Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nemški filozof Peter Sloterdijk je pred nekaj leti napisal precej debelo knjigo z naslovom Du mußt dein Leben änderen. Sem jo prebral, potem pa sem si vzel čas in prisluhnil, kako me nagovarjajo mediji, kaj želijo od mene ljudje, kaj se dogaja okoli mene, kako naj bi se odzival in kaj pomeni v vsakdanjem življenju naslov filozofove knjige. Kako naj bi torej spremenil svoje življenje?

Zjutraj kajpak vstanem in se kot mezdni delavec odpravim v službo, saj potrebujem denar za preživetje. Prižgem radio in takoj butne vame bebava reklama v smislu kdor ne čaka, bo imel več. Nekdo se dere v divjem ritmu in očitno hoče sporočiti, v slogu tiste fuzbalske uspešnice, da kdor ne skače in kdor ne hiti nekam v nekakšno trgovino, ostaja zadaj in nima več nečesa. Pojma nimam, kaj mi hočejo sporočiti in kaj prodati, ker hitro izberem drugo radijsko postajo. Peljem se tako v službo, čisto miroljubno, ko me čez minuto napade radijski moški glas in sprašuje, če sem danes že uporabil izdelek X, potem pa še doda, da ga moram vsekakor imeti, kajti če ga ne bom imel … Spet preklopim na naslednjo postajo. V delčku sekunde zaslišim dajmo, dajmo, pohitite, še je čas, da ujamete … Nova postaja. Tam se vrti glasba in zapeljiv ženski glas nosi v moja ušesa milo zveneče besede o tem, kako bosta z ljubimcem odšla nekam proč in da je njeno srce njegovo, ker ga je začaral in da trepeta od pričakovanj … Ko ženska neha peti, je na vrsti druga skladba, v kateri nekdo poje nekaj v smislu hop Marička, dej, dej, dej ali nekaj takega. Moram ostati miren, da ne bom povzročil kake nesreče.

Ko sem že blizu službe, so na vrsti poročila, iz katerih izvem, da se bo treba še bolj potruditi v boju s teroristi in da bo treba šolstvu vzeti še nekaj deset milijonov, pa otrokom s posebnimi potrebami tudi. Povedo mi tudi, da se politiki zelo trudijo, da bi nam zasvetila luč na koncu tunela in da prihajajo te dni iz tujine pomirjajoče vesti, da naš BDP raste in da bo rastel tudi v tem letu, čeprav ne toliko, kot je rastel lani. Ja, pa še to dodajo, da cena nafte pada in da je to dobro, čeprav ni dobro za vse.

Sodelavci me pri kosilu vprašajo, če name kaj vpliva vreme, ki zadnje čase ni tako, kot bi moralo biti. Rečem, da ne, oni pa rečejo, da sem čuden. Potem omenim vremenske spremembe, pa rečejo, da sem naiven in da so to samo levičarska jajca socialističnih lobijev. Rečem, da tudi prav, pa mi rečejo, da sem še bolj čuden.

Berem knjigo z naslovom Polemike, zbirko besedil Alaina Badiouja. Nimam sogovorca, da bi kako njegovo idejo predebatiral z njim. Tudi prav.

Peljem se iz službe in zopet vklopim radio. Na vrsti so poročila. Ponovno na enak način kot zjutraj govorijo o teroristih, pa tudi o tem, da niso vsi muslimani teroristi; izvem torej, da nekateri so, drugi pa niso. Vmes se oglasi papež, pa reče, da ne smemo žaliti vere drugih ljudi in da tudi on ne bi prenesel, če bi kdo žalil njegovo mamo. Pomislim, da se vere tako ali tako žalijo že same, ker so eno samo militantno vraževerje, pa se takoj zgane refleks, da to bržčas mislim samo zato, ker sem čuden ateist. Na koncu izvem še nekaj o tem, da so edini pravi levičarji pripadniki neke stranke, ki trdijo, da pripadniki druge stranke niso čisto pravi levičarji in da samo blefirajo, da so, medtem ko oni vedo, da zagotovo nikakor niso. Hm.

Zvečer imam predavanje v knjižnici. Vsaj uro in pol bi lahko končno govoril o tem, kar bi rad povedal, pa me po treh minutah prekine neka gospa in odločno reče, da govorim neumnosti. Jo vprašam, če se je prišla prepirat z menoj, pa reče, da ne, in nemudoma doda, da ima pravico do svojega mnenja. Poprosim jo za kak argument in pripomnim, da mnenja pač ne sodijo na predavanja, pa me gleda kot teliček v nova vrata. Očitno ne ve, kaj so argumenti, čeprav vmes pripomni, da je že pred leti končala študij na univerzi, zato nadaljujem s predavanjem. Po koncu se odpeljem domov in zopet vklopim radio. Spet so na vrsti poročila. Še nekaj o teroristih, pa o muslimanih. Aja, najnovejša novica je, da je nafta vse bolj poceni. Neki ekonomist na široko komentira, da je to dobro. Potem doda v slogu modreca, da ni dobro za vse. Za nekatere je dobro, za druge pa ni dobro. Kje sem že to slišal? To pa je modrost, si mislim, še dobro, da imamo ekonomiste. Na koncu poročil je vremenska napoved. Še bolj vroče bo. Smo pa sredi januarja. Ampak mogoče sem spet jaz čuden, ker se mi to ne zdi čudno, ker podatki jasno dokazujejo, kakšne katastrofalne vremenske spremembe se dogajajo in se še bodo.

Pridem domov. Nisem utrujen, le sprašujem se, kaj se mi je dogajalo skozi dan in koliko inteligence je bilo v tem, kar sem slišal ali videl. In si rečem, da tako pač je, da je svet tak, da so ljudje taki in taki, da ne smem preveč pričakovati. Pomislim celo, da je morda najbolje, da sploh ničesar ne pričakujem. In se vprašam, kako živi človek, ki ničesar ne pričakuje od življenja.

Seveda sem čuden, ker berem knjige. Čuden sem tudi zato, ker me zanimata znanost in filozofija. Ker ne dovolim, da bi se spremenil v nevretenčarja. Ker ne trosim okoli sebe mnenj in ker ne gledam televizije. Ker ne grem vsak dan v trgovino. Čuden sem tudi, ker pišem kolumne, čeprav z njimi ne zaslužim ničesar. Postrani me zato gledajo podjetniki, pa menedžerji in bankirji. Zmajujejo z glavo, saj ne morejo dojeti, da jaz ne morem dojeti, da je svet eno samo podjetje, v katerem bi moral biti vsak človek srečen že zato, ker je lahko podjetnik. Zakaj ne zaračunaš za svoje kolumne, me sprašujejo. Zakaj jih ne prodajam na svobodnem trgu? Ker so nekatere zadeve na tem svetu brez cene. Ker nekaterih zadev ne prodajamo in kupujemo. Ker nekaterih ni mogoče kupiti in ker nekaterih ni mogoče prodati. Potem mi rečejo, da mi ni pomoči in da boleham za nostalgijo za komunizmom. Itak.

Včeraj se je oglasil gospod s prošnjo po pogovoru z menoj. Vprašam ga, o čem. Reče, da o sebi. Zakaj pa ravno z menoj, zakaj se ne pogovorite s svojimi prijatelji, pa z ženo, če jo imate, ali pa z ljubico? Nimam nikogar, da bi se z njim pogovarjal o takih zadevah, ker se vsi pogovarjajo samo o vremenu, pa o fuzbalu in o modi in ves čas visijo na internetu in na socialnih omrežjih in vrtijo po rokah digitalne pametne naprave in nihče se z nikomer ne pogovarja, če ta samo omeni kako bolj resno temo. Prav, pa pridite.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži