Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kdor natančno opazuje svet okoli sebe, vidi in ve, da je življenje v globalnem kapitalizmu naddoločeno s pohlepom. To ne pomeni, da so vsi ljudje pohlepni, pomeni pa, da je skušnjava po pohlepu na vsakem koraku, saj so ljudje podrejeni prevladujočemu političnemu in ekonomskemu načelu, da mora vse nenehno rasti. Obstaja tudi iluzija, da bodo po malem vsi postali bogatejši, kajti če bo vse raslo, bo raslo tudi njihovo premoženje. To niti približno ne drži, toda ljudje so kljub temu dolgo pripravljeni verjeti v iluzijo. Nekateri strokovnjaki celo predavajo, na primer v Cankarjevem domu, da je čisto v redu, če imamo radi bogate ljudi in če jih občudujemo, ter se celo sprašujejo, kaj je narobe s Slovenci in Slovenkami, da jih ne marajo in prezirajo. Taki predavatelji nečesa kratko malo ne razumejo: ne razumejo, da bogati ljudje tu niso zato, da bi jih imel kdo rad in da bi jih občudoval. Bogastvo v kapitalizmu je namreč nekaj, kar terja podrobno in objektivno analizo. Ta ne pokaže zgolj tega, da je kapitalizem nepravičen, nepošten in nestabilen, ne pokaže le tega, da je v njem neenakost med ljudmi velikanska, temveč pokaže tudi to, da preprosto ne more poskrbeti, da bi imeli vsi ljudje na tem svetu vsaj hrano in vodo, ki jo potrebujejo, kaj šele bogastvo. Povečuje neenakost in nagrajuje zlasti pripadnike elit. Vse to nima nobene resne zveze z ljubeznijo do bogatašev, še manj pa je vredno občudovanja.

Tudi drugje po svetu strokovnjaki, ekonomisti in drugi, zatrjujejo, da je bogastvo elit čisto super zadeva. Dodajajo celo, da je neenakost silno dobra, češ da ne morejo biti vsi ljudje enaki, kar je seveda trivialno res, ter da 1 % najbogatejših preprosto zasluži svoje bogastvo, kar pravzaprav pomeni, da bi jih morali imeti radi in jih še občudovati, saj delajo tudi v dobro gospodarstev in posameznih ljudi. Racionalni človek zares težko doume, da je tako razmišljanje sploh možno.

Niso pa vsi strokovnjaki na strani pripadnikov elit in ne mislijo, da bi jih morali občudovati, saj dobro vedo, da je njihovo bogastvo posledica delovanja sistema, ne zgolj njihove inteligence, njihovih spretnosti, sposobnosti, zmožnosti in vsega drugega, kar poznamo iz psihologije osebnosti. Bogati ljudje namreč niso bogati, ker so tako izjemni posamezniki, temveč so bogati, ker so se rodili z zlato žlico v ustih in so se naučili izkoriščati sistem v svoj prid.

Raziskave potrjujejo spoznanje, da so razlike v sposobnostih in zmožnostih dojenčkov bistveno manjše, kot mislimo. Vrhunski inženir tako ni bistveno in po naravi drugačen človek od brezdomnega človeka, temveč je imel srečo, da je bil rojen v pravem okolju, bil deležen dobre izobrazbe in je imel na volje druge vire, ki jih brezdomni človek ni imel. Toda o tem je pisal že Adam Smith v XVIII. stoletju! Sodobna znanost njegove zamisli le potrjuje.

Dalje. Mladi ljudje niso nezaposleni zato, ker so leni, temveč zato, ker tvorijo ranljivo družbeno skupino, ki je zelo občutljiva ter odvisna od kapitalističnih zakonov in delovanja kapitalizma. Enako velja za invalide, starejše ljudi in še nekatere druge skupine.

Večina zaposlenih ljudi trdo dela. Pravzaprav garajo za borno mezdo, medtem ko se bankir sprehodi dvakrat po svoji pisarni in zasluži dvajset tisočakov mesečno. In potem nam pravijo, da bi morali imeti bogataše radi in da bi jih morali še občudovati!

Povejte to mlademu doktorju znanosti, ki dela v trgovini, kjer zlaga izdelke na police, ker ne more najti službe. Povejte to petdesetletnemu delavcu, ki so ga, zgaranega, postavili na cesto, ker so oni zgoraj izčrpali podjetje, obogateli, nato pa razglasili bankrot.Recite mu, naj ne zavida bogatim, ker si svoje bogastvo zaslužijo. Prišepnite mu, da naj bo vesel, da je smel kot davkoplačevalec dati še nekaj malega bankirjem, ki so zafurali banko, ki ne sme pasti, ker je prevelika.

Seveda so bogastvo zaslužili, vprašanje je le, kako, na kakšen način. Ali kot je rekel moj stari ata: ni težko sr*** s polno ritjo.

Beda ljudi ni odvisna od njihovih sposobnosti, temveč je odvisna od delovanja sistema. Bedno je, če mora človek delati kot konj, da zasluži nekaj stotakov, še bolj bedno pa je, če ne more dobiti dela in je na primer odvisen od javnih del. Eni bedi se tako pogosto pridružuje druga, vse bede skupaj pa tvorijo depresijo, ki je povsod okoli nas.

Naraščajoče neenakosti, ki pomeni bogatenje bogatih in siromašenje revnih, ne pojasnimo z nenadnim upadom naravnih sposobnosti nekaterih ljudi, temveč z njihovim izkoriščanjem. To pa zopet ni nekaj, kar bi občudovali in ljubili.

Izkoriščanje ljudi, ki poteka v imenu Kapitala, omogoča stekanje velikanskih količin denarja v roke pripadnikov elit. Po domače: pripadniki elit nadzorujejo zlasti finančne trge, zato lahko tam delajo, kar hočejo. In natanko to tudi delajo! V lasti imajo finančne institucije, nadzorujejo finančni sektor, kot se reče, in so pri koritu. Neliberalizem v zadnjih desetletjih zato ni nič drugega kot sistemsko zniževanje mezd, umetno ustvarjanje globalizacije, privatiziranje vsega, kar je sploh mogoče privatizirati, privatiziranje javnega sektorja in komercializiranje javnih storitev. Profiti so zato rasli, toda stekali se niso v žepe delavcev, ki garajo iz dneva v dan. Stekali so se v žepe teh, ki sicer tudi garajo, vendar so pri koritu. Kaj tu ni jasno!

Tako je počasi nastajal svet super bogatih menedžerjev, bankirjev, oligarhov, elitnih družin in drugih ljudi, ki imajo nenadoma v rokah milijarde.

Humanistični strokovnjaki pa pravijo, da so jih zaslužili in da bi jih morali občudovati. Ti so pravzaprav še najslabši, ker so hinavski. Imajo dobro plačane službice na univerzah, kjer se jim ne more zgoditi ničesar, ker so zaščiteni in mnenja študentov o njihovi strokovnosti sploh ne štejejo, zato so tam do penzije in še čez.

V kapitalizmu pa je pomemben predvsem zakon profitabilnosti. Vse drugo so zgolj detajli. In nova delovna mesta bodo nastala samo takrat, ko bodo povečevala profitabilnost. Če država umetno znižuje stopnjo nezaposlenih z javnimi deli, s katerimi delavci zaslužijo nekaj stotakov na mesec, je to čisto sprenevedanje.

Rast profitabilnosti je edino, kar šteje. In to preprosto pomeni, je pač treba prebrati kako Marxovo knjigo, da od take stopnje rasti profitirajo pripadniki elit, ki so lastniki kapitala. Delavci namreč niso lastniki kapitala, saj so zgolj lastniki lastne delovne sile. Življenjski standard ljudi se ne bo povečeval, ker si humanisti tako želijo. Povečeval se bo predvsem standard elit.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži