Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tole ni nobena posebna modrost: več ko imajo bogati bankirji, prej umirajo revni ljudje. Pa vendar ni videti, da bi se kdo zares zavzemal, da bi imeli bankirji manj in da bi revni ljudje umirali starejši. Prav nasprotno: zavzemajo se za privatiziranje, da bodo imeli pripadniki elit še več, in dajejo denar bankirjem. Zlasti se zavzema JJ.

Pred pol leta je izšla pri londonski založbi Verso knjiga z naslovom The Rhetorical Foundations of Society, ki jo je spisal Ernesto Laclau. To je izvrstna knjiga, vredna natančnega branja in temeljitega premisleka. Avtor namreč analizira paradoksne temelje družbe in družbenega življenja, ki jih imenuje non-foundational; govori torej o temeljih, ki niso temelji, ki ne utemeljujejo ničesar, pa so še vedno temelji. Ključno vlogo pri tem ima znano dejstvo, da smo ljudje simbolna bitja. Kakšno zvezo ima to z Janezom Janšo, bankirji in umiranjem revnih ljudi? Vsakršno.

Laclau, ta veliki politični filozof 20. stoletja, namreč analizira vlogo rabe jezika pri reproduciranju družbenega življenja. Preprosto dejstvo je, da ljudje kot simbolna bitja obnavljajo sebe in celotno družbeno življenje prek jezika oziroma z njegovimi rabami. Kako to delajo?

Ljudje imajo dostop do sveta le prek jezika, zato nikakor ni nepomembno, kako ga uporabljajo, kaj govorijo, kako govorijo, pišejo in vse drugo. Vzemimo primer in si oglejmo, kako to dela JJ.

Ko se pelje v avtomobilu mimo stavbe Telekoma, reče sovozniku, da bodo (oni) prej žrtvovali lastno vlado kot pa to stavbo.

Ob taki izjavi se nujno zastavi vrsta vprašanj. Prvič. Kdo so oni? Drugič. Kaj pomeni žrtvovati? Tretjič. Kaj ima s tem sovoznik?

Na vprašanja lahko odgovorimo tako, da naredimo analizo simbolnih okolij, v katerih imajo take izjave smisel, pomen in funkcijo; obstajajo namreč simbolna okolja, kjer nimajo nobene funkcije in nobenega smisla.

Ne vemo, kdo so oni, lahko pa domnevamo: tovariši iz ozadja, komunisti, mafija … Vsekakor so to ljudje, ki imajo v rokah Telekom, saj ga drugače ne bi mogli žrtvovati, in zlasti niso naši. Mogoče ga nimajo v rokah, zato pa nadzorujejo tiste, ki ga imajo – tudi to je mogoče. Pod nadzorom imajo torej nekaj, čemur se niso pripravljeni odreči; temu bi lahko rekli tudi zlato jajce, saj je Telekom profitabilno podjetje. Torej se ne bodo odrekli profitom.

A le zakaj bi se jim odrekli? Živimo namreč v kapitalizmu, v katerem se lastniki zlatih jajc z vsemi silami spopadajo, da bi jih imeli v rokah čim več, in ne čim manj. Tako se imenuje igra: zvečer imej več kot zjutraj. Če zvečer nimaš več, pri čemer nas ne zanimajo vzroki, si zguba, kot tak pa si za nas nezanimiv; morda smo bili še včeraj prijatelji, danes pač nismo več, ker mora igra teči dalje – brez tebe.

Kaj bi torej imel rad JJ? Bi bil raje on lastnik zlatega jajca? Ali pa njegovi? Gre torej za nadzor nad zlatimi jajci? Itak, saj nismo z Lune.

Kapitalistično okolje ja tako, da se v njem ljudje zavedajo, da je dobro in koristno imeti čim več materialnih dobrin. Vedo sicer, da to ne prinese sreče in zadovoljstva, toda obenem jim je tudi jasno, da se udobno in morda celo dobro živi, če imaš veliko pod palcem. V kapitalizmu zato skušaš izriniti tekmece iz igre, kajti če imajo oni veliko, imaš ti nujno malo – velja seveda tudi obratno.

Vse to nima nobene zveze z vrednotami, moralo ali etiko, ima pa jo s preprosto preračunljivo logiko. Za kopičenje denarja in premoženja namreč ne potrebujemo filozofiranja; ta nas pri igri kvečjemu ovira, saj terja razmišljanje.

V kapitalizmu torej ne žrtvuješ ničesar, zlatih jajc pa sploh ne. Hočeš jih imeti zase, za druge ti je itak vseeno, zato te tudi empatija lahko le ovira. Ali bolje: hočeš jih imeti, kolikor je le mogoče. Zase, seveda. To se imenuje privatna lastnina. In kapitalizem je ime igre, v kateri skušajo imeti bogati še več, kar pomeni, da imajo drugi nujno še manj, pa če jim je to všeč ali ne.

Velika neenakost v družbah pomeni tudi velik odpor pripadnikov elit do vseh drugih ljudi, zlasti do revnih. Nihče ne bi smel imeti iluzije, da vladajo v družbah, v katerih je nakopičeno premoženje v rokah elit, sočutje, empatija, solidarnost, emancipacija, egalitarnost, bratstvo in svoboda.

Zgodba ima nadaljevanje. Žrtvuješ namreč vse tisto, kar ti pomaga povečevati premoženje, da boš imel več privatne lastnine. Če je treba žrtvovati ljudi, jih pač žrtvuješ; če je treba žrtvovati kaj drugega, storiš enako. Vse to se dogaja na vseh koncih globalnega kapitalističnega sveta vsak dan. Ničesar novega pod soncem.

Logično je torej, da žrtvuješ tudi lastno vlado, če ti to pomaga ohraniti zlato jajce. Stokanje ne bo pomagalo in je zgolj slepilni manever.

Preračunljivi kapitalizem bo zato še naprej preračunljivi kapitalizem.

Sovoznik pa je tu zgolj zato, da lahko stokaš, saj se človek ne more pritoževati samemu sebi. Posluša te, to pa je tudi čisto vse, kar naredi. Lahko se strinja s teboj ali pa ne. Bolje je, da se strinja, kajti morebitno nestrinjanje se lahko obrne proti njemu in mu je v škodo.

Danes se je na splošno bolje strinjati s komerkoli, če to prinaša koristi ali vsaj ohranja status quo. Bolj koristno je kajpak govoriti samo tisto, kar je obče sprejemljivo, pa še takrat ne moreš biti povsem prepričan, da govoriš prav.

Če ne govoriš prav, to pa določajo naši, si lahko kmalu socialno mrtev. Socialna smrt namreč ne pomeni le, da si reven in da pripadaš tako imenovanim ranljivim družbenim skupinam, temveč pomeni zlasti to, da te nihče (več) ne sliši, da ti nihče ne prisluhne, da nimaš sogovorca, da se s teboj nihče ne strinja, da ne nihče ne spodbuja, da nisi nikomur všeč, da ne moreš nikamor več.

Socialna smrt pomeni, da si biološko živ, toda mrtev kot simbolno bitje. Za druge člane občestva v radikalnem smislu ne obstajaš več.

Pripadniki elit zato včasih izjavljajo, da imajo revni ljudje čisto dovolj za preživetje in da bi se morali za več potruditi sami. Ne razumejo koncepta simbolne in socialne smrti, oziroma ga niti nočejo razumeti, ker so oholi. Izločeni ljudje sicer res lahko živijo, životarijo in celo preživijo, nimajo pa nobene besede.

Privatiziranje zato ne pomeni le kopičenja premoženja v rokah elit, temveč pomeni tudi kopičenje besed, zlasti pa pomeni imeti možnost, da imaš zadnjo besedo, glavno besedo, ključno besedo.

Že Stari pa so odkrili, da je demokracija mogoča le, če ni v občestvu nikogar, ki bi lahko imel zadnjo ali glavno besedo. V demokraciji preprosto ni zadnje besede, je pa svoboda, ki pomeni, da gospodar vselej znova potisne hlapce na rob, da spoznajo, kaj svoboda v resnici je. Spoznati tudi morajo, kajti brez svobode ni demokracije, brez demokracije pa je le puščava realnega, v kateri imajo elite skoraj vse, vsi drugi pa skoraj nič.

In kdo je gospodar? Edini pravi gospodar je bog. Ali kot je rekel Jezus: odprl bom usta, bog pa bo govoril. Za Slovenijo bi bilo dobro, če bi JJ doumel besede JK-ja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži