Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Sram me je. Sram me je, ko dobim voščilnico za rojstni dan iz neke banke, zavarovalnice ali druge korporacije, v kateri nima nihče niti najmanjšega pojma, kdo sploh sem. Sram me je, ker vem, da to pošiljajo avtomatično, brez kakršnega koli osebnega odnosa do tistega, ki mu voščijo ali nekaj želijo, saj to pošiljajo samo zaradi denarja, zaradi lastnih profitov. Sram me je, ko gledam okoli sebe in vidim, kako izginjajo intelektualne pridobitve stoletij in tisočletij. Izginjajo vrednote, za katere so se bojevali naši starši, dedki in babice, ko so odhajali v partizane; izginja vera v boga, ki ni posredovana s korporativnimi cerkvenimi ustanovami; izginjajo filozofska spoznanja, ki segajo nazaj do predsokratikov; izginjajo poetske misli, ki so tako močno zaznamovale renesanso, nadomeščajo pa jih komunikacijski kodi; izginjajo pripravljenost za pošten pogovor, spoštovanje drugih ljudi in prepričanje, da smo na neki ravni vsi ljudje enaki. Namesto tega je vse več politikov, ki so povsem podrejeni vulgarni logiki kapitala, in vse več ljudi, ki jim vdano sledijo, ne da bi razmišljali. Povsod je zato denar, vse je denar, ljudje ves čas razpravljajo o denarju in ga hočejo imeti vedno več. Nočem biti del njihovega sveta.

Nočem biti del sveta, v katerem imajo glavno besedo menedžerji, direktorji, piarovci in bankirji. Nočem biti del sveta, v katerem je treba nenehno gledati, kje boš zaslužil, koliko boš prihranil in kako bi povečal svoj kapital. Nočem biti del sveta, v katerem je glavna vrednota, da imaš zvečer več, kot si imel zjutraj. Nočem biti del sveta, v katerem se papež prilagaja duhu časa, da bi imela njegova korporacija še večji vpliv nad nevednimi verniki. Nočem biti del sveta, v katerem ljudje nenehno opevajo trg, kot da je božanstvo, se priklanjajo pred avtoritetami, ki uspevajo na trgu, in nosijo po rokah zvezde, ki zaslužijo na trgu gigantske količine denarja. Nočem biti del sveta, v katerem vladajoči ljudje, pripadniki elit, nenehno jemljejo ljudem, režejo in sekajo, obenem pa jim pridigajo, da morajo biti bolj moralni, češ da so bili doslej premalo. Nočem biti del sveta, v katerem tajkuni, milijonarji in milijarderji nastopajo pred ljudmi kot visoki svečeniki. Nočem biti del sveta, v katerem je beseda kapitalizem sinonim za kakovostno, zadovoljno in celo srečno življenje. Nočem biti del sveta, v katerem je življenje napolnjeno s simulakri in simuliranimi oblikami življenja. Nočem biti del sveta, v katerem pripadniki elit strašijo navadne ljudi, da bodo trgi udarili nazaj, če ne bodo dovolj pridni, ubogljivi, disciplinirani in pokorni. Nočem biti del sveta, v katerem politiki, za njimi pa vsi drugi, klečijo pred finančnimi mogotci in se plazijo pred njimi v upanju, da jih bodo opazili in da jim bodo naklonjeni. Nočem biti del sveta, v katerem ljudje ne znajo misliti drugače kot znotraj okvirov, ki jih oblikujejo ekonomisti. Nočem biti del sveta, v katerem prevladuje intelektualna in čustvena revščina, saj so že skoraj vsi ljudje prepričani, da je vse mogoče kupiti in prodati, da ima vse ceno. Nočem živeti v svetu, v katerem je čas denar in v katerem je mogoče vse kupiti. Nočem živeti v svetu, v katerem je vse naprodaj. Nočem živeti v svetu, v katerem živijo izolirani posamezniki, od katerih vsakdo išče zatočišče v lastnem svetu potrošništva. Nočem biti del sveta, v katerem je višek svobode izbiranje med stotimi vrstami vložkov, vloženih kumaric, praškov za pranje perila ali čokolade. Nočem biti del sveta, v katerem si frajer, če imaš v rokah zadnjo različico pametnega telefona. Nočem biti del sveta, v katerem ljudje kolektivno lažejo sebi, da je njihova prihodnost povsem odvisna od gospodarske rasti, od nenehnega bogatenja bogatih torej. Nočem biti del sveta, v katerem se moram počutiti kot zločinec, ker berem knjige, filozofiram in nimam v rokah nobene digitalne naprave, ki bi zaslužila naziv pametna. Nočem biti del sveta, v katerem ljudje ne razumejo, da je neskončno pehanje za materialnimi dobrinami zgolj popolno podložništvo, podrejeno načelu neskončne in brezmejne rasti. Nočem biti del sveta, v katerem so ljudje prepričani, da je bistvo življenja in smisel eksistence, da hočeš vedno več in več in več in več. Nočem biti del sveta, v katerem ljudje drug drugemu zavidajo, kar imajo, ker je enim žal, da sami nimajo več kot drugi, tem pa je žal, da nimajo več kot ti, ki so na lestvici pred njimi. Nočem živeti v svetu, v katerem so ljudje slabo izobraženi ter bolj zaupajo blogerjem in internetnim stranem kot pa znanstvenikom, pri čemer mislim zlasti na podnebne spremembe in globalno segrevanje planeta. Nočem živeti v svetu, v katerem se ljudje bolj zanimajo za televizijske programe, nove avtomobile in plastične izdelke kot pa za medsebojne odnose, lastne kognitivne sposobnosti, vzgojo otrok ali procedure resnice. Nočem živeti v svetu, v katerem se ljudje želijo zabavati do smrti. Nočem živeti v svetu, v katerem so ekstremni šport, moda in zunanji videz pomembnejši od filozofiranja. Nočem živeti v svetu, v katerem kapitalizem prek svojih podrepnikov sproti izničuje dosežke umetnikov, znanstvenikov, filozofov in drugih ljudi ter jih spreminja v blago, namenjeno prodaji na trgu. Nočem biti del sveta, v katerem je toliko vraževerja, da ne najdem sogovorca, ki ne bi verjel vsaj v horoskop. Nočem biti del sveta, v katerem je resnica manj pomembna od vsakega mnenja. Nočem biti del sveta, v katerem je edina generičnost, o kateri želijo govoriti, tista, za katero je mogoče verjeti, da prinaša denar. Nočem biti del sveta, v katerem je siljenje vsega čez vse meje splošno sprejemljivo kljub temu, da dokazano povzroča zlo. Nočem biti del sveta, v katerem so ekonomske zakonitosti, o katerih govorijo ekonomisti, začetek in konec vsakega pogovora.

Želim živeti v svetu, v katerem so ljudje nagrajevani za kreativnost, egalitarnost, emancipatoričnost, zvestobo resnici, etično držo in vztrajanje v ljubezni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži