Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V teh dneh številni ljudje po vsem svetu z vsem, kar premorejo, prisegajo, da so za svobodo tiska in izražanja in pisanja in risanja in prepevanja in da ima vsak pravico do mnenja o čemerkoli in da lahko mnenje tudi pove in da mu pri tem ne sme nihče skriviti lasu na glavi. Prav tako se oglašajo ljudje, ki trdijo, da so proti priseljencem in da so proti muslimanom v svojem sosedstvu. In sicer strpni ljudje so nenadoma precej nestrpni do nestrpnežev. Kaj se dogaja? Na dan prihajajo vsi mogoči simptomi, ki so sicer bolj ali manj spretno prikriti.

Aktualno psihoanalitično vprašanje, ki se ob vsem tem dogajanju nujno zastavlja, je tole: Kaj bi ljudje radi povedali? Kakšna je njihova nezavedna želja? Da so za svobodo izražanja? Seveda ne. Kaj torej?

Ljudje v današnjem globalnem kapitalističnem svetu že nekaj časa vedo, da svobode izražanja ni prav dosti. Vedo ali vsaj čutijo, da je morda celo mogoče kaj izreči, naslikati ali napisati, da pa ne morejo spremeniti ničesar; saj jim tudi nenehno govorijo, česa vse ni mogoče spremeniti, ker da je treba varčevati in sekati denarce in jih klestiti in vse drugo. Mediji so premočni, korporativna propaganda je vsepovsod, ideoloških praks je, kolikor hočete, subjektivnost ljudi je vse bolj nemočna celo pred tiranijo mnenj, ki pomeni, da je čisto vsako mnenje enako vredno kot vsako drugo, kar pa zopet pomeni, da v glavnem nihče ne pove ničesar, ker hočejo vsi povedati vse.

Ljudje, ki so nenadoma junaki svobode govora in vsakdo izmed njih drži pred seboj list, na katerem v francoščini piše, da so Charlie, v glavnem ne vedo, kaj sploh delajo. V vsakdanjem življenju je njihove svobode komaj za vzorec ali je je ni niti toliko, saj delajo, kar morajo, govorijo, kar se pričakuje, mislijo, kar je treba misliti – v glavnem pa so tiho in se preganjajo po družabnih omrežjih, ki so vse kaj drugega kot družabna, saj so zgolj revne simulacije družabnosti. Javni prostori morda dokončno izginjajo in javna raba uma z njimi.

Ljudje so v glavnem tiho, obenem pa so glasno za svobodo izražanja. Njihova paradoksna družbena funkcija je v ostrem nasprotju z naravo njihove psihološke podrejenosti, vendar razcepa ne prepoznajo ali pa ga skušajo zanikati.

Paradoksu lahko prištejemo politično absurdnost. Tudi politiki so v prvih vrstah in v en glas zatrjujejo, da so za svobodo izražanja, da so vselej bili in da vselej bodo, čeprav vsaj intuitivno vedo, da so ljudje v glavnem poslušna množica, ki pričakuje od svojih gospodarjev, torej od njih, da bodo ustvarili za vse lepšo prihodnost. Njihova paradoksnost je, da so pripadniki elit, ki jim je vseeno za množice, dokler so te tiho ter jih poslušajo in volijo. Nihče si v resnici ne želi, da bi ljudje svobodno javno povedali, kaj se v resnici dogaja v vsakdanjem življenju. Sicer pa ljudje tudi ne bi znali povedati, kakšna je narava družbenega, zgodovinskega, političnega in ekonomskega gospostva, ker ga preprosto ne razumejo, ker premalo študirajo in premalo razmišljajo.

In v kakšni povezavi je to z bogom, ki da je največji, kot je zapisano v naslovu? V vsakršni.

Bog je res največji, le da ni idiot, ki narekuje svojim podanikom, naj ne razmišljajo in naj se pobijajo med seboj. Če bog kaj pričakuje od podanikov, pričakuje, da bodo mislili. In kdor danes misli, ve, da potrebujemo srečevanja bolj kot kadarkoli v zgodovini. Kaj to pomeni?

Srečevanja ustvarjajo situacije, v katerih se pojavijo ljudje ali ideje, ki nimajo na prvi pogled ničesar skupnega. Ne pomeni, da se morajo strinjati, pomeni pa, da se srečujejo. Primer.

Sokrat skuša someščanom na ulicah Aten dokazati, da je srečen človek tudi pravičen. Na prvi pogled se zdi, da sreča in pravičnost nista v nikakršni povezavi, toda Sokrat dokaže prav nasprotno. Pokaže nam, da moramo izbrati.

Ljudje smo svobodni, in lahko izbiramo. Če smo za svobodo izražanja, jo lahko tudi izberemo, ne le zgolj zagovarjamo.

Sokrat razume, da bog pričakuje od ljudi, da bodo mislili in da bodo izbirali razmišljanje, da se bodo torej odločali. Misliti pomeni odločiti se. Pomeni odločiti se prav. Sokratu je to jasno, zato lahko mirno reče, da ga nihče ne more ustaviti v razmišljanju oziroma filozofiranju. Ključno pri tem pa je, da Sokrat nikoli ne reče, da bo vztrajal pri svojih mnenjih. Imeti mnenja je namreč čisto nekaj drugega kot misliti.

Bog, ki je največji, torej 'pravi', da nihče ne sme siliti ljudi, kako naj mislijo, kako naj se izražajo, kako naj se vedejo. Ljudje so svobodni po bogu, kar pomeni, da so svobodni, da mislijo, in ne, da imajo mnenja; še manj pomembno je, v kaj verjamejo.

Natanko tu je jedro simptomov, ki jih lahko opazujemo danes na ulicah svetovnih mest. Sokrat je namreč pokazal ljudem, da ne more obstajati skupni imenovalec med kreativno svobodno mislijo in oblastjo, silo ali močjo korporacij, vraževerjem ali sofistiko. Zastopniki oblasti ali moči so vselej nasilni, medtem ko kreativna misel ne pozna in ne prenese nobenega omejevanja.

Kreativna misel je namreč omejena z lastnimi pravili in samo z njimi. Tu se odloča o pravi naravi svobode: ne gre za to, da povem vse, kar mi pade na misel, ne gre za to, da izražam svoja mnenja, češ da imam pravico do njih. Svoboda je natanko v dolžnosti, da mislim in da izražam to, o čemer sem mislil, to, kar sem premislil.

Kar sem premislil, je že strukturirano, je že omejeno z imanentnimi pravili in zakoni, ki so zakoni misli. Ko mislim, se torej že omejujem in sledim pravilom. Potem ne govorim neumnosti in ne sledim nobeni avtoriteti.

Ko sem podrejen tiraniji mnenj, tako kot je podrejena večina ljudi danes, govorim tudi neumnosti, pa sem še vedno prepričan, da je čisto prav, da ne prekinem s svojim obnašanjem.

To je ključni problem sveta danes: da so ljudje zgolj navidezno svobodni, da izbirajo med ponujenimi izbirami znotraj kapitalizma, ne pa v odnosu do neskončnega boga.

Človek je v odnosu do boga absolutno svoboden, da misli in da javno uporablja um, ki je neskončen in vselej tudi že omejen. Ali po domače: ko mislim, me zanima resnica in samo resnica – so help me god.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži