Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje prepoznavajo v najboljšem sramoto dobrega (Th. W. Adorno).

Zlasti med politiki, bankirji, ekonomisti in piarovci je v zadnjem času zelo priljubljeno poglobljeno razmišljanje o vprašanju, ali je Slovenija tehnično še v krizi ali ni več. Razmišljanje je tehnično, formalistično in votlo, videti pa je tudi, da se ti, ki razmišljajo, na vse kriplje trudijo ustvariti vtis, da je Slovenija res zunaj krize, čeprav nimajo za svoje trditve nobenih resnih argumentov ali podatkov. O tem vprašanju je pripravljen modrovati tudi Cerar in takoj zatrditi, da Slovenija tehnično ni več v krizi. Podpora njemu in njegovi vladi med državljani nenehno strmo pada, zato je logično in pričakovano, da trdi, kar pač zatrjuje. Res je logično, zato pa ni življenjsko. Odtujeno je od resničnega življenja, zato ni odveč niti vprašanje, kaj njegov žargon in žargon drugih sploh pomeni, kaj bi radi povedali? In zlasti je pomembno vprašanje, komu bi radi kaj povedali, saj podpora pada, kot rečeno.

Najprej si velja ogledati belgijski film z naslovom Deux jours, une nuit, ki sta ga režirala brata Jean-Pierre Dardenne in Luc Dardenne. Film na izjemen in obenem nadvse preprost način ponazori predatorsko naravo kapitalizma, v katerem ljudje preprosto niso pomembni, zato je tudi izraz tehnično zelo primeren in je povsem na mestu: ni pomembno, kaj se dogaja z ljudmi, pomembno je zgolj tehnično ugotavljanje, ali je neka država v krizi ali ne. In če tehnično ni v krizi, nikogar več ne zanima, kako se počutijo ljudje, kako živijo in kaj v resnici delajo.

A saj smo povedali že velikokrat: v kapitalizmu niso pomembni ljudje, pomembno je le, da se kapital koncentrira in kopiči v rokah pripadnikov elit.

Sandra je torej mlada delavka, ki izve, da se njeni sodelavci obnašajo tako, kot se od delavcev v kapitalizmu tudi pričakuje. Njihovo razmišljanje je nadvse preprosto: če ona izgubi službo, bodo nagrajeni. Vsakdo bo dobil dodatek k plači. Če torej izglasujejo njen odhod, bodo imeli več denarja, kot bi ga imeli, če bi še delala, kar je logično in je stvar preproste matematike.

Sandra ima natanko par dni časa, da prepriča vsakega izmed šestnajstih sodelavcev, da spremeni svoje mnenje in glasuje za njen obstanek v firmi. Končno pride na dnevni red glasovanje, vendar je izid neodločen, kar pomeni, da ima glas premalo, to pa zopet pomeni, da mora pospraviti kovčke.

Najpomembnejše pa je vendarle nadaljevanje, ki je obenem tudi zaključek. Delodajalec jo namreč pokliče v svojo pisarno in ji predlaga tole. Čez nekaj mesecev bo enemu izmed njenih sodelavcev potekla pogodba. Te ne bi podaljšal, zato bi se lahko vrnila na delovno mesto.

Ko Sandra prepričuje sodelavce, da bi glasovali zanjo, se sprehajamo od enega človeka do drugega in smo priča vsakdanjemu razmišljanju. Eni so za Sandro, drugi bi imeli raje bonus, saj potrebujejo denar. Vse je racionalno in vse je razumljivo. Sandra nikomur ne zameri, vse razume, saj je tudi vse mogoče razumeti.

Pa vendar sama izstopi iz začaranega kroga racionalnosti in navideznega razumevanja. Ko ji delodajalec zelo razumno predlaga, da bi se vrnila na delovno mesto, ker bo nekomu drugemu potekla pogodba, njegov predlog gladko zavrne. Skoraj ves film spremljamo racionalno razlaganje in razmišljanje, zakaj se nekdo ne bi obnašal njej v prid, zakaj bi se kdo obnašal njej v prid, ona pa se odloči v delčku sekunde. Brez razmišljanja zavrne ponudbo in vidimo, kako zelo je zadovoljna, čeprav v tistem trenutku dokončno izgubi službo.

Do istega bi se lahko dokopal tudi Cerar, a se ne bo. Dokopala se ne bo niti njegova vlada. Morda se bo dokopal kak posameznik, to pa je najverjetneje tudi vse.

Ko bo posameznikov, ki bodo dojeli zapisano, dovolj, se bo nekaj dokončno spremenilo na boljše. Do takrat se ne bo, ker se preprosto ne more, kajti trenutno kapitalizem še uspeva izigravati ljudi drug proti drugemu in jih spreminjati v tekmece, včasih pa celo v sovražnike.

Natanko taka je tudi ideja filma: ljudje naj se izigravajo med seboj, tekmujejo naj in se uničujejo, obenem pa naj verjamejo, da sistem nima z njihovim vedenjem in razmišljanjem ničesar skupnega in da je vse skupaj le stvar individualne psihologije.

Nekoč skupno je zato danes vse bolj privatno. O tem je pisal Adorno že na prelomu dvajsetega stoletja. Kar je privatno, je vse bolj podrejeno logiki potrošništva. Poniževanje ljudi je postalo norma, kot je bilo nekoč v koncentracijskih taboriščih normalno, da so ljudi kurili v pečeh in zaplinjali v domnevnih kopalnicah. Kar je bistveno človeško, je zato bodisi povsem nepomembno bodisi je del tržne ponudbe. Kdor hoče živeti, se mora najprej prilagoditi; kdor je prilagojen, vse manj živi. Infantilnost in nedoraslost sta povzdignjeni, kot je nekoč pisal Adorno v knjigi Minima moralia, to pa pomeni, da je vse manj ljudi, ki bi bili za kaj odgovorni, saj se od otrok ne pričakuje, da bodo odgovorni za svoja dejanja. Ljudje vsak dan samoniklo skrbijo za pravo mero grobosti, neumnosti in nasilja, češ da je svet od nekdaj grob, neumen in nasilen. Svoje otroke vzgajajo v tem duhu, zato je moralne substance vse manj, saj se deca uči zgolj tega, kar potrebuje za preživetje. Okoli sebe širijo hlad, nastopajo egocentrično in prepričujejo še druge, da je za kapitalistično življenje potrebna zgolj storilnost. Ni dobro biti ranljiv, še slabše jo je pokazati drugim. Vsakdo mora imeti raven trebuh, goro mišic, zmožen mora biti preteči tisoč kilometrov, da ga ne bi imeli za slabiča. Realnost je že dolgo popredmetena, kar pomeni, da ljudje obravnavajo drug drugega kot stvari, za katere se trudijo dokazati, da imajo v ideoloških praksah poseben pomen oziroma posebno funkcijo. Družbeni imperativ je povsem jasen: človek naj se poniža na raven stvari sam, še preden ga bodo ponižali drugi.

Svetovalci in dušebrižniki, poslovne boginje in piarovci kot zdravilo za slabe medsebojne odnose in za življenje stvari v družbenem polju predpisujejo duhovno prenovo, kozmične energije, pa tudi dobro voljo in prave poslovne ideje – proti plačilu, kajpada, saj v kapitalizmu ne obstaja zastonj kosilo.

Pravi človek je tisti, ki trenira telo in prisega na občo kulturo, s katero se usposablja za stoično prenašanje družbene nepravičnosti, grobosti in neumnosti, ki mu jih servirajo vsak dan, obenem pa izgublja interes, da bi doživljal samega sebe zunaj organizirane kulture, za katero skrbijo dušebrižniki, svetovalci, terapevti in drugi.

Toda nikjer ni zapisano, da ne more biti že jutri povsem drugače.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži