Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Sram me je tudi, da imamo tako vlado, ki ne ve, kaj je verodostojnost. To je namreč kakovost ali moč, ki navdihuje drugega človeka in sproži pri njem verjetje ali prepričanje; verodostojnost je kredibilnost, izvira pa iz latinske besede credere, ki pomeni verjeti, zaupati, zanesti se na koga ali kaj. Kdor je verodostojen, mu drugi ljudje zaupajo in verjamejo, kdor je tak, navdihuje druge ljudi in je njihov vzor. Gospod Cerar na primer ni tak človek, če verjamemo javnomnenjskim raziskavam, in tudi njegova vlada ni taka, upoštevaje isti vir.

Gospod Cerar kljub temu poziva te dni diplomate, naj se trudijo za verodostojnost Slovenije. Poziv je bodisi odveč in nepotreben bodisi je žaljiv. Diplomati se morajo namreč po definiciji truditi za verodostojnost države, ki jo zastopajo v tujini. Če tega ne delajo, jih ni treba pozivati, temveč odstaviti, ker so nesposobni ali pa leni. Če pa to delajo, jih zopet ni treba pozivati, ker pač že delajo, kar naj bi šele počeli; to pomeni, da tisti, ki jih poziva, tega bodisi ne ve bodisi noče vedeti, kar je v obeh primerih slabo. Cerar torej proizvaja simptome, ki so še bolj očitni, ker bi moral sam kot ministrski predsednik poskrbeti za verodostojnost vlade, ki je povsem odtujena od državljanov in ne ve, kaj početi z državo in kako zagotoviti ljudem boljše pogoje za življenje. Namesto tega jim jemlje in obljublja nemogoče, sledeč mainstream ekonomistom,kar preprosto pomeni, da je neverodostojna. Njena neverodostojnost je očitna tudi sicer. Poglejmo.

Saj veste, kaj nam nenehno govorijo pripadniki vlade in elit: ne moremo si privoščiti tega, ne moremo si privoščiti onega. Kot bi poslušali lajno. Obenem neprestano ponavljajo, da moramo bankirje dobro plačati, ker so taaaaaaaaki strokovnjaki. Pa politiki morajo biti tudi dobro plačani, ker so taaaaaaaaako pomembni. Enako velja za direktorje, pa menedžerje … Mene pa zanima nekaj drugega. Ali si jih res lahko privoščimo? Ali so res tako zelo pomembni? Ali so res taaaaako neverjetno dobri? Empirične raziskave namreč dokazujejo, da najbolj bogati pripadniki elit niso tudi najbolj inteligentni. Hm.

Neenakost med ljudmi je v kapitalizmu res neverjetno velika. V resnici je velikanska, čeprav ni povsod enako velika. Pravzaprav je gigantska predvsem v ZDA in Veliki Britaniji, medtem ko je na primer v nordijskih deželah bistveno manjša, prišteti pa jim moramo še Švico in Nizozemsko. In verjetno še niste slišali, da je pohlep pripadnikov elit doslej naredil več škode kot vse krize skupaj. Kako je to mogoče?

Preprosto. Pripadniki elit namreč obvladujejo medije in medijski prostor, katerega del smo vsi. Obvladujejo koncepte in zamisli, s katerimi vsak dan polnijo naša ušesa. In ključna zamisel, ki jo ponavljajo kot papiga, je: pohlep je dober. Ne rečejo sicer natanko tako, zato pa uporabljajo razne evfemizme: sledite svojim sanjam; dodajajte vrednost; poskušajte uspeti na hitro rastočih trgih.

Poleg tega se hvalijo, kako spretno se znajo izogibati davkom. Vsi poznamo zgodbe o davčnih oazah, kamor se stekajo milijarde. In dodajajo, da so postali bogati zaradi svojih spretnosti, veščin, kompetenc, sposobnosti, zmožnosti, zaradi svoje izobraženosti in zlasti – s trdim delom. Kot rečeno: raziskave potrjujejo, da to ravno ne drži.

Obstajajo torej bolj inteligentni, bolj učinkoviti, bolje izobraženi, bolj spretni in bolj vešči ljudje, kot so oni.

Pripadniki elit imajo predvsem dovolj denarja, da plačujejo strokovnjake in piarovce, lastnike medijev in druge ljudi, da širijo med ljudmi njihove zamisli. Nobena zamisel namreč ne pride med ljudi, ne da bi jo nekdo pred tem overil, preveril, obdelal in bil za svoje delo plačan, seveda.

Ironija je, da postajajo pripadniki elit prav zato vse bogatejši, vsi drugi pa postajamo vse bolj enaki oziroma vse bolj revni. Kaj to pomeni? Med drugim pomeni, da se bolj oklepamo svojih delovnih mest, kot pa verjamemo, da bomo našli tako delo, ki nas bo res osebno izpolnjevalo. Ko nam te dni govorijo, kako nezaposlenost pada, zato nikakor ne smemo pozabiti, da dobivajo doslej nezaposleni ljudje slabo plačana začasna dela po pogodbah. Res je, da jih ni več v registru nezaposlenih, toda kakovost njihovega dela je pogosto mizerna, mezda pa izjemno nizka. Ali pa so prisiljeni odpreti kak s. p. in se komaj prebijajo iz meseca v mesec, obenem pa garajo cele dneve kot črna živina.

Dejstvo je, da pripadniki elit uživajo vse mogoče privilegije, o katerih vsi drugi ne moremo niti sanjati: zasebne šole, pogosto v tujini; zasebne zdravnike, pri katerih ni čakalnih vrst; počitnice večkrat letno, praviloma na eksotičnih tujih lokacijah; razkošne hiše v predmestjih; luksuzne avtomobile s šoferjem … In pri tem je najpomembneje, da se v ta svet ne more prebiti noben normalen človek, pa če ima doktorat znanosti in dela 24/7. Zakaj ne?

Kaj pomeni biti normalen? Morda je to ključno vprašanje.

Pripadniki elit so ljudje, za katere oni sami in vsi drugi verjamejo, da so nekaj posebnega, ali pa verjamejo, da drugi verjamejo, da je res tako. Pomen besede normalen je neposredno odvisen od takega prepričanja. Tudi če so vsi drugi ljudje normalni, pripadniki elit prav gotovo niso; ti ljudje so nadnormalni. To pa še ne pomeni, da so verodostojni.

Izraz je posrečen, kajti za ponazoritev razmerij med pripadniki elit in drugimi ljudmi pogosto uporabljajo lestev. Pripadniki elit so seveda čisto na vrhu, so nad vsemi drugimi.

In zgolj iluzija je, da se lahko drugi povzpnejo po lestvici. Normalni ljudje pač ne morejo med nadnormalne.

Po lestvici se namreč ne morete povzpeti, če ste pridni, izobraženi in kreativni. Preprosto ni res, da boste kam priplezali, če boste vse to. Po lestvici namreč lahko napredujete le, če drugi ne morejo napredovati. Ali drugače rečeno: da bi bili med elito, morate izjemno veliko zaslužiti, toliko pa lahko zaslužite le, če nekdo ne zasluži. Elite so torej mogoče le, če obstajajo sistemski mehanizmi, ki omogočajo, da eni nenehno dobivajo in drugi nenehno izgubljajo. Vse to pa nima nobene neposredne zveze s pridnostjo, z izobraženostjo ali s kreativnostjo, sploh pa nima nobene zveze z verodostojnostjo. Med nadnormalne namreč pridete le tako, da ste vselej že tam.

Ko nam torej govorijo, naj se trudimo, da bi se povzpeli po lestvici, nam govorijo, naj prehitimo druge ljudi, kajti vsi se preprosto ne moremo povzpeti. Sama lestev ima smisel in pomen le, če je eden zgoraj, drugi pa spodaj. Natanko zato se pripadniki elit borijo proti širjenju zamisli o egalitarnosti ljudi in komunizmu, ki temelji na egalitarnosti.

In pripadniki elit so močni, zelo močni, kajti zares pomemben je šele denar, tega pa imajo, kolikor hočete.

Proti so zato, ker vsaj intuitivno čutijo, da je nekaj narobe z njihovim družbenim statusom, ki ga omogoča denar. Preprost izračun namreč pove tole. Če bi plače delavcev naraščale tako, kot naraščajo dohodki pripadnikov elit, bi morale biti nekajkrat višje, kot v resnici so. Take seveda ne morejo biti, če pripadniki elit pobirajo profite; govorim izključno o plačah, ne pa tudi o premoženju, kjer so razlike med delavci ter direktorji, bankirji, menedžerji in drugimi še večje.

Na tem mestu najde svoje poslanstvo tudi gospodinjska psihologija. Pripadniki elit jo uporabljajo na vsakem koraku. Tako na primer pojasnjujejo delavcem, da imajo tako veliko plače, ker so sposobni, ker so močne osebnosti in ker trdo delajo. Delavci gledajo kot tele v nova vrata: saj so sami tudi sposobni in trdo delajo! Potem jim rečejo, da je treba vrhunske strokovnjake dobro plačati, da ne bi odšli drugam. Delavci zopet debelo gledajo, saj niso neumni in vedo, da raziskave ne dokazuje niti tega, da so pripadniki elit največji strokovnjaki, niti tega, da najboljši strokovnjaki delajo samo za denar.

Na žalost pa še vedno preveč ljudi verjame v mit, da so 'na vrhu' najsposobnejši ljudje, in vse preveč teh, ki nam vladajo 'z vrha', verjame, da nam upravičeno vladajo zato, ker so nekaj posebnega, oziroma so nadnormalni.

Te dni divja v Avstraliji, kjer je sedaj poletje, obsežen požar, ki je že uničil več kot dvajset domov. Temperatura zraka se je povzpela na 38 stopinj. In ni naključje, da so prav v Avstraliji posneli trpki film z naslovom These Final Hours (Zak Hilditch, 2013).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži