Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Luka Mesec pravi, da je privatizacija državnih podjetij nepoštena. Združena levica napoveduje možnost referenduma, če bodo jastrebi nadaljevali z nepoštenim privatiziranjem. Morda se je pa končno le začelo!

V zadnjem času veliko ljudi govori o katastrofah in celo o koncu sveta. Govorijo o velikanskih izpustih metana v ozračje, govorijo o katastrofalnem segrevanju Arktike, pa o abruptnih kaotičnih spremembah, ki jih človeštvo še razumeti ne more, kaj šele, da bi jih preprečilo. Na drugi strani so seveda večni skeptiki in dvomljivci, ki nimajo v rokah nobene številke, nobene statistične metode in sploh nobenega podatka, temveč zgolj ponavljajo kot papiga, da so zadaj lobiji, pa socialisti in komunisti in levičarji in drugi pridaniči. Čas je, da še enkrat natančno premislimo, kaj se dogaja.

Ekonomija je veda, ki naj bi pojasnila delovanje sistema, kakršen je kapitalizem. V resnici tega ne more narediti, kajti to lahko storita šele moralna ekonomija in politična ekonomija. Mainstream ekonomisti niso zmožni niti za prvo niti za drugo, kot bo razvidno.

Moralna in politična ekonomija sta zmožni za preseganje sebe, medtem ko ekonomija tega ni zmožna, in se oklepa matematičnih modelov ter dokazano napačnih konceptov o človeški racionalnosti in njegovi naravi. Tako preseganje imenujemo transcendentalno in je primerno človeško naravi, zaradi katere je tudi človek metafizično bitje, zmožno za transcendentalno preseganje sebe.

Ko nekdo ni sposoben ali zmožen za transcendentalno preseganje sebe, je na dobri poti v pogubo. Človeštvo je danes na taki poti. Zakaj?

Zaradi napačnih prepričanj. Temeljno napačno prepričanje številnih ljudi danes je, da ima kapitalizem eno samo vnaprej določeno točko v prihodnosti, h kateri se svobodno pomika. Prav zato ekonomisti in politiki govorijo o neskončni in neustavljivi rasti, ki preprosto pomeni, da mora biti čisto vsega še več.

Dejstvo pa je, da eksponencialna rast vsega ni nič drugega kot gotova pot v brezno. In ljudje na tej poti niti slučajno niso svobodni, temveč so njihova življenja povsem regulirana, najslabše pri tem pa je, da ljudje tega niti ne vedo.

Kapitalizem je torej možen le, če ljudje navidezno svobodno verjamejo, da je nesmrten. V takem prepričanju je kajpak nekaj bizarnega, zato je dobro premisliti paradoksni optimizem ljudi, ki so v resnici utopisti, prav zato pa njihovo delovanje tlakuje pot v katastrofo.

Divji optimizem ljudi, ki verjamejo v nesmrtnost kapitalizma, je katastrofalen, zato se nam v prihodnosti ne piše dobro. Samo pomislite: če bi bil kapitalizem končen in smrten, kot smo končni in smrtni ljudje, bi prej ali slej umrl oziroma propadel, sledil pa bi mu socializem ali komunizem. V tem primeru bi obstajala prihodnost.

Vse v tem vesolju bo seveda prej ali slej umrlo in razpadlo, tudi atomi in nevtroni in kvarki in vse drugo in strune in ne vem kaj še vse. Samo kapitalizem ne bo propadel, ker je nesmrten; tako je pač prepričanje ljudi. Take bizarnosti svet res še ni videl.

Če nič drugega, bo kapitalizem propadel skupaj z vesoljem. Takrat bo vse izgubilo vrednost. Ne bo več dodajanja vrednosti in ne bo več profitov za elite. Tudi teh ne bo več in njihove patologije tudi ne.

Vendar ni treba čakati na konec vesolja. Preživetje kapitalizma v letu 2015, v sedanjosti torej, je namreč odvisno od zakonov globalizacije, ne od kozmičnih procesov. Globalni kapitalizem nima nobene druge možnosti za preživetje. In ker obstaja le na tem planetu, je dobro vedeti, kaj se dogaja z njim in na njem.

Nasprotovanje globalizaciji ne more ustaviti globalizacije. Prav nasprotno: globalizacija črpa iz antiglobalizacije. Antiglobalizacija je del globalizacije, tako kot so psihologi in ekonomisti in politiki in vsi drugi del globalnega kapitalizma, ki ga podpirajo, pa če jim je všeč ali ne. Objektivno ga podpirajo vsaj v prepričanju, da je nesmrten.

Vsi so v službi globalnega kapitalizma, vsi ga podpirajo, vsi ga promovirajo, širijo – nujno je tako, saj verjamejo, da je nesmrten. Ker pa je Zemlja končno velika, so vsi obsojeni na končni neuspeh, kar pomeni, da tlakujejo pot v pogubo oziroma v smrt.

Nadaljevalo se bo z družbenimi nemiri in s paniko. Cena hrane bo katastrofalno visoka, globalno segrevanje bo uničujoče. Možnost nuklearnega spopada bo zelo velika.

Nihče seveda noče katastrofalne prihodnosti. Nihče je ne želi, nihče je ne načrtuje, nihče je ne potrebuje, nihče ne bo mogel iz nje kovati dobičkov. Pa vendar to ne pomeni, da jo bodo preprečili. Nanjo kratko malo ne računajo, nimajo je v mislih, zato tudi zanikajo podnebne spremembe. Pravzaprav zanikajo in tajijo vse, kar je povezano s katastrofami. Te se sicer že ves čas dogajajo, vendar jih je še vedno mogoče zanikati. Tako preprosto delujejo ljudje, ki verjamejo v nesmrtnost kapitalizma.

Obstaja pa še druga možnost.

Metafizična zmožnost ljudi za transcendentalno preseganje sebe je kontrafaktična, kar preprosto pomeni, da se ljudje ne vedejo skladno z empiričnimi dejstvi ali skladno z vnaprej določenimi cilji, temveč se vedejo svobodno tako, da izbirajo lastno usodo, kot je pokazal Max Weber v znameniti razpravi o protestantski etiki in duhu kapitalizem.

Ko se ljudje svobodno odločajo za svojo usodo, tokrat pa res lahko govorimo o svobodi, jo ustvarjajo, kar pomeni, da ni določena vnaprej, saj tudi ne more biti, oziroma ljudje ne morejo vedeti, ali jo je bog določil ali ne. Svobodno odločanje za svojo usodo je razumno in racionalno, toda racionalnost potrebuje še vero. Tukaj se povsem strinjam s Kantom.

Racionalnost, ki potrebuje vero, je racionalnost z etiko, ki predvideva, da ljudje obljubljajo in zaupajo drug drugemu. S tem se rojeva moralna in politična ekonomija, ki je po definiciji zavezana logiki egalitarnosti, pravičnosti in resnice.

Po domače: človek kot transcendentalno bitje nima vnaprej fiksnih ciljev, za katere verjame, da jih mora doseči. Ve, da so cilji lahko samo kontingentni, zato je tudi njegovo delovanje nepredvidljivo in nenapovedljivo.

Pa vendar je natanko v takem vedenju in delovanju možnost, da se izognemo katastrofi. Paradoks pa je, da tako delovanje ljudi terja močno državo.

Močna država je dober gospodar. Ko imamo močno državo, ni več gospodar Kapital in bankirji ne morejo več početi, kar hočejo, in si deliti gromozanskih plač, češ da so veliki strokovnjaki, ki jih je treba dobro plačati. Močna država omejujejo kapitalizem in nadzira Kapital, kapitaliste, bankirje in menedžerje in vse druge. V močni državi niso več posamezniki tisti, ki sanjajo svoje sanje in podpirajo kapitalizem, in ni več psihologija tista, ki rešuje svet.

Z močno državo se zadeve obrnejo. Nič več niso posamezniki krivi za težave in teh ne rešujejo psihoterapevti, temveč končno postane jasno vsem, da je odgovoren sam sistem. Ki ga je prav zato treba spremeniti oziroma zamenjati.

Brez močne države nihče ne bo omejil količin metana v ozračju; brez močne države ne bo mogoče obvladovati stroškov neravnih nesreč, ki bodo astronomski; brez močne države bo globalni kapitalizem dokončno podivjal in povsem zatrl demokracijo; brez močne države bodo ekološki begunci povsem izgubljeni; brez močne države bodo bankirji in drugi finančni mogotci dokončno sesuli socialno državo, v končni fazi pa tudi sebe.

Kot rečeno: morda se bodo pa ljudje res končno prebudili.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži