Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Predstavniki agencije NASA, v kateri zagotovo niso zaposleni marksisti, so te dni sporočili, da je bilo leto 2014 najtoplejše, odkar znanstveniki redno merijo temperature, merijo pa jih od leta 1880. Globalna temperatura se je med tem časom v povprečju dvignila za malo manj kot stopinjo Celzija; devet od desetih najtoplejših let ever sodi v obdobje po letu 2000. Osnovnošolska matematika nam pomaga izračunati, kaj pomeni rast vsega, tako ljuba ekonomistom in politikom: več načrpane nafte, več načrpanega naravnega plina, več nakopanega premoga, več termoelektrarn, več avtomobilov na cestah, več ladij na morju, več letal v zraku, več ogljikovega dioksida v zraku, več metana v zraku, še več ogljikovega dioksida v zraku, segrevanje ozračja, segrevanje oceanov, povečevanje volumna oceanov, ki so vse bolj kisli, taljenje ledu, zlasti na Arktiki in Grenlandiji, še več ogljikovega dioksida v zraku, taljenje permafrosta, zlasti v Sibiriji in na Aljaski in Kanadi, še več metana v zraku, še več akumulirane energije v zraku, v oceanih in v tleh, še več krav in bikov, iz katerih delajo zrezke in Američanom tako ljube hamburgerje, še več metana v ozračju. In medtem ko se bodo dežurni skeptiki in dvomljivci in brezbrižneži in nevedneži in zanikovalci in neumneži prepirali, ali je vse to res ali ne, se bo zgodilo še več vremenskih katastrof in stroški bodo rasli v nebo in zavarovalnice bodo norele in bankirji si bodo pulili lase in kmetje ne bodo vedeli, kako pridelati dovolj hrane, ker bo preveč poplav in suš, in politiki bodo proizvedli že več žlobudravščine o rasti in lučkah na koncu tunela in vzdržnem razvoju in blagostanju in blaginji in potrebi po norem potrošništvu in po vsaki drugi obliki kapitalistične blaznosti, Zemlja pa se bo spreminjala v Venero.

Razsvetljenska tradicija misli, katere veliki zastopnik je tudi Marx, sledeč Heglu, je omogočila, da so se ljudje po temačnem srednjem veku kljub cerkvenemu mračnjaštvu začeli na drugačen in življenjsko radosten način zavedati sebe in okolja, v katerem so živeli, zato ni naključje, da je Marx v nekem trenutku vzkliknil: demokracija je naravni režim človeškega življenja. Njegov zapis ni le domislica genialnega filozofa, temveč je tudi odmev starogrške miselne revolucije, ki je sploh omogočila, da so začeli ljudje resno razmišljati o demokraciji in kakovosti skupnega življenja, na katerega so preprosto obsojeni.

Dvajseto stoletje kljub temu prinese pospešeno de-demokratiziranje demokracije, kot pravi Balibar, ta veliki Althusserjev učenec. Demokracija je zato danes dokončno v smrtni nevarnosti, saj je nove oblike globalnega neoliberalnega kapitalizma preprosto ne potrebujejo, zato tudi uporabljajo vsa orožja za njeno uničenje. Ko je bila demokracija še živa, so se ljudje zavedali, da pomeni univerzalnost tudi enake pravice državljanov in da je emancipacija osvobajanje izpod gospostva, ne pa dokazovanje, kaj kdo zmore in za kaj vse je usposobljen; vsega tega ni več.

Demokracija namreč pomeni radikalno spremembo v načinu pojmovanja skupnega življenja ljudi. Ti niso med seboj tekmujoči stroji, temveč so sodržavljani, kar pomeni, da niso niti prijatelji niti sovražniki, saj so mnogo več: preprosto živijo skupaj in se zavedajo univerzalnosti. V takem okolju nad vsakim človekom vlada recipročnost pravic in dolžnosti. V tem je nekaj paradoksnega, vendar je dobro: svobodni državljani imajo nad seboj univerzalnega gospodarja, ki jamči za egalitarnost in svoboda vsakega izmed njih. Ljudje so lahko radostni in se veselijo skupnega življenja, medtem ko tekmujoči stroji ne morejo biti radostni in se ne morejo veseliti, saj tega kratko malo ni v njihovi naravi.

Danes je stanje duha primerljivo s poblaznelostjo materialnega sveta, zajema pa: pospešeno ignoriranje ljudi, ki so vse bolj odveč; poniževanje delavcev in njihovo spreminjanje v skupke kvalifikacij; vulgariziranje univerzitetnega študija in učenja nasploh; prepričevanje ljudi, da nimajo pravice, da bi sploh imeli pravice; preprečevanje solidarnosti; generalizirano normaliziranje vedenja in delovanja ljudi; ustvarjanje novega državljana, ki je podrejen izključno ekonomski logiki oziroma ekonomskemu kalkuliranju; proizvajanje kriz, ki postajajo normalni režim življenja; vojne proti terorizmu; razvijanje nove morale, ki se imenuje self-care.

Ljudje zato kot tekmujoče mašine skrbijo zase po navodilih novih gospodarjev, ki se brez sramu sklicujejo na psihologijo in humanistične vede, spremenjene v pragmatične in instrumentalne množice podatkov, dejstev, informacij in hitro učljivih nasvetov, kako živeti, da bo prav.

V resnici zato ne moremo govoriti o morali ali etiki, saj smemo govoriti le o podjetništvu: posamezniki se spreminjajo v podjetnike, to pa nima nobene zveze z moralo ali etiko. Tak človek ni več subjekt razsvetljenstva, kakršen je obstajal v XVIII. stoletju, ni subjekt ali državljan, kakršen je živel v XIX. stoletju, in ni subjekt, o katerem je govoril Althusser pred pol stoletja.

Govorimo o novem človeku, o novem subjektu, ki je paradoksen, saj sploh ni subjekt, ampak je goli posameznik, ki je absolutno vključen v proizvodnjo dobrino in je tudi sam zgolj ena izmed dobrin. Ne odpira prostora za razmišljanje ali javno rabo uma, saj ga sme zanimati le podjetje, zanimati ga sme le podjetniški način razmišljanja, zanimati ga smejo zgolj profiti, zanimati ga sme le korist zase, zanimati ga sme le, kako se bo kot blago prodal na svobodnem trgu, kar je nujno, saj veliko vlaga v lastno produkcijo in reprodukcijo.

Industrijski delavci so ob zori kapitalizma novodobni sužnji, podjetniki z začetka XXI. stoletja pa so ultimativna oblika sužnjev, kajti zanje je eksistenca dokončno zgolj podjetje, znotraj katerega morajo kopičiti profite – zase, vselej le zase.

V takem svetu ne obstaja preveč, obstaja zgolj ni še dovolj. Življenja so sicer sveta, toda v ultimativnem kapitalizmu nič več.

Sveto ne obstaja več. Obstaja le aroganca kapitala oziroma tega, kar imenuje Balibar proces kapitala, ki je obenem model za vsako mogočo subjektivacijo. Danes zato ljudje ne govorijo o razrednem boju v družbenem polju, temveč je vse bolj očitna nezmožnost za razmišljanje o njem.

Vnovič bo aktualno, kar je nekoč rekel Cicero: ljudstvo lahko preživi svoje norce, ne more pa preživeti izdaje med svojimi. Manj nevarni so morilci kakor izdajalci v lastnih vrstah.

Priporočam in podeljujem zvezdic, kolikor jih kdo potrebuje: Calvary (John Michael McDonagh, 2014).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži