Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če poslušate te dni Erjavca, ko razlaga ljudem, da bo leta 2016 pa čisto zares boljše za vse, se samo trpko nasmehnete, saj je očitno, da ne razume časov, v katerih živi, in hoče biti za silo všečen, čeprav ni; morda celo sluti, da ni, in se še bolj trudi, da bi bil. Ne more mu uspeti, a se še kar trudi. In ko poslušate še Cerarja, ki mirno komentira dogovarjanja s sindikati, kot da gre za vprašanje, v kateri prestižni restavraciji bomo večerjali in katera znamka vina se najbolj prilega izbrani hrani, ne morete verjeti, da oba moža živita v tem vesolju. V njem so namreč zadeve bistveno drugačne, kot bi jih rada prikazala, kar pomeni, da morata vsaj nezavedno verjeti, da so ljudje neumni ali naivni, in da ne vedo, kakšen je svet okoli njih, kar je pri vsem skupaj še najslabše, saj kaže na popolno podcenjevanje ljudi in cinizem. Kakšni so torej časi, o katerih moža ne vesta prav dosti, čeprav bi morala vedeti?

Trenutno teče sedmo leto od začetka dolge depresije, kar ve vsakdo. Preteklo je dovolj časa, da bi se končala in bi se stanje gospodarstev vrnilo v kolesnice rasti in razvoja in napredka in blaginje in vsega drugega, o čemer modruje Erjavec. Pa se noče in noče vrniti, čeprav ekonomska teorija pravi, da bi se moralo. Depresija še kar traja, kar pomeni, da je očitno nekaj narobe s teorijo, ne z depresijo. Teorija se mora namreč prilagajati dejstvom, ne obratno; tako je pač v znanosti, medtem ko je na področju vraževerja drugače.

Lepe misli, dobre želje in zaklinjanje rasti ne bodo ustavile depresije; teorija jo lahko pojasni, če ni del vladajoče teorije. Nanjo pa lahko vplivajo zgolj ljudje. Ekonomisti je ne bodo ustavili, politiki pa tudi ne, saj se zanašajo na ekonomiste in napačne teorije. Še manj jo bodo ustavili kapitalisti, ki jih po definiciji zanima zgolj profitabilnost.

Treba je torej imeti nekaj znanja s področja politične ekonomije in historičnega materializma, da bi razumeli, zakaj je tako. Kakšna dobra knjiga zato nikakor ne bi škodila, zlasti pa ne bi škodila Cerarju in Erjavcu; na primer tale: David Ricardo, The Principles of Political Economy and Taxation.

Po prebrani knjigi bi bilo Cerarju in Erjavcu jasno vsaj tole.

Prvič. Dolga depresija niti slučajno še ni končana in se tudi ne more kar končati, pa če si še tako močno želimo, da bi se. Zaposliti bi morali precej milijonov ljudi po vsem svetu (to pomeni nekaj deset milijonov, da ne bo nesporazuma), da bi se začelo stanje izboljševati in bi se začeli vračati v stanje pred dolgo depresijo. Danes smo še zelo daleč od tega.

Drugič. Ljudje še kar pridno zapravljajo denar, zlasti pa ga bodo zapravljali v tem mesecu, toda njihovo povpraševanje po dobrinah ni ravno navdušujoče. Večji problem so vlaganja investitorjev. Ta so bistveno manjša kot pred začetkom dolge depresije. Pri tem je tudi Keynes z zamislimi o vladnih infrastrukturnih projektih nemočen. Vlade preprosto nimajo denarja, kapitalisti pa jim tudi ne bodo posojali, če ne najdejo nobenega razloga za vlaganje, ker profitabilnost nenehno pada.

Tretjič. Kapitalisti, ki imajo denar, da bi ga vložili, ali pa imajo vsaj dostop do njega, se nikakor nočejo ločiti od njega, ker vedo, saj so razumna bitja, da ga je bolje naložiti na borzo ali na podobne kraje, kjer čudežno raste.

Erjavec in Cerar predlagane knjige zagotovo ne bosta prebrala, saj nisem naiven, zato bosta še naprej verjela, da bo gospodarska rast kar vzniknila, kot vzniknejo zvončki spomladi, da bodo kapitalisti nenadoma besno vlagali, da bodo ljudje še več kupovali in s tem povečevali povpraševanje po blagu ter da bo potem zopet vse v redu.

A vse to je šele pol zgodbe.

Druga polovica zajema delavstvo in sindikate. Kapital je namreč že tako rekoč do konca iztisnil iz delavcev vse, kar je mogoče iztisniti. Vlade mu pomagajo s krajo davkoplačevalskega denarja, ki se steka v banke in v žepe tamkajšnjih bankirjev, toda vse skupaj ne more povečati profitabilnosti. Povečuje profite, seveda, zato so nekatere banke in korporacije bogatejše kot kadarkoli, toda večina ljudi lahko samo stoji pred vrati in opazuje dogajanje, kot bi rekel Sloterdijk.

Sindikati bodo morda končno organizirali splošno stavko. Morda jim bo uspelo dvigniti na utrujene noge ljudstvo, ki v glavnem spi in sanja in se utaplja v depresiji. Morda.

Ljudstvo se bo prebudilo samo tako, da se bo začelo zanimati za dobre ideje. Podobe ne bodo pomagale, plesni ritmi tudi ne in dvigovanje emocionalnega količnika takisto ne. Samo ideje namreč lahko spremenijo svet. Samo dobre ideje lahko spremenijo svet. Slabe in nemočne ga ne morejo. Pravzaprav ga lahko: na slabše.

Kako smo torej razmišljali v Jugoslaviji?

Najprej smo razmišljali, da nam ni treba imeti čisto vsega, kar imajo na Zahodu. Če smo hoteli kaj od tam, smo se odpeljali v Avstrijo ali Italijo, saj so bile meje odprte, po dveh ali treh urah pa smo imeli kapitalizma čisto dovolj, in smo se odpeljali domov. Lahko smo šli, kamor smo hoteli. Bili smo svobodni.

Imeli smo tudi vrednote. Na primer skromnost in solidarnost. Te smo tudi živeli. Ni bilo debelih ljudi in ženske niso kar naprej hujšale.

Potem smo filozofsko razmišljali, saj nismo brali malo, ampak smo brali veliko, in sicer avtorje, kot so: Althusser, Sartre, Lacan, Heidegger, Nietzsche, Freud, Marx, Engels, Hegel, Platon, Spinoza ...

Kdor veliko bere, prej ali slej tudi veliko ve, zato smo natančno vedeli, kako se obnašati do gospodarja. Ker Veliki Drugi ne obstaja, smo ga lepo sesuvali. Tito je res hotel biti avtoritarni voditelj in je tudi odgovoren za Goli otok in druge zločine, toda vsem nam je bilo jasno, da je obenem tudi nag in povsem nemočen. Lahko smo mirno delali na rušenju sistema.

Danes je položaj ljudi komplementarno inverzen. Cesar je še vedno nag, toda ljudje se obnašajo, kot da ni. Pri sebi sicer vedo, da ni, toda večina tega ne upa izreči. Sami sebe držijo v šahu in se potiskajo v dolgo depresijo. Pripravljajo oder, na katerem so zgolj depresivni in nemočni, nagi cesar pa mirno paradira pred njimi in jih poučuje, kako naj živijo.

Ljudje danes uživajo natanko tako, kot je rekel Lacan. Naučili so se uživati. Vse je by the book. Torej je tako, kot mora biti, kot je pričakovano. Ljudje sledijo ritualom, klišejem, normam, pravilom. Nobenega presenečenja ni, zato lahko oblast dela natanko to, kar hoče.

Današnje nezavedno uživanje ljudi ima natanko določeno simbolno strukturo. Nekateri ljudje zares trpijo in jim ni dobro, večina pa stoji ob strani, opazuje dogajanja, jih komentira in se ne zaveda, da dela vse tako, kot je predvideno.

Ljudje verjamejo v kapitalizem, čeprav dokazano ni dober zanje. Obenem verjamejo, da se bo že nekako vse skupaj izšlo in bo kmalu res vse v redu. Na delu je religija.

Morda pa celo ne verjamejo, vendar se obnašajo, kot bi verjeli. Ali pa verjamejo in si nočejo priznati, da verjamejo.

Objektivno dejstvo pa je, da se kapitalizem ne bo izvlekel iz dolge depresije brez uničenja vrednosti. V kapitalizmu je sicer tako kot v vsakem drugem družbenem sistemu. Obstajajo pravila vedenja in delovanja, obstajajo pa tudi pravila, kako jih kršiti, kdo sme to početi, kako in tako naprej. Bankirji zato lahko kradejo, le krasti morajo diskretno. Enako velja za vse druge ljudi in zlasti za lastnike korporacij.

Kaj se torej dogaja prav zdaj? Obnašamo se, kot da se gremo svobodni kapitalizem, kot da verjamemo vanj, čeprav vemo, da je kapitalizem dober samo za elite in da ni svoboden. Nihče ne sme tega reči na glas, vsakdo se mora pretvarjati, da je kapitalizem zgolj v krizi, ki bo hitro minila, če zategnemo pasove. Nihče ne sme reči, da ne bo minila, vsakdo se mora pretvarjati, da zateguje pas. Nihče ne sme postaviti pod vprašaj okvira, znotraj katerega so vsi svobodni.

Objektivno pa se vse to ne more končati drugače kot tragično. Ko danes predsedniki vlad in kanclerji in drugi očitajo ljudem, da so leta dolgo živeli preko svojih zmožnosti, se obnašajo natanko kot kaznovalni Veliki Drugi, zato ga ne bi smeli jemati resno, ker ne obstaja, kot je pokazal Lacan. Samo upamo lahko, da se bodo sindikalisti iz tega česa naučili.

Če se ne bodo ničesar naučili, bo kapitalizem vse bolj določal vsako najmanjšo podrobnost naših življenj, kar bo počasi privedlo do tega, da si bomo samo želeli nazaj totalitarni sitem iz Juge.

Še ena dobra knjiga: Etienne Balibar, Identité et différence: L'invention de la conscience.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži