Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Robin Hood zagotovo ni bil marksist in ni bral Hegla, je pa redno jemal bogatim in dajal revnim. Dalajlama izjavlja, in pri tem ne popušča, da je še vedno marksist. Papež se ob vsaki priložnosti, ki se mu ponudi, zavzema za zmanjševanje prepada med revnimi in bogatimi ljudmi, dvomim pa, da je marksist. Noam Chomsky v razgovoru, ki je potekal pred nekaj meseci, še naprej vztraja, da je kapitalizem v resnici državni kapitalizem, saj ne more preživeti brez posebne podpore držav; in niti on ni marksist. Prihodnost, pravi, nikakor ni vgravirana v skalo, zato se lahko spremeni, kar je logično. Za spremembo bodo kajpak poskrbeli navadni ljudje, ne pripadniki elit. Ali pa seveda ne bodo. Morda bodo poskrbele države, morda pa bodo poskrbele kar podnebne spremembe. Torej ni nujno biti marksist, da bi razmišljal o resnih spremembah, ki sledijo po naravni poti.

Pred leti sem imel srečo in sem se, z majhno pomočjo prijateljev, dokopal do tajnih dokumentov, v katerih razne ameriške službe opisujejo stanja sveta in predstavljajo načrte oziroma možne scenarije za prihodnost. In takrat me je nekoliko zmrazilo, ker so bili v dokumentih zapisani stavki, kaj bi se lahko dogajalo okoli leta 2015. O tem doslej nisem pisal, ker sem bil zadržan in previden, kot je ob takih dokumentih treba biti. Danes zjutraj, 16. januarja, pa je bilo ob šestih plus deset stopinj. Toda v tistih dokumentih je pisalo vse kaj drugega. In močno dvomim, da je bil kdo od piscev dokumentov marksist, čeprav je tam mrgolelo marksističnih stavkov, ki so danes aktualni, takrat pa so bili še virtualni. Spremembe, ne le podnebne, se torej že dogajajo.

Pisalo je, da bodo optimistične napovedi mainstream ekonomistov o rasti vsega sesuli družbeni nemiri, ki lahko prerastejo v vojaške spopade, sprožilo pa jih bo povečevanje razlik med revnimi in bogatimi ljudi. Bilo bi prepoceni, če bi danes sklepali za nazaj, da so mislili na nedavne dogodke v ZDA, na zdajšnje dogodke v Franciji, na aktualne dogodke v Belgiji ali na vojni v Ukrajini in Siriji, saj tega nikakor niso mogli predvideti, toda obenem bi bilo tudi nespametno misliti, da ti dogodki ne pomenijo ničesar in da so zgolj naključni; tudi današnja temperatura zraka ni naključna.

V tistih dokumentih je bilo tudi jasno zapisano, da se bo okoli leta 2015 ohranjanje mednarodnega miru zdelo le še kot oddaljeni ideal. Globalni kapitalizem bo zato na resni preizkušnji, kajti najmočnejša sila na svetu, ZDA, bo na robu brezna oziroma gospodarskega zloma. Ameriški imperij, kot ga imenujejo nekateri družboslovni raziskovalci, se bo sesuval, čeprav se bo ljudem zdelo, da vse raste. V resnici bo naraščala neenakost med ljudmi, s tem pa se bo povečevalo število ljudi, ki bodo duševno trpeli, kar pomeni, da bo upadalo tudi javno zdravje. Naraščalo bo nezadovoljstvo med ljudmi, zato bodo nemiri številni.

Danes lahko rečemo: svet ne obstaja (več). Je le še neskončna in brezoblična pokrajina, ki jo globalni kapitalizem spreminja v interesna področja, kamor se širi in se bo še širil. Ljudje ne obstajajo. Kapitalizem potrebuje namreč zgolj abstraktne entitete, ki omogočajo njegov obstoj. Torej spreminja ljudi v elemente, ki sodijo na natančno določene kraje, da je vse kot v mozaiku.

Globalni kapitalizem je neskončno močan. Prav zato se mu moramo upirati, saj ne premore nobene morale, kajti zanj je značilno zgolj pragmatično preračunavanje, kaj se mu najbolj splača, zato moramo zastopati, kar imenuje Badiou disciplina v realnem.

Brez discipline v realnem ni mogoče govoriti o morali ali etiki, saj lahko govorimo le o preračunavanju, oportunizmu, prilagajanju, konformizmu in izkoriščanju priložnosti.

Disciplina v realnem je tudi onkraj dihotomij, ki vladajo svetu in zaradi katerih oni napadajo nas; kliše je nujno potreben za obstoj kapitalizma. Oni so kajpak teroristi innapadajo nas, kar pomeni, da napadajo demokracijo, svobodo do izražanja, vrednote, ideale in vse drugo. Mi se zgolj branimo pred njimi in se gremo vojno proti terorizmu. Nas določajo in zastopajo pripadniki elit. Ti govorijo, kdo smo mi, določajo, kdaj smo napadeni in kdaj nismo, kam gremo, kakšna je naša prihodnost, kaj je terorizem in kaj ni, kaj je vojna in kaj ni. Obenem določajo, kdo so oni, kakšni so, kako jih prepoznati. Mi smo svobodni, oni niso. Mi smo napredni, oni niso. Mi smo civilizirani, oni so barbari.

Če bi ljudje razmišljali, bi spoznali, da smo mi zgolj konstrukt, prazen izraz brez vsebine. Ko ga slišimo v povezavi z njimi, vselej znova spontano dodamo vsebino in se prištejemo k množici, ki tako dobi konkretno vsebino. Nenadoma zato verjamemo, da vemo, kdo s(m)o mi. Jasno nam je, da smo zraven, in počutimo se dobro.

Razmišljanje pa bi nam pokazalo, da določamo vsebino zaimka mi tako, da vedno znova naivno verjamemo v kapitalizem in v ZDA kot najmočnejšo silo na svetu. Slednje jamčijo za kapitalizem, ta pa pomeni absurdno kopičenje bogastva v rokah elit in prav tako absurdno siromašenje vseh drugih ljudi. Ko branimo kapitalizem pred njimi, smo absurdni tudi sami.

Nismo pa zgolj absurdni, saj smo tudi nihilistični. Kapitalizem je namreč nihilističen sistem, saj terja absurdno kopičenje dobrin in blaga, absurdno potrošnjo energije, absurdno kopičenje oblasti v rokah elit, absurdno kopičenje orožja in absurdno rivalstvo oziroma tekmovalnost med ljudmi. Najbolj absurdno pri tem pa je, da kapitalizem terja zgolj in samo absolutno perpetuiranje istega.

V kapitalizmu je posameznik zgolj objekt, virtualna enota, enaka vsaki drugi virtualni enoti. Vsakdo je zgolj potrošnik, ki lahko kupi karkoli, če ima denar. Kdor ga nima, preprosto ni v igri in ne šteje nič.

Ko se te dni intelektualci in drugi zavzemajo za privatizacijo slovenskih podjetij, kar pomeni, da bi jih radi prodali, se sprenevedajo, da obstaja kapitalizem. Njihovo govorjenje o nujnosti privatiziranja in kopičenja kapitala je zgolj sofistika. Če bi bili pošteni, bi povedali ljudem, da mora kapitalizem nenehno podpirati in servisirati država, saj bi se sicer že zdavnaj zrušil.

Kapitalizem sploh ne obstaja; nikoli ni obstajal. Obstaja le državni kapitalizem in obstaja le z njeno pomočjo.

Zrušil se bo tako ali tako, le agonija bo nekolika daljša, kot bi lahko bila. Mnogi bodo zato še bolj trpeli, kot že trpijo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži