Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravkar sem prebral nadvse zanimivo knjižico z naslovom Comradely Greetings: The Prison Letters of Nadya and Slavoj. Izšla je prejšnji mesec, sestavljena pa je iz pisem, ki sta si jih napisala Nadežda Tolokonikova in Slavoj Žižek. Nadežda jih je pisala v zaporu, ker je v Putinovem imperiju danes skoraj nemogoče biti svoboden, Slavoj jih je pisal na prostosti. Knjižica, ima nekaj malega več kot sto strani, ni pomembna le zaradi zapisanega dejstva, pomembna je predvsem zaradi časa, v katerem je nastala. Nastala je namreč v času, ko nas politiki, nosilci propagande, piarovci, bankirji, ekonomisti in poslovne boginje dnevno in z vsemi sredstvi prepričujejo, naj preprosto počakamo na boljše čase, ki bodo zagotovo prišli kar sami od sebe oziroma z njihovo pomočjo – tako kot pač zimi sledi pomlad. Morda še nikoli v zgodovini ni bilo na strani molčeče množice toliko ponižnosti, toliko ubogljivosti in toliko vere v iluzije kot prav danes.

Človek, ki se znajde v zaporu zaradi tega, ker želi izraziti, artikulirati resnico časa in prostora, v katerem živi, zastopa trpljenje številnih ljudi s tega sveta, ki se sicer ne znajdejo nujno v zaporu, zato pa živijo v njem, čeprav so formalno na svobodi. Njegova usoda je povezana z usodo vseh drugih ljudi, zato je tudi odgovornost velika.

Nadežda Tolokonikova se je znašla v zaporu, ker je upornica. To preprosto pomeni, da uteleša in zastopa to, o čemer na primer Miro Cerar zgolj govori, ko se sklicuje na vrednote, moralo in etiko. Razlika med njo in predsednikom vlade je kajpak velika, toda prav zato je tudi zelo zgovorna. Kdor namreč išče resnico trenutka, v katerem živi, je raziskovalec, piše Nadežda Slavoju. In kdor raziskuje, ne more biti konformist, saj ga samo raziskovanje resnice vodi proč od vsakdanjih puhlic, klišejev, žargona in novoreka. Preprosto ne more biti drugače, le da gospod Cerar tega zlepa ne bo dojel, oziroma sploh ne bo hotel dojeti, saj bi potem moral tudi kaj narediti, ne zgolj govoriti.

Z lahkoto sklepamo, da Cerarja, piarovcev, poslovnih boginj, mainstream ekonomistov in bankirjev ne zanima resnica družbenega trenutka. Zanima jih nekaj drugega, zanima jih ohranjanje tistih koordinat vsakdanjega življenja, zaradi katerih so, kar domnevno so. Živijo v svetu iluzij, tam pa hočejo živeti tudi v bodoče. Na ljudi se naslavljajo iz sveta iluzij.

Prav zato jim hočejo vzeti še zadnje, kar imajo. Hočejo razsuti socialno državo, kajti kapitalizem sloni na egoizmu posameznikov, ne na družbenem življenju, solidarnosti, etiki in medsebojni pomoči, empatiji in zaupanju. Manj socialne države nujno pomeni več korporativne države. Pomeni več privatnih korporacij, ki skrbijo za ljudi – če imajo ti denar. Kdor nima dovolj denarja, v korporativnem svetu ne more preživeti. Govorim o zelo prefinjenem socialnem darvinizmu.

Resnica, nadaljuje Nadežda, leži v samem raziskovanju sveta. Tega ni nikoli konec. Kdor raziskuje resnico, vedno raziskuje. Torej se ne ponavlja kot plošča. Ker raziskuje, pove vsakič kaj novega, saj je tudi resnica vsakič drugačna. Kdor se naslavlja na ljudi iz sveta iluzij, govori vedno isto, saj ga ne zanima resnica, temveč ga zanimajo vtisi, zanimajo za simulacije realnosti, zlasti pa ga zanimajo privilegiji, v katerih uživa.

Pomembno je torej raziskovanje. Ne čakanje in prepuščanje tokovom časa, češ da je tako najbolj udobno. Morda je res udobno, zato pa ne vodi nikamor.

In Slavoj se ne moti, ko ji odgovarja, da je v temelju za tako držo potreben pogum. Na začetku je pogum, bi lahko rekli, in nič drugega. To je zelo preprosto spoznanje. Glede na število ljudi, ki sestavljajo molčečo množico, bi se zato morali vprašati, kaj se dogaja z njimi in kaj je z njihovim pogumom.

Morda jim je zmanjkalo poguma ali pa ga sploh nikoli niso premogli. Morda so postali brezbrižni ali pa so prestrašeni. Morda so depresivni in razmišljajo o samomoru. Morda nič več ne razmišljajo o subverzivnosti življenja, morda pa celo nikoli v življenju niso razmišljali o njej. Morda ne vedo, kaj subverzivnost sploh je. Morda ne vedo, kaj je etika in kaj pomenijo etični ideali. Morda verjamejo, da jim je v življenju čisto v redu. Morda so se povsem predali. Morda so dokončno položili orožje pred kapitalizmom. Morda želijo enako živeti še naprej. Morda se ne zavedajo, da so politična bitja. Morda mislijo, da so zgolj potrošniki ter da je življenje eno samo sprehajanje med trgovskimi policami in nakupovanje. Morda ne razumejo, da je boljše življenje možno le, če postanejo politični aktivisti. Morda se jim zdi, da bodo za njihovo prihodnost poskrbeli psihologi, poslovne boginje, politiki in zastopniki kapitala. Morda mislijo, da jih imajo radi in da so zaskrbljeni za njihovo bodočnost. Morda ne vedo, kaj pomenijo zanje Heglove ideje, pa Marxove, Freudove, Lacanove, kako koristne so misli, pod katere so se podpisali Nietzsche, Spinoza, Deleuze ali Derrida.

Najverjetneje se dogaja tole. Ljudje verjamejo, da jih bo kapitalizem osvobodil. O tem spregovorita tudi Steve Forbes in Elizabeth Ames v knjigi z naslovom How Capitalism Will Save Us: Why Free People and Free Markets Are the Best Answer in Today's Economy. Naslov knjige je nadvse zgovoren, saj govori o svobodnih ljudeh, ne le o svobodnih trgih.

Kaj torej verjamejo domnevno svobodni ljudje v kapitalizmu? Verjamejo, da je kapitalizem zgodba o uspehu. Verjamejo, da je kapitalizem učinkovit sistem za zadovoljevanje potreb ljudi. Verjamejo, da spodbuja razvoj demokracije, da temelji na vrednotah, morali in etiki, da zagotavlja svobodo občestvenega življenja.

Verjamejo – in se povsem motijo.

Avtorja knjige se ne motita, ko razmišljata o tem, kaj bi se zgodilo, če bi svobodni ljudje v svobodnih občestvih skupaj reševali probleme, s katerimi se soočajo vsak dan.

Odgovor na vse probleme je na dlani, zgoščen pa je v eni sami besedici: SKUPAJ.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži