Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V preteklosti so se dogajale revolucije. Naj torej zremo nazaj, da bi se česa naučili iz njih, ali naj gledamo samo naprej, v tisto obljubljeno luč na koncu tunela? Socializma s človeškim obrazom ni več in kapitalizem s človeškim obrazom je zgolj farsa. Kam naj torej zremo, da bomo končno videli, kar bi morali videti, če še hočemo, da bodočnost bo?

Pred leti se je zdelo, da bo kapitalizem prinesel napredek k boljšemu življenju, toda danes mirno lahko zapišem, da se je za nazaj izkazalo, da je bil v zadnjem času resnični napredek le revolucija, za katero so poskrbeli naši starši in stari starši; nisem rekel, da so predstavljali napredek tudi vsi postrevolucionarni dogodki. Uvažanje kapitalizma je zgolj poskrbelo za negativno selekcijo, kar pomeni, da so prišli na plano ljudje, ujeti v staroljubje, ter ljudje, zavezani krajam, goljufanju in pohlepu. Prav take namreč potrebuje kapitalizem, da nemoteno teče, saj so pohlep in krize njegovo paradoksno normalno stanje. Desnica je bila nekoč poražena, za to so poskrbeli partizani, danes pa naj bi se vnovič zgodil politični poraz, le da bi morala biti tokrat poražena levica; tak je imperativ. Njen domnevno nujni poraz je kakopak zgodovinska nuja samega kapitalizma, ki temelji na nepravičnosti, izkoriščanju delavcev in uničevanju okolja. Svet se je res zasukal v zadnjih letih, le da se je obrnil na slabše. Revolucija bo zato vnovič potrebna, saj je napredek možen le z njo in zaradi nje.

Kratka vmesna opomba: partizani niso komunisti, temveč so ljudje, ki se uprejo sovragu, za katerega vedo, da jih hoče zbrisati z obličja Zemlje. Vedno torej bodo.

Načela egalitarnosti, solidarnosti in emancipacije so večna, univerzalna in natanko zato – revolucionarna; drznem si reči, da so tudi partizanska. Tega ni mogoče zanikati in ne obstaja sofistika, s katero bi zadevo obrnili drugače. Mnogoteri zgodovinski upravitelji, danes je to Kapital, so vplivali na vse štiri izraze in z njimi povezane družbene dogodke, pa še do danes ni nikomur uspelo dokazati, da bi se jim morali ljudje odreči in se obupano vdati, češ da človeštvo ni narejeno zanje, da nima ustreznih genov in vsega drugega.

Novodobni zastopniki oblasti, udobno pogreznjeni v naročje Kapitala, se zato obračajo k ljudem in jim svetujejo prilagoditev. Socializma ni več, pravijo, komunizem je pošast, ki se je je treba bati. Ostane le še en gospodar, ki se mu je treba brezpogojno udinjati, ker naj bi bil dober: Kapital. Ta bo poskrbel za vse, hitijo z zatrjevanjem, kot bi se bali, da bodo prepočasni, saj je več kot očitno, da skrbi samo za elite.

A saj natanko zanje tudi gre! Cerkev bi rada oblast, kakršno je nekoč že imela. To je bila popolna, absolutna oblast. Danes ne gre drugače, kot da se povezuje s Kapitalom, saj jo je prerasel in postal zanjo premočan. Ne more ga izločiti, ne more tekmovati z njim, saj ga potrebuje, lahko pa se povezuje z njim. Ideal je zato na dlani: povezovanje Cerkve in Kapitala, da bi skupaj vladala ljudskim množicam. Nacionalne države nimajo v tej igri nobene posebne vloge, razen da se prilagajajo obema gospodarjema in so jima na voljo; navadni ljudje so preprosto nepomembni in so v glavnem celo odveč.

Saj tudi papež nenehno govori, da je Evropa krščanska in da ima krščanske temelje. To je sicer neumnost, toda ljudje so se zmožni sprenevedati tudi do bridkega konca; to je v njihovi naravi.

Ni pa se mogoče sprenevedati, da so se revolucije v zgodovini človeštva dogajale. In prav tako bi bilo neumno reči, da se je že zgodila zadnja revolucija, in da ne bo čisto nobene nikoli več. Take oholosti v razmišljanju si ne bi smel privoščiti nihče, saj je za človeška bitja prav tako po naravi značilno, da so zmožna za razmišljanje, kar pomeni, da bi morala imeti vsaj toliko dostojanstva, da pri tem tudi neomajno vztrajajo.

Revolucije se bodo torej dogajale, ker so strukturno nujne. Prav tako bodo vedno obstajale konservativne sile, ki bodo po revoluciji skušale vzpostaviti staro stanje. Spopad je večen. In da ne bo nobenega nesporazuma: revolucija ni sinonim za nasilje. Revolucija pomeni korenito spremembo, spremembo pri temeljih, pri koreninah družbenega življenja.

Revolucija pomeni pretrganje z obstoječim, pomeni prelom, prekinitev, zaradi katere staro preprosto ni več mogoče. O tem je pisal tudi Aristotel. Prelomi se bodo dogajali, ker so logično nujni in je možnost, da se zgodijo, imanentna samemu svetu, ki je vselej v neskončnem bogu, kot bi rekel Spinoza.

Očitno je torej, da revolucije ni mogoče prepovedati, kakor je tudi ni mogoče zapovedati. Njena narava je namreč kontingentna, kar pomeni, da je nenapovedljiva. Torej: zagotovo se bo zgodila, le da ni mogoče reči, kdaj se bo zgodila.

Ko se zgodi, se ji človek lahko odzove tako, da jo poimenuje in prepozna kot dogodek, ali pa je ne poimenuje in je noče prepoznati. Napredek je vselej mogoč le zaradi poimenovanja, ne zaradi zanikanja ali sprenevedanja.

Do korenitih sprememb na Zemlji bo prišlo zaradi revolucij ali pa zaradi segrevanja planeta. Najhitreje se segreva Arktika. Prvega septembra lani je imela površina arktičnega oceana zahodno od otočja Spitsbergi nezaslišanih 17,5 stopinj Celzija. Torej malo manj kot v Portorožu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži