačevanju davkov. Vi se ne morete izogniti. Noben slehernik se ne more. Pripadniki elit, poslovni bogovi in poslovne boginje se z lahkoto. In vse je vselej skladno z zakonom. Tako je to, saj so zakoni napisani v njihov prid. In ker je premalo pobranih davkov, jemljejo delavcem. Potem gospodarstveniki, kot jih imenujejo, stokajo in jamrajo, da so delavci predragi. Dodajajo, da preveč zapravljajo in premalo ustvarijo. Ali pa rečejo, da je javna uprava premalo učinkovita in da delavci delajo samo po tri ure dnevno. V davčnih oazah pa izginjajo milijarde; ena sama milijarda je tisoč milijonov. Ampak nekaj milijonov bodo vzeli državljanom, kajti pripadnikov elit si nihče ne upa pobarati, da bi se vedli tako kot vsi drugi državljani. Narobe svet. In še bolj narobe bo. Vzgojitelji pa pravijo, da je treba otrokom postavljati meje. Dobro jutro.

Pripadniki elit so hladnokrvni in vedo, da jim nihče ne bo storil ničesar, ker jim kratko malo ne more. Zato so tudi ustvarili globalni kapitalizem. Da jim strukturno omogoča prenašanje podjetij in denarja in kapitala tja, kjer je zanje ugodneje. V takem kapitalizmu vsakdo skrbi izključno zase. In s tem je vse v redu. Nihče ne more nikomur očitati, da skrbi izključno zase, saj to delajo vsi – ki lahko. Večina namreč ne more. Globalni kapitalizem je narejen izključno za peščico. Egoizem ljudi nima s tem nobene resne zveze. In pohlep ljudi tudi ne.

Kljub temu kapitalizem nenehno na vsa usta hvalijo – če odštejemo molčečo večino, ki tudi ne hodi na volitve in ne more biti pohlepna, celo če bi hotela biti. Hvalijo ga celo mladi, pripadniki raznih indigo in drugih generacij, čeprav se zavedajo, da vse ni tako zelo preprosto. Zadnjič mi je zato mladenič sam od sebe rekel, da je razvajen. Za nič se mu ni bilo treba nikoli truditi. Vse je vselej imel. Vse je vselej imel, še preden je pomislil, da sploh kaj potrebuje. To je izrekel v stiski, saj ne razume, zakaj je tako ali zakaj bi moralo biti. Videl sem, da ima težavo. Nisem mu je inštaliral jaz, ampak se je sam javil, da bi se želel o tem problemu resno pogovoriti.

Če imaš srečo, da vselej vse imaš, še ne pomeni, da ne smeš misliti in da ne smeš biti moralno bitje.

Kdor ima, bo kljub vsemu imel še več. Upor je zanj povsem nesmiseln. Globalnemu kapitalizmu, ki ti daje vse, kar potrebuješ, se namreč ne upiraš. Nočeš imeti manj, kot imaš, ampak hočeš imeti še več. Večina ljudi ne more imeti še več, a se kljub temu ne upira. To je resen družbeni problem.

Ljudje, ki se ne upirajo, čeprav ne morejo imeti več, kot imajo, imajo morda dober razlog, da se ne upirajo. Morda so preprosto prestrašeni ali pa so brezbrižni. Mogoče je tudi, da so depresivni in ne verjamejo, da je sploh mogoče kaj spremeniti. Psihiatri tega problema seveda ne bodo rešili. S tabletami pa še zlasti ne.

Družbenih in eksistencialnih problemov ljudi ne rešuješ s tabletami, ker je to neprimeren način reševanja takih problemov. Saj tudi žeblja iz lesa ne vlečeš z lopatko, temveč ga vlečeš s kleščami. Klešče so primernejše orodje kot lopatka, ko hočeš potegniti žebelj iz deske.

Politiki se v tej državi kljub temu preprostemu spoznanju, ki ga razume vsak otrok, z vsemi močmi trudijo vzeti delavcem, kar imajo, da bi rešili globalni kapitalizem. Nihče se niti malo ne trudi, da bi vplival na globalni kapitalizem in na pripadnike elit. Seveda se ne, saj se sami prištevajo mednje. In vrana ne izkoplje oči drugi vrani, če ravno ni treba.

V globalnem kapitalizmu je nujno tako, da pripadniki elit solijo pamet vsem drugim. Tako jim nenehno govorijo, kaj vse bi lahko naredili, da bi obogateli, uspeli in da bi uresničili svoje sanje. Zlasti jim solijo pamet dušebrižniki in razne poslovne boginje, kakršna je na primer gospa Špelca. Pamet solijo tudi ljudem, kot so snažilke, policisti, nočni čuvaji, medicinske sestre, ki delajo ob praznikih, enako velja za kmete in velja za rudarje in učitelje in vzgojitelje in zdravnike in vse ljudi, brez katerih bi se javna infrastruktura v hipu ustavila, če bi preprosto sedli dol in res delali zgolj tri ure dnevno. Velja namreč za vse delavce, ki delajo in garajo po osem ur dnevno, čeprav gospod Milič cinično izjavlja, da delajo samo po tri ali štiri ure, obenem pa ne more pokazati na enega samega delavca, ki res dela toliko, kot pravi.

Pripadniki elit ne delajo po tri ali štiri ure dnevno, ker delajo po dvanajst ali štirinajst. Ne delajo v rudnikih, ne rešujejo življenj drugih ljudi, ne delajo v nemogočih vremenskih pogojih, tako kot gasilci ali pripadniki civilne zaščite ali policisti, ne delajo za borno mezdo, ne delajo s strupenimi snovmi, ne delajo s krampi, ne delajo v kanalih, na gradbiščih in v gozdovih in ne delajo v razmerah, v katerih jim nenehno visi nad glavo šef, ki jih priganja k delu. Pripadniki elit ne delajo v svetu, v katerem jim nekdo nenehno jemlje denar za delovno dobo, stalnost, težke pogoje dela, malico, prevoz na delo. Pripadnikom elit namreč nihče ničesar ne jemlje. Jim ne more jemati. Jemati jim ne more niti država.

Pravi bogovi so pripadniki elit, ki nenehno dobivajo, da bi imeli še več, kajti zanje je na tem svetu pomembno, da imajo še več, da imajo vsak dan še več in da imajo neskončno veliko.

Bogovi in boginje delajo, kar pač hočejo delati. Bogatijo, zato so bogati. So bogati bogovi in so bogate boginje.

Vsi drugi so obsojeni na gospodarsko nazadovanje, ki sledi naslednje leto. Profiti korporacij namreč v glavnem nezadržno padajo že nekaj let. Tega vam kajpak ne bodo povedali. In ko padajo korporativni profiti, padajo tudi investicije. Delavcem pa tako ali tako že ves čas jemljejo in jim bodo jemali še naprej.

Glede vremenskih sprememb pa si velja ogledati za oskarja nominirani dokumentarec z naslovom Chasing Ice, ki ga je režiral Jeff Orlowski.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži