Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Danes imam predavanje v knjižnici v Domžalah. Naslov predavanja je: Lacan nekoč in danes. Govoril bom o Marxovem konceptu proletariata, ki je svojevrstni predhodnik tega, kar sta ustvarila Freud in Lacan. Moja zamisel je: nemogoče je ločeno misliti Marxa, Freuda in Lacana. Torej: mogoče jih je misliti zgolj skupaj. V teh krajih in v teh časih, ko se že zelo maje Cerarjev stolček, še zlasti, kajti skrajni čas je, da se javnost začne resno ukvarjati s konceptom razrednega boja; če se ne bo, bodo zopet bankirji, menedžerji in strokovnjaki s kako tehnično vlado ponujali ljudem za rešitev še več enakega neoliberalnega žargona in vsega drugega, kar sodi zraven, da bi rešili kapitalizem, saj jim je za ljudi vseeno, kot je vseeno Kapitalu.

Alain Badiou je že pred časom spisal knjigo z enakim naslovom kot Spinoza: Etika. V njej razmišlja tudi o mejah. Saj veste, kaj navadno rečejo odrasli, vzgojitelji in učitelji: mladim je treba postavljati meje. Seveda, in kdo jih bo postavil njim? Kdo jih bo postavil brezmejno uživajočemu Kapitalu?

Trenutno močno padajo cene nafte. Te je namreč na pretek, povpraševanje po njej pa zaradi dolge depresije tudi ni ravno navdušujoče. Rusija ima zaradi tega zelo resne probleme, saj je močno odvisna od izvoza energentov, problemi pa vplivajo tudi na dogajanja po svetu, saj gre za velikansko in zelo močno državo. Le v mali Sloveniji skušajo zastopniki oblasti ustvariti vtis, da smo že na zeleni veji in da bo odslej vse samo še raslo. Poglejmo raje, kaj nam ima povedati Badiou.

Badiou razmišlja o mejah politične filozofije. Ko razmišlja o njih, razvija koncept metapolitike. Kaj je torej metapolitika?

Metapolitika je koncept, ki izhaja iz spoznanja, da politika ne more biti zgolj objekt razmišljanja. V vsakdanjem življenju se veliko ljudi vedno znova znajde v položaju, v katerem razmišljajo o politiki, in sicer tako, da se pritožujejo čez politike in njihovo delovanje. Naši čez njihove, seveda, in obratno.

V Sloveniji trenutno ustanavljajo tehnično vlado, ki hoče oblast. Itak. Nič novega: samo za oblast jim gre.

Badiou razmišlja povsem drugače: politika ne more biti zgolj predmet refleksije in naključnih mnenj. Če je zgolj predmet refleksije in mnenj, pritoževanja in udrihanja, nima nobene radikalne, egalitarne in emancipatorične moči. V takem primeru je tako pomembna kot vreme, na katerega se tudi spozna čisto vsak človek.

Čisto vsak človek premišljuje o vremenu in politiki na podlagi preprostega kriterija, ki je: tole mi je všeč, oni mi ni všeč.

Politika pa ne more biti predmet všečnosti. Politika je po definiciji zmožnost ljudi za emancipacijo in egalitarnost, pravičnost in radikalnost oziroma korenitost v odnosu do resnice. Politika je, kot pravi Badiou, ena od štirih procedur resnic. Resnica pa ni v nikakršni povezavi z mnenji, z všečnostjo ali s pritoževanjem. Dva krat dva je lahko samo štiri, ne more pa biti objekt refleksije ali izjavljanja tipa meni je všeč, meni ni všeč.

S tem končno pridemo do metapolitike. Metapolitika je vrsta družbenih in političnih praks, s katerimi ljudje uveljavljajo in potrjujejo lastno egalitarnost. V tej luči moramo vnovič premisliti Althusserjev koncept ideološke interpelacije.

Althusser je spoznal, da je mogoče človeška bitja kot simbolna prestavljati po svetu. Mogoče jih je pritegniti in pridobiti za kateri koli projekt – tudi za holokavst. Vse to je mogoče, ker ne obstajajo trdna in enoznačno določljiva tla pod nogami. Vsak človek je zato podložnik ideoloških nagovorov.

Toda prav Althusser je pokazal, da se čisto vsak podložnik lahko tudi upira nagovorom in se jim ogne. Subjekt je zato izraz za oboje: za podložništvo in za upor.

Danes je neoliberalni kapitalizem že tako univerzalen oziroma globalen, da si lahko privošči paradoks: ljudje kot subjekti niso več podložniki ideoloških praks, temveč so srečni sužnji ali samostojni oblikovalci lastnih življenj. Nobenega nagovora ni več, saj ni potreben: ljudje kot razumna bitja spoznavajo, da jim dva gospodarja, Znanost in Tehnologija, odpirata vsa vrata in omogočata katero koli prakso. Po domače: današnji srečni suženj lahko preživi življenje, kakor želi, Kapital pa mu je pri tem domnevno ves čas na voljo.

Življenje lahko preživi po svojih željah in skladno s svojimi sanjami, če … Obstaja pogoj; en sam samcat pogoj je potreben, da bi vse skupaj delovalo.

Človek lahko v neoliberalnem okolju izpolni vsako željo, če – se spremeni v osebnost, če ne razmišlja o uporu in protestu. Subjekt neoliberalnega kapitalizma je tekoča osebnost, neskončno gnetljiva in prilagodljiva osebnost brez strukture, ki prav zato lahko dobi katero koli strukturo in obliko. Taka osebnost ni konservativna, temveč je naravnana zgolj na kopičenje istega.

Osebnost, o kateri govorim, je paradoksno povsem podrejena logiki svobodnega izbiranja. Njena svoboda je, da mora nenehno svobodno izbirati, pri čemer je ena izbira pravilna, druga pa je napačna.

Pravilna svobodna izbira v neoliberalnem svetu je, da skuša posameznik, osebnost postati kapitalist, da se skuša zaposliti in da skuša skrbeti zase. V kapitalizmu ne obstaja občestvo, ne obstaja družba, temveč obstajajo zgolj goli posamezniki; vsakdo naj poskrbi zase. Sintagma družba skrbi za ljudi je v kapitalizmu povsem nesmiselna, in je kot leseno železo.

V kapitalističnem redu je proletariat družbeni razred, ki bi se ga kapitalizem najraje znebil. Zastopa namreč njegovo nemožnost, toda odstranitev proletariata bi pomenila tudi sesujte samega kapitalizma, saj ne bi bilo nikogar več, ki bi ustvarjal presežno vrednost.

Kaj bo torej storil proletariat?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži