Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V ponedeljek, torej jutri, imam v Ljubljani predavanje o kapitalizmu in edukacijskih praksah. Natančneje: govoril bom o delu, ki ga je doslej opravil Peter McLaren. Zakaj bom predstavil njegovo delo? Ker je pomembno za razumevanje sodobnih napadov kapitalizma na šolanje mladih ljudi, ki bodo v prihodnosti plačevali ceno kapitalističnega napredka.

Začel bom z osnovnim McLarnovim konceptom, ki ga je razvijal že Paulo Freire. Imenuje se banking model. Temeljna zamisel koncepta je sorazmerno preprosta, predstavlja oziroma omogoča pa vpogled v kapitalistični način življenja, in ne le v kapitalistični način učenja; oboje je neločljivo prepleteno.

Banking model pomeni, da so učenci posebni kraji, nekakšne banke podatkov, kamor naj se steka znanje. V tej luči so učenci zbiralniki, ki jih je treba v času šolanja čim bolj napolniti. Polnijo jih kajpak učitelji, ki so, po isti logiki, že polni zbiralniki. Končni cilj takega poučevanja in učenja je jasen: učitelji kot polni zbiralniki in učenci kot polni zbiralniki. Torej bi bili lahko vsi srečni.

Tak način učenja in poučevanja pa je povsem drugačen od tega, ki ga predlaga Freire: učitelj je soustvarjalec znanja, kar pomeni, da ga ustvarja pred učenci, skupaj z njimi, ob njih. V prvem primeru so učenci zbiralniki, kamor se steka že usvojeno, preverjeno in izbrano znanje, dokler se zbiralnik ne napolni. V drugem primeru predvsem učenci na svoji koži izkusijo, kaj pomeni biti ustvarjalen, kritičen in svoboden; izkusijo, kaj pomeni misliti in se pogovarjati.

Ljudje se danes v glavnem ne pogovarjajo in ne mislijo; vse bolj so tudi odvisni od pametnih digitalnih naprav, ki nastajajo kot rezultat povezovanja med šolami in tovarnami.

Spoznavanje sveta pa je po definiciji ustvarjalno, kritično in svobodno delo. Vsak človek, ki želi spoznati kaj novega, ve, kaj to pomeni. Brez kritičnega razmišljanja namreč ne more nikoli vedeti, ali je znanje res usvojil ali pa ga je zgolj bolj ali manj hvaležno sprejel od učitelja. Brez svobode seveda ni kritičnega razmišljanja. Ali kot pravi Étienne Balibar v knjigi z naslovom La crainte des masses: Politique et philosophie avant et après Marx: novo državljanstvo Evrope bo zajemalo bodisi vse skupnosti, kar jih živi na njenem teritoriju, ali pa bo pomenilo poraz ideje univerzalnosti, ki jo do določene mere utelešajo nacionalne države.

Balibar ima v mislih zahteven projekt ustvarjanja občestev, v katerih so posamezniki nujno ujeti v kontradikcije in nekonsistentnosti. Prav zato potrebujemo koncept, ki ga Balibar imenuje civiliziranje revolucije.

Kaj pomeni civiliziranje revolucije? Najprej pomeni permanentno učenje in kritično delo na sebi. Ali drugače rečeno: ljudje smo simbolna bitja, zato nimamo nobenega jamstva, da lahko dosežemo cilje, ki si jih zastavljamo. Da ne bi postali na poti k ciljem destruktivni in avtodestruktivni, moramo razmišljati o njih, o sebi, o medsebojnih odnosih, o poteh, po katerih hodimo. Na kratko: učiti se moramo. Ne za kapitalizem, temveč za potrebe univerzalnosti, za univerzalne potrebe.

Vsako resno učenje izhaja iz univerzalne zamisli o civiliziranju revolucije, ki je tudi njegov cilj.

Civiliziranje revolucije pomeni egalitarnost ljudi in njihovo blagostanje, ki je cilj sam po sebi, pomeni pa tudi učenje, kajti vsak človek se mora vsega v življenju šele naučiti. Ko torej govorimo o učenju, mislimo na civiliziranje revolucije v kapitalizmu, ki potrebuje revolucijo, saj je nepravičen sistem družbenega življenja.

Paulo Freire je zato nenavadno prepričljiv in zanimiv zaradi svojega poslanstva, ki je čisto kot solza. V nekem razgovoru se spominja mladih let in narave poslanstva, ki ga je sprejel. Obenem govori o Jezusu in tovarištvu; oboje je neločljivo prepleteno. Poslanstvo je sprejel tako, kot je Jezus sprejel svojega, zato se zlasti ni sprenevedal glede narave trdih dejstev o naravi življenja ljudi z družbenega dna.

Trda dejstva ljudi, ki trpijo na svoji koži učinke neoliberalnega napredka, potrjujejo in dokazujejo, da se vse več ljudi polagoma spreminja v mehanski tip subjektivnosti, za katerega je značilno brezmejno manipuliranje s seboj. Ljudje se tako vse bolj vedejo, kot da so neskončno gnetljiva glina, iz katere je preprosto mogoče narediti karkoli – vse je odvisno zgolj od trenutne potrebe, priložnosti za uspeh ali naključja.

Ljudje se vse bolj učijo manipulirati s seboj in s svetom, to pa je nekaj drugega kot resnično učenje.

V orisani perspektivi je izjemno zanimivo, da Freire na vprašanje, če je kdaj bral Marxa, odgovarja takole: bolj ko sem ga bral, bolj mi je postajalo jasno, da moram nadaljevati z delom kot Jezusov tovariš.

Resnično: Jezus in Marx imata več skupnega, kot verjame zdrava pamet; zlasti pa imata več skupnega, kot verjame religiozna pamet. Kaj torej pomeni biti Jezusov tovariš v neoliberalnem svetu enaindvajsetega stoletja, v katerem se učenci vse bolj učijo pragmatično manipulirati s svetom, upajoč, da bodo uspeli?

Najprej pomeni razumeti, da je v življenju pomembno simbolno poslanstvo, ne pa človek, ki ga sprejme in nosi, ego ali osebnost. Jezus kot oseba iz krvi in mesa zato sploh ni pomemben – pomemben je natanko njegov mandat. Spoznanje je danes izjemno pomembno, saj se vse več ljudi vede ravno nasprotno: pomemben sem jaz, pomembno je, kaj naredim iz sebe, saj sem gnetljiv kot glina, medtem ko me mandati in poslanstva sploh ne zanimajo.

Narava ideološke interpelacije se je od časov, ko je o njej razmišljal Althusser, povsem spremenila.

Kaj pa se bo najverjetneje dogajalo v prihodnosti z nami, ki smo, kot je nekoč dejal ameriški predsednik Bush, odvisni od fosilnih goriv?

Dolga depresija bo še trajala, saj se drugače ne bi imenovala dolga. To najprej pomeni dvoje.

Prvič. Nadaljevali se bodo vladni poskusi zmanjševanja javnega sektorja. To ravno ne bo prineslo blagostanja ljudem, kajti javni sektor tvorijo policisti, gasilci, zdravniki, medicinske sestre, vzgojitelji, učitelji, negovalke in vsi drugi. Zmanjševanje sektorja bo sprožilo nadaljnje zmanjševanje blagostanja ljudi, kajti privatni izvajalci istih storitev bodo pregrešno dragi, zato si jih bodo lahko privoščili le tisti z debelejšimi denarnicami. Kot že velikokrat rečeno: za elito bo kapitalizem še naprej socializem.

Drugič. Država bo vse bolj podpirala kapitaliste in jim olajševala pogoje za obstoj, da bi nekako spodbudila rast profitabilnosti. Bogati bodo imeli zato še več, revni pa bodo imeli kljub učenju še manj. Razlike med njimi se bodo povečevale.

Vse skupaj bodo imenovali napredek. Morda sicer ne bo nobenega napredka, toda če se bo dogajalo opisano, bodo trmasto govorili o napredku. Le redki pa se bodo spraševali o ceni takega napredka.

Razumen odrasel človek bi se spraševal o ceni napredka,in če bi spoznaval, da je cena visoka ali celo previsoka, bi se začel vesti konservativno.

Pravi levičarji so konservativni. Zanje se svet ne razvija premo naprej in vedno samo naprej. Dobro vedo, da je gibanje povsem drugačno.

Svet se giblje tako, da ga Znanost in Tehnologija ne moreta usmerjati; njegovo gibanje je kaotično, preveč kompleksno in premalo vemo o povratnih učinkih na gibanje. Paradoks je, da Znanost in Tehnologija ne zmoreta usmerjati niti globalnega kapitalizma, zato dolga depresija kar traja.

K zapisanemu velja dodati še tole zanimivo psihološko spoznanje o naravi ljudi.

Ljudje pogosto zavarujejo svoje premoženje. Zavarujejo na primer hiše. Niso redki, ki jih zavarujejo za primer požara. To je dober primer.

Zelo redko se namreč zgodi, da komu pogori hiša. To se na žalost dogaja, toda verjetnost, da vam bo pogorela hiša, je izjemno majhna. Pa vendar ljudje zavarujejo hiše pred požari.

Ko pa razmišljajo o globalnem spreminjanju vremena, je nenadoma na delu povsem druga logika razmišljanja: zanikanje. Ali pa razmišljanje, da je zelo, zelo majhna verjetnost, da se jim bo zgodilo kaj hudega, če se tali led na Arktiki.

V orisani perspektivi je McLarnovo delo še pomembnejše, kot se komu zdi, kajti brez kritičnega učenja, razmišljanja in dela na sebi se bo civilizacija kmalu znašla v breznu.

Ali kot je dejal na nekem predavanju o globalnem segrevanju Michael Mann: ljudje mislijo, da imajo pravico do mnenj in da je ta pravica isto kot pravica do lastnih dejstev. Glede prvega imajo prav, glede drugega pa se povsem motijo: ljudje kratko malo nimajo pravice do izmišljanja lastnih dejstev, da bi se ujemala z njihovimi mnenji.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži