Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Danes je popolnoma jasno, da se zastopniki neoliberalnega kapitalizma povsem motijo, ko zagovarjajo svobodne globalne trge in se zaganjajo proti državi, češ da se ne sme vmešavati v igro Kapitala. Že vsak dojenček vidi, da velja ravno nasprotno: brez države banke, trgi, korporacije in celo sam kapitalizem sploh ne morejo obstajati, kaj šele preživeti.

Res pa je tudi tole. Kapitalizem ne more preživeti brez države, ne more pa preživeti tudi brez ljudi in njihovega voljnega sodelovanja v igri, ki jo vodi njegovo božanstvo Kapital. V tem ni le tragičnost Kapitala, ampak je predvsem tragičnosti ljudi, saj so pomembnejši od njega.

Na današnji dan ženske zato pravilno ugotavljajo, da so prikrajšane za številne ugodnosti, ki jih sicer uživajo njihovi moški sotrpini; lahko bi dodale, da so prikrajšane tudi za ugodnosti, ki jih ne uživajo niti moški. Zadeva je namreč v temelju natanko taka: tudi sotrpini so v glavnem povsem podrejeni neosebni in izkoriščevalski logiki Kapitala.

Logika kapitala je vgrajena tudi v vsakdanje ugotavljanje, kakšne lastnost imajo moški in kakšne imajo ženske, v razpredanje, kako ženske lahko pomagajo Kapitalu s svojimi sposobnostmi, ki so seveda specifično ženske.

Osnovni problem zato ni položaj žensk v družbi in ni moško izkoriščanje žensk, temveč položaj vseh ljudi, moških in žensk, v odnosu do Kapitala, ki nam prek zastopnikov danes nalaga zlasti močne občutke krivde, češ da smo sami krivi za težave vsakdanjega življenja.

Kot sem že pisal, je zato psihologiziranje nujno potrebno, zajema pa tudi ugotavljanje, kako je z moškimi in kako je z ženskami. Problematično je prav sprejemanje občutkov krivde, zaradi katerih postajamo prepričani, da lahko spreminjamo razmere v občestvu tako, da spreminjamo osebnosti, življenjske navade in sloge življenja.

Potem se trudimo in trudimo. A razmišljanje je povsem naivno: kdor spremeni sebe, je že nekoliko spremenil svet. Pogled od daleč se hitro prepriča, da je prav Kapital tisti, ki terja nenehne spremembe, da se ne bi nič spremenilo. Danes se ljudje vselej že spreminjajo, zato je patetično in neproduktivno zatrjevanje, da se moramo spremeniti, češ da se bo potem spremenil tudi svet.

Ta se že spreminja, in sicer tako hitro, da komaj sledimo spremembam. Nič ne bo zato pomagalo, če se bomo še bolj divje spreminjali, saj gredo vse spremembe na roko Kapitala. Kje je potem izhod iz navidez nemogočega položaja moških in žensk?

Najprej moramo ugotoviti tole. Ljudje smo v kapitalizmu vse bolj paradoksni. Udeležujemo se najrazličnejših dejavnosti, živimo dinamično in hitro, obenem pa smo tako rekoč povsem pasivni, saj smo aktivni tako, kot je aktiven človek, ki vstopi v hitri vlak, ko ravno pripelje mimo. Divje se vozi naokrog in verjame, da živi hitro, s hitrostjo pa se še hvali pred sotrpini. A hiter je vlak, on zgolj sedi na miru v sicer bolj ali manj udobnem kupeju.

V hitrem vlaku lahko razmišlja, da bi bil še bolj aktiven, zato hodi gor in dol, lahko pa tudi teče, dela počepe in trenira bicepse. Toda kljub vsem aktivnostim, ki si jih lahko izmisli, je še vedno zgolj potnik na vlaku, ki drvi nekam.

Psihologiziranje je danes komplementarno hitremu življenju in drvenju nekam. Ljudje so dnevno zaposleni z neskončnim številom detajlov, za katere skrbijo, se z njimi natančno ukvarjajo, obenem pa se še izobražujejo in usposabljajo na vse mogoče načine, da bi čim dlje zdržali ritem vse hitrejšega življenja. Pozorni so na detajle, drug na drugega, dajejo si nasvete, kako živeti.

Toda logika takega življenja je v celoti podrejena načelu nadjaza: ustvarjaj vtis, da si zelo zaposlen in da neprestano nekaj delaš, kajti samo na tak način si boš nekoliko zmanjšal občutke krivde, ki pa v resnici ne bodo nikoli ugasnili, zato boš delal vedno več in vedno hitreje, dokler ne boš povsem omagal, nato pa te bo zamenjal nekdo, ki je bolj fit, kot si ti, predvsem pa je mlajši, lepši in bolj zdrav.

Vendar ni tako pomembno, da boš omagal, saj je pomembneje, da boš prispeval, dokler boš zmogel. Zlasti pa ti ni treba narediti ničesar radikalnega, saj je čisto dovolj, da prispevaš po svojih močeh, kajti če bo prispeval vsakdo, se bo svet zagotovo spremenil.

Svet se bo spremenil tudi, če nihče ne bi ničesar prispeval, saj je v naravi sveta, da se nenehno spreminja. Pravo vprašanje je zato tole: Kaj je tako travmatično v svetu, da tega ne morem sprejeti in se raje umikam v svoj intimni svet, sprejemam občutke krivde in se besno trudim nekaj spremeniti, sledeč nasvetom ekspertov?

Zakaj torej sprejemamo celo vrsto načel vsakdanjega življenja, čeprav dobro vemo, da so predvsem v službi Kapitala, ki nas natanko z našo pomočjo še bolj izkorišča?

Morda je najbolj travmatično prav spoznanje, da se brez naše frenetične dejavnosti sploh ne bi nič spremenilo. Danes se namreč ogromno ljudi dnevno sprašuje, kaj bi še naredili, čeprav ni nobenega razumnega in smiselnega razloga, da bi bilo treba narediti kaj dodatnega.

Zmanjšujemo občutke krivde, to je res, toda ti so iracionalni in jih nikoli ne moremo zmanjšati, pa če se še tako trudimo. Past je namreč v tem, da Kapital vnaprej računa na naše sodelovanje.

Ko pristanemo na sodelovanje, je vselej korak pred nami s svojimi zahtevami in pričakovanji. Nikoli mu ne moremo ugoditi, saj so potrebe Kapitala po prilagajanju preprosto brezmejne.

Iz zapisanega lahko ugotovimo, da je razmišljanje o emancipaciji žensk v odnosu do moških prekratko, čeprav zveni privlačno in uporabno. Prava emancipacija namreč pomeni, da moški in ženske skupaj nehajo sodelovati s Kapitalom in začnejo sami postavljati zahteve pred njega.

Dan žena bi zato lahko postal neskončni dan, v katerem bi se moški in ženske skupaj pogovarjali o samih temeljih kapitalizma in vsakdanjega izkoriščanja, nepravičnosti in toleriranja nasilja. V tem smislu se povsem strinjam z Žižkom: kapitalistična igra prav zaradi svoje brezmejne plastičnosti in prilagodljivosti ne more potekati neskončno dolgo. A uničil ga ne bo meteorit, zlomil se bo sam od sebe, mi pa mu bomo pri tem s skupnimi močmi še milostno pomagali.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži