Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V knjigi z naslovom Bad Science, katere naklada je že presegla pol milijona izvodov, nam avtor, Ben Goldacre, potisne v roke nepremagljivo orožje za spopad z neumnostmi, vraževerjem, ideološkimi praksami, s propagando, z manipulacijo, s piarovstvom, pripovedovanjem pravljic, čaranjem in pranjem možganov. Katero orožje torej? Razmišljanje. Zelo preprosto. Knjigo priporočam vsem, ki se v teh krajih še upajo in zmorejo upirati vsemu naštetemu, saj se širi kot povodenj, za katero v zadnjem času s pripovedovanjem pravljic za lahko noč skrbita zlasti ministrski predsednik Cerar in finančni minister Mramor.

Širi se zlasti način razmišljanja, ki ga zastopajo ekonomisti, bankirji in politiki, način razmišljanja torej, ki vzbuja v ljudeh, upam, da ne pri vseh, občutek, da je za njihovim govorjenjem resna znanost kot garant boljše prihodnosti.

Danes se zato celo ustvarjalci reklamnih sporočil sklicujejo na izsledke tega ali onega laboratorija, inštituta, ali pa si upajo celo reči, da so za njihovimi nebulozami znanstveniki z univerz. Na kratko: vsaka reklama je znanstveno dokazana; vsaka politična puhlica je znanstveno dokazana; vsaka nečimrna izjava te ali one manekenke, tega ali onega fuzbalerja je znanstveno dokazana. Tudi tako imenovani skeptiki, ki dvomijo v poročila resnih znanstvenikov o podnebnih spremembah, se sklicujejo na znanost.

Dejstvo je, da se ljudje bolje počutijo, če so izjave njihovih politikov in drugih od zgoraj dekorirane oziroma okrašene, kot pravi Goldacre, z znanstvenimi okraski. Zakaj je tako?

Ljudje imajo radi preproste razlage, dolge en stavek ali največ dva. Tako so vzgojeni, saj jih od malega naprej strašijo z razmišljanjem; kdor razmišlja, se mu lahko še zmeša, pravijo. Deca uboga in z leti vse manj misli. Pogosto zato kot odrasli rečejo: povej mi, v čem je bistvo te in te teorije, toda povej mi na hitro, ker nimam časa za dolgovezno filozofiranje. Prav tako imajo radi podobe, številke, grafe in tabele, sheme in enačbe. Verjamejo, da vse to predstavlja trdno, nevprašljivo znanost. Ki je ne razumejo, zato vanjo verjamejo. Pravzaprav verjamejo ljudem, ki jih znajo zapeljati z vsemi naštetimi okraski.

Že od malega se namreč bojijo zlasti matematikov, ki so jih strašili v učilnicah.

Poleg tega so ljudje po naravi nagnjeni k lenobi, in se jim ne ljubi misliti. Ko jih prestrašijo starši, vzgojitelji in učitelji, zlasti matematiki, so voljni pogoltniti vsako neumnost, če je le zabeljena z dovolj velikim številom pravilno izbranih okraskov, ki podpirajo tudi lenobo.

Ko jim torej natvezijo dovolj vsega, verjamejo, da napredujejo, da vedo zvečer več, kot so vedeli zjutraj. V resnici vedo manj, toda iluzija o nasprotnem je izjemno močna in deluje, kar je menda še najpomembnejše.

V resnici je pomembno, ni pa produktivno. Kot lepilo drži skupaj imaginarije in simulirane družbene realnosti, ne prispeva pa k duševnemu zdravju posameznikov in posameznic. Ljudje od iluzij nimajo prav dosti ali pa sploh nimajo ničesar, toda oklepajo se jih že po inerciji, ki podpira fantazmatske scenarije.

Industrija za lase privlečene znanosti je zato izjemno dobičkonosna tudi zato, ker so ljudje takoj pripravljeni verjeti, da tehnični izrazi nekaj pomenijo. Če torej preprostemu izrazu dodate nekaj tehničnega žargona, zraven pa pripopate še kak graf, podobo ali številko, večina ljudi pade dol in brez besed sprejme ponujeno.

Na primer. Bruselj napoveduje Sloveniji gospodarsko rast v letu 2015, rast pa bo domnevno taka, da jo najbolje ponazarja številka: 2,5 %. Ko to ljudje slišijo, so vsaj za silo pomirjeni. Zveni namreč prepričljivo, čeprav ni, kajti največja gospodarstva, od katerih je Slovenija povsem odvisna, so v resnih škripcih in bodo tudi v letu, ki prihaja.

Ni nujno, da se bo zgodilo vse tisto, kar napovedujejo strokovnjaki in poznavalci (stopnjevanje težav ameriškega gospodarstva zaradi gigantskega dolga, ki presega 17 bilijonov dolarjev; padec petrodolarja; upad gospodarske rasti na Kitajskem; nezmožnost nekaterih držav za odplačevanje dolgov; vremenske katastrofe), saj zadošča že upadanje profitabilnosti, krčenje javne porabe in upadanje investicij, prištejemo pa lahko še možnost, da Kitajska sesuje dolar kot svetovno rezervno valuto in uveljavi namesto njega juan, saj je že nakopičila velikanske količine zlata, in to, kar imenujemo shadow banking.

A kot rečeno: ljudje imajo radi številke, tehnični žargon, podobe, grafe in preproste razlage. Radi tudi sanjajo o lepši prihodnosti, zato potiskajo močna orodja v roke tem, ki hočejo manipulirati.

Poraja se nenavadna harmonija: ljudje sanjajo, nosilci žargona jim izpolnjujejo sanje ali pa jim vsaj obljubljajo, da se lahko izpolnijo. Ljudje so potolaženi, saj potrebujejo tolažbo. Živijo v sanjskih svetovih, a verjamejo, da stojijo z obema nogama na trdnih tleh. Ne uvidijo, kako zelo so odvisni od lastnih gospodarjev, vendar se zaradi tega pretirano ne vznemirjajo. Dokler so oni tam zgoraj, se jim namreč ni treba ničesar bati. Tudi v to verjamejo in so še bolj nedoletni kot sicer.

Potreba po tolažbi je zares problematična, kajti oni zgoraj imajo zaradi tega lahko nalogo. Ni jim treba misliti, saj vedo, da lahko ponudijo ljudem skoraj vse, pa se ne bo zgodilo, da bi jih kdo pobaral in terjal od njih argumente ali celo razmišljanje. Ljudje vse preveč verjamejo, da obstajajo oni zgoraj.

Oni zgoraj so pravljičarji. Nihče od njih ne pričakuje, da bodo mislili, zato pač ne mislijo. Dokler so dobro plačani in dokler nihče ne pričakuje, da bi mislili, se zadovoljujejo s pravljicami, saj vidijo, da zadeva deluje.

Logika je zelo preprosta: oni zgoraj hočejo biti še naprej to, kar domnevno so. Nimajo dobrega razloga, da bi prenehali biti, kar domnevno so, zato se obnašajo razumno. Vztrajajo na svojih mestih in obnavljajo obrazce vedenja. Avtoritarno vedenje in delovanje je povsod: oni zgoraj pritiskajo na te spodaj, slednji pa so poslušni, pokorni in pohlevni. Ne mislijo, imajo pa mnenja; ubogajo, vendar se jim zdi, da se zgolj prilagajajo; kopičijo informacije in verjamejo, da živijo v družbah znanja; sledijo trendom ter ustvarjajo vtis, da so samostojni in neodvisni.

Kaj delajo torej navadni ljudje? Še naprej tvorijo molčečo množico ali to, kar je že davno tega imenoval David Riesman The Lonely Crowd.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži