Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tega ni rekel le legendarni Tito, ki se je edini upal odkrito upreti Stalinu, to je rekel tudi Lenin, verjetno pa še kdo. Danes se tudi na univerzah profesorji vedejo do študentov po istem načelu, namesto da bi jih spodbujali k študiju. Študij je namreč nekaj drugega kot učenje na pamet in ponavljanje za učiteljem. Da ne razmišljam o razmišljanju. Namesto da jih pozivajo k učenju, bi jih morali spodbujati k razmišljanju. A če bi ljudje razmišljali, bi kapitalizem obstal na mestu. To pa se preprosto ne sme zgoditi, čeprav bi bilo dobro, zato se bodo elite še naprej trudile, da se nič ne spremeni, ljudje se bodo še naprej množično učili in ostajali pridni učenci po volji, ki sploh ni njihova, medtem ko bo kapitalizem vse bolj na udaru jezdecev apokalipse.

Pripadnikom elit je tudi zato nadvse udobno. Za jezdece apokalipse se preprosto ne menijo, saj živijo v vati, v nekem drugem vesolju. Imajo dovolj denarja, da si privoščijo čisto vse na tem svetu. Med drugim tudi solijo pamet vsem ostalim ljudem. In bržčas ne vedo ali pa nočejo vedeti, da obstaja kakovostna razlika med življenjem z nekaj tisoč evri na mesec in življenjem z nekaj stotaki. Kar pomeni, da niti približno ni isto, če se nečemu odreče siromak ali pripadnik elite. Če mora slednji zamenjati avto za sto tisoč evrov za onega, ki stane pol manj, je to čisto nekaj drugega, kot če mora z avta, ki stane deset tisoč, presedali na onega za pet tisoč kdo, ki spada med 99 %. In če se plača menedžerju zmanjša z 20 000 evrov na 19 500, je to nekaj povsem drugega, kot če se nekomu izmed 99 % zmanjša s tisoč na petsto. Pa še en podatek je pomemben: če se premoženje pripadnikov elit v nekaj letih poveča za 11 %, v istem času pa se število nezaposlenih mladih ljudi poveča za 11 %, zgolj norec lahko reče, da je dobro občudovati bogate ljudi. Pripadniki elit imajo toliko denarja, da ga niti približno ne morejo zapraviti, ker so njihova življenja prekratka, živeti bi morali vsaj tisoč let, medtem ko pripadniki 99 % vse bolj varčujejo, da bi sploh preživeli. Podatkov lahko naštejem, kolikor hočete.

V enem samem letu, med 2012 in 2013, piše Danny Dorling v knjigi z naslovom Ineqaulity and the 1 %, so pripadniki elit povečali svoje premoženje s 87 bilijonov dolarjev na 99 bilijonov, kar je devetindevetdeset tisoč milijard. In humanistični oziroma družboslovni profesorji pravijo, da bi jih morali občudovati in da jim nikakor ne bi smeli zavidati. Manjka samo še to, da bi dodali: njihovo premoženje se je povečalo za 12 bilijonov dolarjev zato, ker so trdo delali, ker so močne osebnosti, ker so dobri po srci, so inteligentni in ker imajo dobre delovne navade.

Naj nadaljujem. Obstajajo trije aktualni jezdeci apokalipse: gigantski prepad med revnimi in bogatimi, visoka stopnja nezaposlenosti, vremenske spremembe. In ne živi humanistični ali družboslovni profesor, ki bi znal povedati, kako jim preprečiti njihov smrtonosni pohod.

Enako velja za ekonomiste, čeprav na raznih svetovnih forumih zelo radi uporabljajo izraze, kot so sustainable development, equilibrium, reasonable accomodations … Njihove besede kajpak ne bodo preprečile apokalipse.

Vtis je, da je zanje vse skupaj zgolj stvar razuma, dobre volje, notranje motivacije, vzdržnosti in ravnovesij, obenem pa ne vedo, kako vse to doseči. Lahko je abstraktno govoriti, čisto nekaj drugega pa je konkretno vplivati na globalne kapitalistične zakone in mehanizme.

In vsi dobro vemo, da se spremembam najprej upirajo prav tisti, ki naj bi jih občudovali, če poslušamo humanistične in družboslovne modrece: pripadniki elit. Ti so prvi, ki ne želijo, da se kaj spremeni. Logično, saj imajo od nespremenjenega stanja same profite. Če se nič ne spremeni, je na delu poseben paradoks, ki ga imajo zelo radi: sami imajo še več, revni so še revnejši. Zakaj že bi bili torej za spremembe? Ni logike.

Če bi že želeli kako spremembo, bi bila tudi ta paradoksna: naj se vse spremeni tako, da bo vsega še veliko več.

Po ocenah fizikov, matematikov in drugih znanstvenikov se bodo oceani do konca stoletja dvignili za vsaj meter, kar pomeni, da bo približno sto milijonov ljudi, ki živijo na priobalnih področjih, ostalo brez domov, ker jih bo preprosto zalivala voda. Kam bodo odšli in kje bodo živeli? Njihovo preživetje bo stalo več bilijonov dolarjev. Kje jih bo človeštvo dobilo?

Floride morda sploh ne bo več, enako velja za Vietnam, Bangladeš in druge države, pri čemer tihomorskih otokov, ki so že sedaj poplavljeni, niti ne omenjam posebej.

Podatki tudi kažejo, da k onesnaževanju okolja bistveno več kot revni prispevajo pripadniki elit, kar je zopet logično, saj revni sploh nimajo ničesar, s čimer bi onesnaževali planet. Humanisti pa sanjajo o bogatih ljudeh, trdijo, da bi jih morali občudovati, moralistično žugajo Slovencem in Slovenkam, češ da so preveč zavistni, obenem pa jim celo pripadniki elit svetujejo, naj bolj verjamejo v kreativnost kapitalizma. Vlaganje v kulturo naj bi namreč reševalo prihodnost ljudi. Nekateri govorijo kar o zlati dobi, ki nas čaka.

Dogaja se malo ali pa se ne dogaja skoraj nič, saj se vse skupaj paradoksno spreminja le tako, da je vsega iz dneva v dan več. Zgodovinar Robert Hewison v knjigi z naslovom Cultural Capital, ki je izšla pri londonski založbi Verso pred nekaj meseci, takoopozarja, da kultura v resnici že dolgo časa postaja blago, ki se zgolj prodaja na trgu. Tudi menedžerji so vse bolj obsedeni s kulturo, ki postaja del menedžerskih utopij.

Otroci in drugi mladi ljudje pa se učijo. Tudi vsi drugi se učijo, ker je modno vseživljenjsko učenje. Redki študirajo in še redkejši razmišljajo. Jezdecem apokalipse je pot odprta.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži