Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Po prebiranju knjige z naslovom Evil at the Heart of Capitalism, ki je pravkar izšla, spisala pa sta jo filozof Daniel Miles in Jezusov zagovornik Karl Gruber, je utrjeno razmišljanje, da je kapitalizem v krizi, še bolj neumno, še bolj patetično in še bolj usmiljenja vredno, kot je bilo doslej. Avtorja v knjigi namreč dokažeta, da je objektivno res, da na tem planetu ogromno ljudi trpi in da so podnebne spremembe katastrofalne. Pripadniki elit se za to ne menijo, celotna civilizacija pa ni nič drugega kot mašina za proizvajanje profitov – zanje. Vsi drugi ljudje naj bi skrbeli za delovanje te Mašine, pravita avtorja, kar je že samo po sebi zlo. Tak je ta svet.

Poln je tudi slabih idej, poln je slabe znanosti in poln je vraževerja. Zlo je v izkoriščanju delavcev, a tega izraza nikoli ne boste slišali. Zlo je tudi v kopičenju Kapitala, vendar vas bodo pribili na križ, če boste izrekli to v javnosti. Sam s takim izjavljanjem v javnosti nimam problemov, ker se ne bojim ničesar in nikogar.

Medtem ko slovenska vlada z neverjetno vztrajnostjo, ki v resnici bode v oči vsakega razmišljajočega človeka, še naprej fantazira o gospodarski rasti in zmanjševanju primanjkljaja že v naslednjem letu, je postalo včeraj očitno, da smo imeli prav vsi – res je, da nas ni bilo prav veliko –, ki smo doslej pisali o slabih gospodarskih napovedih ne le za ZDA in EU, temveč tudi za Kitajsko in Japonsko. Ko smo pisali o tem, so nas polivali z gnojnico in zmerjali, danes pa se mainstream ekonomisti, analitiki in drugi na ves glas čudijo, se praskajo po glavi in se sprašujejo, kako je vendar mogoče, da je Japonska objavila tako katastrofalne podatke o padcu BDP-ja, ki tehnično pomeni novo recesijo, saj so bili še včeraj vsi prepričani, da bodo podatki povsem drugačni ter da bo gospodarska rast velikanska in zgledna. Čudijo se seveda lahko le zato, ker ne razumejo, kaj se dogaja z gospodarstvi, ali pa nočejo razumeti; trpko je, da tega ne razume večina. Sedanje spraševanje o morebitni novi recesiji je zato le žalosten dokaz, da ne razmišljajo, saj ne vedo niti tega, da se je recesija že pred časom spremenila v dolgo depresijo, o čemer pišem že precej časa. In depresije zlepa ne bo konec, saj zato se pa imenuje dolga.

Globalno so gospodarstva v velikih težavah, ki jih ne bo odpravilo nobeno rezanje in sekanje javnih financ. Pomagalo ne bo niti zaklinjanje gospodarske rasti, še manj bo učinkovito priseganje na vrednote in moralo, če o čaranju in tiskanju denarja niti ne govorim.

Za slovensko vlado in za ekonomiste, analitike in druge, ki se nenehno pojavljajo v medijih in pripovedujejo ljudem pravljice o rasti, ni mogoče reči ničesar drugega kot to, da očitno ne razumejo, da živimo v globalnem svetu, kar zelo preprosto povedano pomeni: če je globalno gospodarstvo v dolgi depresiji, Slovenija ni izvzeta in ne more biti izvzeta, saj ne stoji na Luni in tam tudi nikoli ne bo stala. Sanje in pravljice o rasti so zato le del političnega sprenevedanja in spletkarjenja, ki ga je v Sloveniji čisto preveč, toda obenem ni videti, da ga bo kmalu kaj manj; verjetno ga bo še veliko več, kajti trenutna vlada ne bo zdržala dolgo, potem pa se bo zopet nadaljevalo besno zaganjanje drug proti drugemu, da bi politiki prišli do oblasti, ki si jo očitno zelo želijo, to pa je na žalost tudi vse, česar si želijo; pa denarja, seveda.

Države bodo kajpak vsaj na videz skušale reševati kapitalizem, saj so njeni zastopniki zaradi dobrih plač še precej zaljubljeni vanj, toda dodatni denar, pa naj pride od koderkoli, ne bo premagal depresije, saj je še ustavil ne bo. Premagal je ne bo zato, ker vlade ne vlagajo dovolj v ljudi, ne vlagajo v javni sektor in v infrastrukturo, ki jo družbe potrebujejo za delovanje, ljudje pa za kakovostno življenje. Vlaganje v profitabilne ali dobičkonosne projekte niti približno ni isto kot vlaganje v zdravstvo, socialo, šolstvo, ceste in vse drugo, a še tega je zelo malo, ker je profitabilnost vse nižja.

Treba se je zgolj zapeljati po lokalnih in magistralnih cestah od Portoroža do Lendave, pa človeka mine, da bi se še kdaj spravil na cesto. Da ne govorimo o tem, da potrebuje vlak iz Kopra do Ljubljane debele tri ure. Človek premaga enako razdaljo s konjsko vprego bistveno prej, saj lahko dobra konjska vprega doseže tudi šestdeset kilometrov na uro. Torej živimo nekje v devetnajstem stoletju ali morda na prehodu v dvajseto; piše se leto 2014. Empirično smo tako v enaindvajsetem stoletju, objektivno pa se sprehajamo nekje po dvajsetem.

Vlade torej varčujejo, ljudje pa tudi, saj niso neumni. Čakajo jih še težji časi, ki jih bodo zaznamovale nove in hujše vremenske katastrofe, zato se vedejo varčevalno. Kdo bo potem pokupil vse dobrine in plačal za vse storitve, ki so na voljo?

Gospodarsko okrevanje bo torej počasno in bo trajalo dolgo časa, če bo do njega sploh prišlo. Nezaposlenost se ne bo zmanjševala, slabo plačanih delovnih mest bo vse več, prekernih delavcev bo kot listja in trave, blagostanja bo zaradi rezanja in sekanja vse manj, vse manj bodo imeli zlasti upokojenci, revni ljudje, nezaposleni in mladi, kar pomeni večino prebivalstva, medtem ko bo šlo elitam bolje in bolje.

Lastniki kapitala bodo vlagali malo in bodo previdni, saj si ne morejo obetati visokih profitov. Pritisk na vlade, naj vendar investirajo, bo velik, toda vlade bodo še bolj previdne in bodo pritiskale na navadne ljudi, naj odprejo denarnice in gredo nakupovat.

Navadni ljudje ne bodo odpirali denarnic in ne bodo šli nakupovat, ker so razumna bitja. To predvsem pomeni, da morda ne razumejo delovanja globalnih gospodarstev, zato pa na svoji koži vsak dan čutijo, da se dogaja nekaj, zaradi česar je treba biti maksimalno previden, kajti dolgoročno jih ne čaka prav veliko lepega in prijaznega, pa naj ima kapitalizem še tako prijazen obraz.

Vnovič se bo izkazalo, kako zelo pomembna je solidarnost, za katero smo bili vzgojeni otroci socializma. Zopet bo aktualno razmišljanje o današnji mladini in njene izjemni egocentrični tekmovalnosti, zaradi katere se vse bolj obnašajo kot predatorji ali plenilci, čeprav imajo objektivno veliko manj priložnosti za zaposlitev in kakovostno življenje, kot smo jih imeli nekoč v Jugi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži