Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dogajajo se čudne zadeve. Predsednik vlade poziva ljudstvo k duhovni prenovi. Navajeni smo, da k temu poziva papež, a sedanji papež je v primerjavi s Cerarjem komunist. Cerar novači bankirje, ekonomiste in finančnike, da bi rešili kapitalizem, ljudem ne ponuja duhovnosti, saj je ne premore, temveč zgolj poziva k njej, da bankirjem nihče ne bi delal problemov. Ko ljudje protestirajo pod njegovim vladnim oknom in pozivajo k ustavitvi privatizacije ali pa vsaj k treznemu premisleku o njej, kramlja z Erjavcem, pije kavo in se zanje niti ne zmeni. Logično, kajti sindikati so zadnji branik pred totalnim razsutjem, ki je v interesu Kapitala, Cerar in Erjavec pa se mu klanjata, saj tudi sam terja od ljudi, da se duhovno prenavljajo, da vsakdo vsaj enkrat preteče maraton in se dokaže, da vsakdo tuhta, kako bi prelisičil vse druge in uspel. V kapitalizmu je namreč vsakdo zase in mu je za vse druge ljudi vseeno, saj so njegovi tekmeci. Pravzaprav mu ni vseeno, saj ga prav kot tekmeci lahko prehitijo. Torej bi se jih raje znebil.

Preden se zgodi revolucija, se ljudje pogovarjajo. Pogovarjajo se, v kakšnem novem občestvu želijo živeti, pogovarjajo se, kakšne nove medsebojne odnose želijo. Zastavljajo si vprašanja. Na primer: Bi bili lahko bolj srečni, kot smo? Bi bili lahko bolj kreativni, kot smo? Bi lahko več razmišljali, kot razmišljamo?

Jutri se odpeljem v Radovljico, kjer bom imel na Ekonomski gimnaziji in srednji šoli predavanje o filmu Abeceda, ki ga je režiral avstrijski režiser Erwin Wagenhofer. Avtorjeva zamisel je, da sodobni šolski sistemi ravno ne spodbujajo mladih k rabi imaginacije, ne spodbujajo h kreativnosti in zlasti ne spodbujajo k razvijanju neodvisne misli.

Zamisel je sicer produktivna, vendar je tudi prekratka: živimo v svetu, v katerem nas tako rekoč nič ne spodbuja k imaginaciji, kreativnosti in kritični neodvisni misli. Pravzaprav imamo lahko hitro težave, če se spodbujamo sami in zmoremo karkoli od tega. Svet okoli nas je namreč kapitalistične narave, kar preprosto pomeni, da močno oblikuje vsakdanje življenje, v katerem je najpomembnejše preživetje, ki, nekoliko paradoksno, sem in tja terja celo nekaj imaginacije, kreativnosti in neodvisne misli. A to pomeni, da se mora človek znajti sam ali pa z majhno pomočjo prijateljev. In natanko v tem je kal revolucionarnih bojev ljudi za emancipacijo.

Če bi torej učitelji hoteli biti na ravni zapisanega, bi množično spodbujali mlade k emancipatoričnemu razmišljanju in k emancipatoričnim dejanjem, saj je šola po definiciji kraj egalitarnosti in emancipacije, kajti v njej se ukvarjajo z znanjem, z vednostjo in z resnico. Najprej pa bi spodbujali sebe, kajpak. O tem bom razmišljal tudi na torkovem predavanju v okviru cikla Učitelji in učenci.

O egalitarnosti in emancipaciji se lahko veliko naučimo iz zgodovine. Če preberemo izvrstno knjigo s preprostim naslovom Emancipation: How Liberating Europe's Jews from the Ghetto LED to Revolution and Renaissance (Michael Goldfarb, 2014), nam mora postati jasno, kako velikanski so v resnici potenciali ljudi za kreativnost, imaginacijo in neodvisno misel. In če jih nihče ne spodbuja k temu, se nemara lahko začnejo spodbujati sami. Ali pa spodbujajo drug drugega. Vzor so Judje.

Judje so bili v Evropi dolga stoletja preganjani, zaničevani, zanje so ustvarjali geta, kamor so jih tlačili kot sardine v konzerve, na koncu pa so jih skušali povsem uničiti v koncentracijskih taboriščih smrti.

Prav gotovo jih niso spodbujali k rabi imaginacije, neodvisni misli in h kreativnosti. Pa vendar so preživeli in ko je na primer Spinoza, povsem izločen iz občestva, preklet na veke in izoliran od vseh, razvijal neodvisno misel, se ga je bala cerkvena oblast, bali so se ga vsi zastopniki oblasti, čeprav je živel skromno, da bolj skromno sploh ne bi mogel.

Spinoza je bil posameznik, ki ga ni bilo mogoče uničiti. Judje so bili manjšina, ki ga je izločila in preklela; da ne bo kdo mislil, kako prijazni so bili drug do drugega, ker so jih vsi preganjali. Narava neodvisne misli, kreativnosti in imaginacije ni tako preprosta, emancipatorični boji za egalitarnost pa tudi niso kakor večerni sprehod ob reki.

Boj za neodvisno misel je boj same neodvisne misli. Tak boj bojujemo z neodvisnim razmišljanjem. S tem že oblikujemo neodvisne prostore oziroma kraje, kjer smo enaki in emancipirani. Spinoza je to vedel (bil je Jud, dokler ga niso izobčili); Marx je to vedel (bil je Jud); Freud je to vedel (bil je Jud), Einstein je to vedel (bil je Jud); Mahler je to vedel (bil je Jud); Hobsbawm je to vedel (bil je Jud). Našteval bi seveda lahko do večera. Nihče jih ni spodbujal, zato pa so se spodbujali sami.

V zgodovini je torej očitno, da posameznikov preprosto ni mogoče uničiti niti tedaj, ko jih zakurite ali postavite pred strelski vod. To bi nam moralo biti za zgled. Spodbujanje k imaginaciji, kreativnosti in neodvisni misli ne more biti konformistično, množično, modno početje. Ne more biti institucionalizirano.

Emancipatorična gibanja ljudi so neustavljiva prav zato, ker so gibanja. Zgodovina to potrjuje. Danes k depresiji nagnjeni ljudje nenehno ugotavljajo, kako je propadla arabska pomlad, kako gibanje Occupy ni doseglo ničesar. Ne bi jih smeli poslušati, saj samo sejejo semena, iz katerih ne more vzkliti ničesar.

Morda je prav Spinoza eden najbolj svetlih zgledov, po katerem bi se morali ravnati. Njegovo družino so izgnali iz Španije, zato se je naselila na Nizozemskem. Tam so Barucha izgnali lastni ljudje, češ da je nevaren, da je krivoverec in da je odpadnik od Boga. Resnica je bila natanko nasprotna.

Ko je ostal povsem sam, je tlakoval pot, po kateri je kasneje hodil Voltaire. Ko se v gimnazijah učijo o njem, bi morali posebej poudariti, kar je nenehno poudarjal: največje žrtve katoliških inkvizicij so bili Judje. Zakaj prav oni?

Judje so največja žrtev prav zato, ker je bila katoliška korporacija največja ovira na poti k razsvetljenstvu, emancipaciji ljudi, egalitarnosti, neodvisni misli, imaginaciji in kreativnosti ljudi. Njeni zastopniki so skoraj dva tisoč let skušali prekleti Jude, češ da so krivi za Jezusovo smrt. In tudi Jezus je bil Jud.

V predstavljeni zgodovinski perspektivi je danes povsem jasno, da bi morali biti učitelji zgled mladim. Ti bi se morali zgledovati po njihovi rabi imaginacije, po njihovi kreativnosti, po njihovih neodvisnih, kritičnih mislih. Postavljanje meja, pretepanje in pozivanje k moralnim držam nima nobene resne zveze s tem.

Enako velja za predstavnike vlade. Tako kot je bilo nekoč, bi moralo biti danes: vlada namreč ne obstaja zato, da govori ljudem, kakšen zgled naj bodo drug drugemu, temveč obstaja zato, da je sama zgled vsem drugim.

In če tega ne zmore, ji morajo ljudje ponuditi zgled.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži