Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Mediji so te dni, skladno s klišejskimi pričakovanji, polni poceni izrazov upanja, da se materialna blaginja ne bo več zmanjševala. Medijske izjave so kajpak simptomatične, saj so v resnici kapitalistične, oziroma ne temeljijo na konceptih, s pomočjo katerih je sicer mogoče napovedovati prihodnje dogodke. Teh namreč ne napovedujemo tako, da zremo v kavo, nebo ali karte, temveč jih napovedujemo na podlagi empiričnih podatkov in dobre teorije, tako kot je značilno za znanost. Dobre želje nimajo nobene resne zveze s tem, kar se bo dogajalo v prihodnosti. Treba je biti hladen kot špricar. In v prihodnosti se bo dogajalo marsikaj, kar bi nas moralo zelo skrbeti že danes.

Kapitalisti bi seveda radi še več materialne blaginje oziroma profitov, saj to ve vsak dojenček, kajti kapitalisti, ki nočejo imeti zvečer več kot zjutraj, niso pravi kapitalisti. Pri ljudeh je drugače: zadovoljni in srečni niso zaradi materialne blaginje, temveč zaradi duhovne. Je že res, da v kapitalizmu tudi denar šteje in je materialna blaginja pomembna, zlasti če živiš v revščini, toda poudarek je na besedi blaginja, ne na besedi materialna. In glede blaginje so napovedi take: po ocenah resnih ekonomistov, ki poznajo tudi teorijo, bodo človeštvo podnebne spremembe v naslednjih letih stale okoli 20 % globalnega BDP-ja, kar je nepredstavljivo veliko denarja. Ceno bo treba plačati, pa če nam je všeč ali ne.

Podnebne spremembe so namreč posledice delovanja fizikalnih zakonov, in nimajo nobene zveze z zarotami. Torej ne bo pomagalo, če jih bodo ljudje zanikali, če bodo vili roke in molili, če bodo trdili, da so zgolj izmišljotina komunistov, in nikakor ne bo pomagalo, če bodo trdili, da so pravzaprav dobrodošle, ker bodo rastline uskladiščile več ogljika. Oglejmo si nekaj objektivnih empiričnih dejstev.

V ZDA je ponekod pred dobrim mesecem dni v štiriindvajsetih urah zapadlo toliko snega, kot ga sicer zapade v enem letu; drugje, tudi v Sloveniji, je v nekaj urah padlo toliko dežja, kot ga sicer pade v pol leta. Oceani so vse toplejši, zato se povečuje njihov volumen, kar zaznajo ljudje kot višjo raven priobalnih voda oziroma kot močnejše plime in poplave. Količine metana v zraku rastejo skokovito, o tem vam na primer mediji ne bodo povedali ničesar; najbolj se segrevajo Arktika, Aljaska in Sibirija. In ko pravim, da se segrevajo, mislim na vročino. Znanstveniki uporabljajo izraz runaway global warming, kar pomeni neustavljive fizikalne procese, na katere človeštvo preprosto ne more vplivati. Po domače: ena sama gigatona metana naredi več škode kot ves ogljikov dioksid, ki ga v ozračje spustijo ljudje.

Globalno spreminjanje vremena se bo nadaljevalo in stopnjevalo, kajti obljubljeno zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida je kot kaplja v morje, kar pomeni, da enostavno ne bo dovolj, da bi preprečili nadaljnje katastrofe.

Vremenske spremembe bodo torej vplivale na življenja ljudi, na njihove navade, ogrožale bodo nacionalno varnost držav, na koncu bodo izjemno drage, razmisliti pa bomo morali tudi o naših zmožnostih za preživetje v tako spremenjenem svetu.

Spremembe, o katerih govorim, imenujejo znanstveniki threat multiplier, ker bodo vplivale na ceno hrane, na družbene procese, na naravne procese in na samo eksistenco človeštva.

Natanko v tej perspektivi bomo morali še enkrat premisliti, ali sploh znamo preživeti. Vprašanje o naravi avtoritete je že zelo aktualno, saj ni znamenj, da se ljudje dovolj zavedajo, kaj se jim dogaja.

Začetno spoznanje je preprosto: človek ne more biti avtoriteta drugemu človeku. Taka je velika Freudova lekcija človeštvu. Ne more biti avtoriteta samemu sebi. Vselej mora biti nekaj nad vsakim posameznim človeškim bitjem, šele potem lahko govorimo o avtoriteti.

Ko se bodo stopnjevale posledice globalnega segrevanja, bo vse manj ljudi verjelo, da se ne more zgoditi ničesar slabega. Zanikanje ne bo več delovalo, empirične posledice bodo neposredno vplivale na ljudi. Kako?

Delovale bodo tako, da bo prišla do izraza elementarna psihologija ljudi, povezana z osnovnimi sociološkimi spoznanji o vedenju množic.

Jean-Pierre Dupuy ima zato prav, ko v knjigi z naslovom Ekonomija in prihodnost spregovori o resnično zaskrbljujoči razsežnosti bližnje prihodnosti ljudi, ki je – panika.

Ko se pričnejo ljudje panično vesti, jih ne more nihče ustaviti. Takrat ne obstaja avtoriteta, ki bi jih lahko pomirila in zaustavila njihovo nemirno premikanje. Zopet se bo izkazalo, kako pomembno je, da imajo ljudje nad seboj avtoriteto ali gospodarja, kot je nekoč rekel Kant.

Danes živimo v absurdnem svetu, v katerem je ekonomski žargon absolutni gospodar, ki ga ubogajo tako rekoč vsi brez izjeme. Česa podobnega svet še ni videl.

Kar se bo dogajalo, bo precedens. Ljudje se bodo vse močneje zavedali, da je prepozno, da vremenskih sprememb ne morejo več ustaviti in obrniti sebi v prid. Planet se bo segreval in nihče ne bo mogel oditi proč, da bi se rešil.

Družbeni nemiri bodo številni, panični ljudje bodo vnovič dokazovali, da zmorejo biti absolutno egocentrična bitja, ki jim ni mar za druga bitja. Vsakdo bo skušal preživeti, toda najverjetneje bo prepozno.

Trenutno je še zelo malo ljudi, ki resno jemljejo prihajajoče katastrofe. Zlasti jih ne jemljejo resno lastniki kapitala, bankirji, menedžerji, piarovci, politiki in njihovi podrepniki. A tudi to je del osnovne psihologije ljudi, ki morda sploh niso zmožni preživeti na tem planetu.

Morda res niso zmožni preživeti, so pa vsekakor zmožni za iluzije in praznoverje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži