Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Čaka vas nekaj presenečenj, čeprav se zdi, da je vse mogoče.

Ljudje so v glavnem zelo predvidljivi: predvidljivo mislijo, predvidljivo se obnašajo, predvidljivo delujejo in se radi predajajo temu, kar imenujemo mainstream, zato vnaprej vem, kako se bodo odzivali na tole pisanje. Dolgočasno, zato bom ta del preskočil. Zapis pa je pomemben, zato mora biti priobčen.

Ko sem dobil prvo službo, so bili zlati časi v primerjavi z današnjimi, ko smo ujeti v dolgi depresiji. Ko mi je institucija, ki me je zaposlila, kasneje plačala še podiplomski in doktorski študij in zaradi tega ni propadla, saj je še danes ena najbolj uglednih svetovnih institucij na svojem področju, je bila to kaplja v oceanu, če strošek primerjamo s plačo, ki jo dobi en sam finančni strokovnjak v DUTB v enem samem mesecu, pri čemer ne smem niti omeniti njegovih letnih bonusov, ki presegajo vsako mero. Noben razumen človek ne bi smel dobiti take plače in tolikšnih bonusov, pa če je najboljši strokovnjak v vesolju. V Jugi se kaj takega preprosto ni moglo zgoditi, ker smo preprosto drugače razmišljali. Današnji časi zato niso zlati, temveč so poblazneli.

In dokler niso novinarji priobčili podatkov o bajnih plačah strokovnjakov, ki upravljajo z banko, so bili Cerar, Erjavec in drugi tiho kot miške. Sprenevedali so se, da ničesar ne vedo. A če res niso ničesar vedeli, je še slabše, kot če se sprenevedajo, kajti v tem primeru ne bi smeli biti predstavniki vlade, ki ljudem nenehno pripovedujejo pravljice o vrednotah, morali in etiki, pravičnosti, pogumu in podjetnosti. Če vlada ne ve, kaj se dogaja v deželi, jo je treba zamenjati – vlado namreč, ne dežele.

Vprašanja so zato na mestu. Kako lahko ljudje danes govorijo o duhovnosti, če pa je povsem komercializirana? Kako lahko govorijo o poštenju, če pa je očitno, da se bolj splača plenilsko vedenje brez vsake vrednote razen pohlepnosti? Kako je še mogoče razmišljati o vrednotah in kakovosti življenja, če pa je povsem zasičeno s kapitalističnim načinom razmišljanja?

Živimo namreč v globalnem kapitalističnem svetu, v katerem poštenje nima velike cene ali pa sploh nima nobene (več). Nima je niti odsotnost strahu; očitno je celo, da je treba ljudi kar naprej z nečim strašiti: da živijo preveč tvegano, da ne živijo dovolj zdravo, da ne znajo tega in da ne znajo onega. Ljudje so danes bolj prestrašeni kot nekoč.

Ljudje morajo biti torej prestrašeni in ne smejo biti pošteni. V takem svetu živimo. Kdor je pogumen, je zato lahko tudi pogubljen; kdor je pošten, ga lahko zasmehujejo kot bedaka, ki ne ve, v katerem vesolju se je znašel. Vselej je bilo tako, toda danes je slabše.

Naj si v teh sivih in turobnih dneh privoščim še dobro knjigo in dober film.

V knjigi z naslovom In the World Interior of Capital: Towards a Philosophical Theory of Globalization spregovori Peter Sloterdijk o globalizaciji kot zadnji fazi v razvoju kapitalizma. Njegovo razmišljanje daleč presega običajno modrovanje ekonomistov, bankirjev in politikov o koristih globalizacije ter o trajnostnem razvoju kapitalizma.

Sloterdijk prepričljivo pokaže, kaj pomeni zadnja stopnja v razvoju kapitalizma. Pomeni popolno in morda dokončno izključenost večine svetovnega prebivalstva, ki lahko samo nemo opazuje globalizacijo za elite oziroma za približno milijardo in pol ljudi, kolikor jih v najboljšem primeru lahko preživi na način, ki ni preveč destruktiven za planet.

Vsi drugi stojijo pred vrati, pravi Sloterdijk, kar je blaznost: na končno velikem planetu večina prebivalcev planeta samo gleda globalizacijo in prenaša njene največkrat srhljive posledice oziroma učinke.

Kapitalizem v zadnji fazi razvoja določa in naddoloča čisto vse oblike življenja na planetu, zato je izraz globalni povsem na mestu. Vsak človek ga nujno živi in se mu prilagaja. Pa vendar večina ne dela drugega, kot da čaka pred vrati, pravi filozof.

Kapital torej nima nobenega tekmeca, nima problema, pred njim ni nobenih ovir več. Njegovi zastopniki delajo, kar hočejo, in vsi razumejo isti jezik, ki je jezik prifitabilnosti. Večina opazuje in nima dostopa, kot rečeno.

Kapitalizem danes ne potrebuje vrednot, ne potrebuje morale in etike, saj ima svojo, kapitalistično etiko. Ima kapitalistične vrednote, uveljavlja kapitalistično moralo. Ne potrebuje ničesar zunaj sebe, ne potrebuje filozofov, psihologov, mislecev, saj ima svoje mislece, filozofe, psihologe, ki jih je kupil in podkupil.

Kapitalizem ne potrebuje demokracije, ne potrebuje ljudi, ki so kreativni, kritično misleči posamezniki, saj potrebuje in tudi ustvarja ljudi, ki so kreativni in kritično misleči na kapitalistični način. V tem je bistvo globalizacije.

Učinke globalizacije prenašamo na svoji koži in še več jih bomo.

Začel se je veseli december, praznik kapitalistične norosti. Spominjali se bodo tudi Jezusa, ker to preprosto sodi zraven.

Kapitalizem nima problema z Jezusom, zato ga z lahkoto vključuje v svoje norosti. Danes zato ni problem najprej oditi v cerkev, moliti, nato pa oditi v trgovine in kupovati kot nor.

A njegovo sporočilo je jasno: ne dovolite, da vas spravijo v položaj, v katerem vas bo strah. Na tem svetu smo, da izbiramo dobro in delamo dobro. Univerzalna in večna vrednota je zato tale: ne sprejemajte neumnosti, pa če so še tako lepo zapakirane – mislite! Ne bojte se torej in mislite. Taka je vaša dolžnost.

JK je delavec. Nima lastnine. Ne obstaja materialni dokaz za njegov obstoj, a saj ni potreben. Vselej so namreč obstajali ljudje, ki so živeli univerzalne vrednote. O njih niso zgolj govorili.

Govorili so o znanju in ga tudi zastopali. Znanje je namreč močnejše od vere. Kaj to pomeni danes?

Pomeni tole.

Ljudje morajo nadzorovati sebe. Ne smejo biti angažirani; zanimati jih mora zgolj profitabilnost. Imeti se morajo popolnoma pod nadzorom, zato se morajo nenehno usposabljati zanj. Hoditi morajo na tečaje, kjer se učijo pravilno obnašati, pravilno nastopati, pravilno komunicirati, pravilno razvijati socialne veščine, pravilno čutiti in pravilno čustvovati.

Toda tam zunaj jih je še nekaj, ki kljub vsemu ne popuščajo.

In še dober film: Das finstere Tal (Andreas Prochaska, 2014) .

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži