Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Objavili so podatek, da število samomorov med Slovenci in Slovenkami zopet narašča. Slovenija je tako še vedno v vrhu držav po številu samomorilcev. Potem so, pričakovano, kajpak, povprašali mainstream strokovnjake, kaj menijo, zakaj je tako. Slišali smo vse mogoče, le tistega ne, kar je bistveno. Bistveno je, kar sledi.

Ljudje ne delajo samomorov, če so zadovoljni. Ljudje ne delajo samomorov, če so srečni. Ljudje ne delajo samomorov, če imajo pred seboj cilje. Ljudje ne delajo samomorov, če imajo občutek, da je njihovo življenje polno, smiselno in vredno. Ljudje ne delajo samomorov, če imajo občutek, da je njihovo delo kreativno in ustvarjalno. Ljudje ne delajo samomorov, če imajo perspektive, če jim drugi ljudje dajejo vedeti, da so vredni, da so dobri, da jih imajo radi. Ljudje ne delajo samomorov, če nimajo občutkov krivde, neadekvatnosti, manjvrednosti. Ljudje ne delajo samomorov, če niso prestrašeni, če imajo ob sebi koga, da se z njim pogovarjajo, če imajo ob sebi koga, ki jih posluša in sliši, če imajo ob sebi koga, na katerega se lahko zanesejo, če imajo ob sebi koga, ki ga imajo radi.

Ljudje delajo samomore, če trpijo. Ljudje delajo samomore, če so nesrečni. Ljudje delajo samomore, če njihovo življenje nima nobenega smisla več. Ljudje delajo samomore, če imajo občutek, da so sami na tem svetu, da jih nihče ne povoha, da jih nihče ne mara, da življenje nima nobenega dostojanstva več, da jih nihče ne ceni, da so manj vredni kot drugi, da so neadekvatni. Ljudje delajo samomore, če so izgubili vse.

Ljudje delajo samomore, če so se tako odločili.

Ljudje delajo samomore, če so zabredli finančno ali materialno, zlasti pa, če so zabredli moralno in etično. Niso vsi ljudje zgolj žrtve nasilja drugih; nekateri zabredejo sami.

V kapitalizmu se hitro zgodi, da ima človek prevelike apetite, da postane pogolten in pohlepen. Niso vsi samomorilci taki, seveda, toda zlom kapitalističnega življenja, ki se pravilno imenuje depresija, ne pa kriza, kot bi radi politiki in ekonomisti, vleče številne ljudi na dno in mnogi od njih so povsem brez krivde, zlasti pa so brez moči, da začnejo še enkrat.

Kdor se je kdaj srečal s samomorilcem, mu je popolnoma jasno, da dela samomor šele potem, ko se je dolgo časa bojeval in spopadal, da se to ne bi zgodilo. Ljudje, zlasti pa strokovnjaki, se zato sprenevedajo. Sprenevedajo se, da niso ničesar zaznali. Sprenevedajo se, da niso ničesar opazili ali slišali. Sprenevedajo se, češ da je bilo vse v najlepšem redu.

Ni bilo v najlepšem redu. Ni bilo v nikakršnem redu. Bila je samota. Bila je praznina. Bile so ledene razpoke. Bila je osamljenost. Bilo je trpljenje. Morda je bilo pretepanje. Morda je bilo spolno zlorabljanje. Morda je bilo zaničevanje, poniževanje. Morda je bilo veliko bolezni. Morda je bilo veliko alkohola. Morda je bilo veliko drog. Morda je bilo veliko zanemarjanja.

Živimo v svetu, v katerem je veliko odtujenosti. Ljudje so vse bolj skupki posameznikov. Vsakdo naj bo – sam. Vsakdo naj skuša preživeti – sam. Vsakdo naj se bori – sam. Vsakdo naj rešuje probleme – sam.

Bog ne daj, da bi poprosili kakega psihologa. Ali psihoanalitika. Ali psihiatra. Ali terapevta. Slovenska duša trpi in mora trpeti – sama. Vsakdo bo sam reševal probleme, pa če pri tem umre. Ne smeš namreč pokazati drugim, da si ranjen. Da si sam. Da te boli. Da si nesrečen. Ves čas je treba kazati lep obraz. Treba se je pretvarjati, treba je manipulirati. Treba je trditi, da je vse v redu, čeprav v notranjosti žre in peče in je trpljenja čez rob.

Drugi ne smejo videti, da si šibak. Da si ranljiv. Da si sam in osamljen. Da si znotraj prazen. Da te zebe. Da pogrešaš. Da bi imel rad koga za pogovor. Da se ne moreš pogovarjati s steno. Da so noči neznansko dolge. Da je tema. Da je noč.

Treba se je pretvarjati. Da vse raste. Da je luč na koncu tunela. Da je kapitalizem super. Da je potrošništvo super. Da je delo za bedno mezdo super. Da je prihodnost optimistična.

Napori življenja so veliki. Številni omagajo že v otroštvu. Zaradi nasilja. Zaradi neprimerne vzgoje. Zaradi zanemarjanja. Zaradi ledenih razpok. Zaradi šikaniranja in poniževanja. Zaradi norih staršev. Zaradi poblaznelih družin.

Kapitalizem ponižuje že sam po sebi. Ponižuje ljudi. Ponižuje delavce. Ponižuje potrošnike. Danes ne smeš biti iskren. Ne smeš biti pošten. Ne smeš biti skromen. Ne smeš biti prijazen. Ne smeš pokazati, da si inteligenten in da si želiš okoli sebe inteligentnih ljudi. Ali pa moraš vse to skrivati in skrbno paziti, do koga si morda lahko tak, da te ne bo sesul, prizadel ali pa celo ustrelil sredi ulice, kot so ustrelili zadnjič nekega direktorja.

Potem se ljudje zadevajo. Z alkoholom. S tobakom. Z drogami. S sladkorjem. Z maščobami. Z nakupovanjem. Z igrami na srečo. Z maratonskimi teki. In delajo počasne samomore. Lobiji pa hočejo še več sladkih pijač in še več tega, kar imenujemo junk food. Da se bodo ljudje še bolj zadevali. Da bodo še bolj tiho. Da bodo še bolj disciplinirani. Da bodo še bolj mirni in voljni. Da se bo dalo z njimi še bolj manipulirati.

Kapitalizem se za večino ljudi itak ne zmeni. So odveč. So nepotrebni, nekoristni in neuporabni. Kar so nekoč imenovali ekonomija, je danes pošast. Je monstruozna spaka, lena, počasna in neumna pošast, je poblazneli spektakel, ki ga sicer ljubkovalno imenujejo svobodni trg. Pošast se boji ljudi in njihovih naravnih pričakovanj, povezanih z vrednotami, kakršne so egalitarnost, medsebojno spoštovanje, iskrenost, poštenje, dostojanstvo življenja, solidarnost, pravičnost, zato jih je treba pospešeno spreminjati v sebične priveske in egocentrične srečne sužnje ali bebote.

Korporativna propaganda slavi samo močne, zdrave, lepe in fit posameznike, ki so narejeni po modelih. Kdor ni tak, je kriv in je slab človek. Krivi in slabi so debeli ljudje. Krivi in slabi so ljudje, ki kadijo, krivi in slabi so ljudje, ki niso videti večno mladi. Krivi in slabi so ljudje, ki jim ne dogaja dovolj. Krivi in slabi so ljudje, ki so skromni, pošteni in se ne menijo za modne trende. Krivi in slabi so ljudje, ki niso dovolj podjetni. Krivi in slabi so ljudje, ki niso pri koritu.

Vse to so slabiči, nevredni, da sploh živijo.

Pomembno, najpomembnejše je, da si kriv. Da sprejmeš nase krivdo, tudi če nisi kriv. Da se počutiš krivega. Da živiš. Da dihaš molekule, ki bi jih sicer dihali drugi. Da zasedaš prostor. Da misliš in čutiš.

Takih ljudi je veliko. Toda morda je najpomembnejše, da je ozračje v tej deželi samomorilno. Da je depresivno, da se nenehno krade, jemlje, seka in trga in klesti in odvzema. Sedaj hočejo odvzemati še invalidnim otrokom. Tega svet še ni videl. Nekaterim se je res dokončno utrgalo.

Toda največji problem je vendarle ta, da so ljudje kar tiho. Kar prenašajo. Kar trpijo, kar požirajo in jemljejo nase. To je največji problem. V tem je Slovenija kot dežela svetovni prvak.

Za vse, ki bi resnično radi kaj vedeli o samomoru, za vse, ki se ne zadovoljijo z žargonom, s puhlicami in tistim kr neki, pa tale knjiga: Edouard Leve, Suicide, 2014.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži