Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Bog je umrl na križu pred dvema tisočletjema in ga ni mogoče upodobiti. Številni ljudje kljub temu še vedno iščejo gospodarja, ki bi izpolnil njihove želje. Gospodarja namreč potrebujejo, da realizira njihove fantazme, ki jih podpira nezavedna želja. Vse to se dogaja v imaginarnih svetovih in jih ustvarja. Psihologija je pri tem zelo dobrodošla.

Psihologiziranje sveta je zato v polnem teku. Ljudje pogosto pojasnjujejo dogodke iz vsakdanjega sveta tako, da skušajo ugotoviti, kdo je zanje odgovoren, potem pa ga opisujejo s psihološkimi lastnostmi, z značilnostmi, s sposobnostmi, razmišljajo o njegovem značaju, karakterju, temperamentu ter seveda ne pozabijo dodati nekaj malega o genih, ki jih gotovo ima, in o osebnosti.

Zraven obvezno sodi žargon o motivaciji, za katero je seveda najbolje, da je notranja, ker zunanja ni tako dobra, pa o interesih, inteligenci, zlasti čustveni, ter razpredanje, ali človek v tisto, kar dela, zares verjame ali se samo pretvarja. Čisto na koncu najbolj modri izrečejo še besedo ali dve o podzavesti.

Takega razpredanja je neskončno veliko. Pogosto je tudi moralistično žuganje s prstom, češ da se moramo vživeti v človeka, saj ga drugače ne moremo zares razumeti, kar pomeni, da se moramo potruditi in ga razumeti od znotraj, iz njegove perspektive, ne iz svoje.

Ali je vse to res kakorkoli smiselno? Poglejmo primer.

Nekdo vam je posilil hčerko. Ali ste res pripravljeni razmišljati o njegovih resničnih interesih in motivih, o njegovi morebitni travmatični mladosti, zaradi katere je bil prikrajšan za radosti, ki jih je hotel užiti v sprevrnjeni obliki z vašo hčerko, ste pripravljeni poslušati še njegovo zgodbo, da ga ne bi prehitro sodili? Seveda niste.

Tako deluje žargon: dokler ga uporabljamo v abstraktni obliki, se zdi, da je še kar zanimiv in uporaben, ko pa ga zares uporabimo v konkretnem primeru, nenadoma izgubi ves čar in postane kup nesmislov.

Res bi bil že čas, da se nehamo sprenevedati in iskati resnico vsakdanjega življenja v svojih globinah, v debelem črevesju in drugje. Resnica tega, kar se nam nenehno dogaja, ne leži v nas samih. Iskanje take resnice je navadno zgolj lažja pot, na kateri racionaliziramo stvari, ki jih v resnici niti ne razumemo.

Zgodovina je polna primerov, ko so ljudje čez dan podpirali vojne in politično manipulirali z nasprotniki, zvečer pa v samotni sobici pisali najbolj vzvišeno poezijo, poslušali svoje srce in druge notranje organe ter stresali na papir čudovite stavke o sreči, ljubezni, svobodni in podobnem.

Prav tako vemo za ljudi, ki so čez dan navzven čudoviti, mili, blagi, prijazni, inteligentni, zvečer pa posiljujejo svoje ali sosedove hčerke.

Od tu nas pot pelje drugam in to je najbolj zanimivo, kajti če hočemo res kaj razumeti, potem moramo na poti vztrajati, kajti raba žargona nas zgolj dela neumne. Pot nas pripelje tudi do Jezusa Kristusa in tega, kar je naredil. Katero je njegovo najpomembnejše delo in kakšna je njegova zapuščina?

Njegovo najpomembnejše delo je natanko to, da je trpel skupaj z drugimi ljudmi. Sporočilo je zato absolutno jasno. Jezus nam sporoča, da zaupa v nas. Ne sodi nas, ne žuga nam s prstom, ne pojasnjuje naših dejanj, ampak trpi z nami.

Prav njegovo zaupanje v nas nam vliva moči, da nekaj spremenimo, da nekaj naredimo na nov način. Zaradi njega zopet verjamemo, da smo svobodni, da ne obstaja vsemogočni Bog, ki nas nenehno nadzoruje in je predvidel vsa naša dejanja, sedaj pa ugotavlja, ali res naredimo vse tako, kot je treba. Prav nasprotno je namreč res: bog potrebuje nas, in sicer kot svobodne, potrebuje nas, da kaj naredimo. In svoboda blokira vsako psihologiziranje. Ni nam namreč treba zlesti v danko, da bi od znotraj spoznali resnico, saj je ta vselej že zunaj, obenem pa smo svobodni, da nekaj naredimo, ne zgolj psihologiziramo in racionaliziramo svet.

Potem lahko naredimo še en korak.

Danes je izjemno težko najti človeka, ki se ne bi strinjal s trditvijo, da živimo v svobodnem in visoko razvitem demokratičnem občestvu, katerega korenine so krščanske. Prav tako bi zaman z lučjo pri belem dnevu iskali ljudi, ki bi bili proti solidarnosti z drugačnimi ljudmi, proti Romom, na primer, proti gejem in lezbijkam, proti invalidom in drugim marginaliziranim družbenim skupinam.

Še več. Vtis je, da se svet, v katerem živimo, spreminja tako, da je vse več stvari dovoljenih. Ne gre le za to, da vsakdo lahko v javnosti reče, kar hoče, ne gre le za to, da se lahko vede na najbolj nore načine, temveč gre tudi za paradoksno potrebno po novem firerju, ki naj bi naredil red.

Pa vendar ne smemo pretiravati, kot pravi Slavoj Žižek. Novega firerja morda res kdo nostalgično pogreša, saj je tak odnos do gospodarja že vpisan v večino subjektivnosti in subjektivnih ekonomij ljudi. Zelo dobro namreč vemo, kako nemogoče hlapci uživajo pod gospodarji in jih seveda zato tudi želijo, pa vendar je pomembnejše nekaj drugega.

Struktura naših vsakdanjih življenj se zelo hitro spreminja, zato današnjega dne ne moremo primerjati z obdobjem iz tridesetih let 20. stoletja, ko se je na oblast povzpel Hitler. Položaj je danes bistveno drugačen. Kakšen torej je?

Položaj je tak. Vsepovsod je kapitalizem s svojimi vrednotami. Govorimo o digitalnem kapitalizmu, pa o kognitivnem in kibernetičnem. Lahko bi govorili tudi o virtualnem, temu pa bi dodali ideje o življenju v informacijski in postinformacijski družbi. Tudi takega žargona je (poleg psihologiziranja) kot listja.

Pomembno pa je predvsem tole. Pomembno je vprašanje, ali se sploh še kdo upira kapitalizmu, ali se mu je sploh mogoče upirati. Vprašanje je pomembno zlasti zato, ker sam kapitalizem nezadovoljstvo ljudi zelo spretno preusmerja drugam, zato se porajajo srhljive nove oblike družbenega izključevanja ljudi.

Zadeva je zelo logična. Kapitalizem je vse bolj Ves in pokriva Vse vidike naših življenj, zato ostaja zunaj njega vse več ljudi, ki dobesedno ostajajo brez glasu in ne obstajajo. Ljudje, ki živijo znotraj kapitalizma, se konstituirajo kot pripadniki Kapitala natanko tako, da s pomočjo psihologiziranja izključujejo marginalne ljudi, namesto da bi protestirali zoper sam kapitalizem.

Psihologija take subjektivnosti je zares osupljiva. Ne gre le za to, da ljudje ne upajo protestirati proti Kapitalu, ampak gre predvsem za to, da jim to niti na pamet ne pride, čeprav bi radi več discipline in reda – od tod potreba po firerju. Obenem vidimo, da celo protestirajo proti globalnemu kapitalističnemu izkoriščanju ljudi, saj nastopajo zoper banke in bankirje, pa vendar jim ne moremo verjeti. Zakaj ne?

Ne moremo jim verjeti, ker zastopajo fantazmo o življenju v mirnem, organskem svetu, kjer se ljudje medsebojno spoštujejo, cenijo in imajo radi, so čustveno inteligentni in polni notranje motivacije. Kaj je narobe s tako fantazmo?

S fantazmo je narobe natanko to, da je kot scenarij povsem bizarna, saj naj bi ljudje živeli v svetu, v katerem bi se preprosto razumno dogovarjali, kako živeti v miru, potem pa bi take dogovore tudi uresničevali. Spodobni (ups, hotel sem zapisati sodobni) firerji so zato (trenutno še) fiktivne osebe, ki bodo nekoč definirale resnične probleme sveta, nato pa določile eksperte, ki jih bodo rešili v dobro vseh. Kdor jim ne bo verjel, bo seveda izključen, nato pa bodo naredili z njim še kaj drugega, učeč se iz zgodovine inkvizicij.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži