Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsakdo bi moral poznali letnico, zapisano v naslovu, saj je univerzalno pomembna za civilizacijo. Danes zlasti mladi ljudje, ki sicer poznajo letnico, ne volijo nujno za levico, ker tudi ta v glavnem ni več zvesta tradiciji, ki izhaja iz zapisane letnice. Ugotovitev je pomembna zlasti zato, ker na mladih svet stoji, kot pravijo; v resnici seveda stoji na Kapitalu, ki je v rokah elit.

Dobri dve stoletji po francoski revoluciji bi lahko življenje večine ljudi ponazorili s krogom, ki ga imenujejo center. Ponazorili bi ga zato, ker je konservativno, ni pa revolucionarno.

Tako rekoč vsi politiki zato trdijo, da so v centru. Malo levo ali malo desno, saj ni pomembno, pomembno je le, da so v centru.

Tam je kajpak najbolj varno. Tam ni treba misliti, ker se zdi, da je vse jasno. Sprejemaš ukaze od zgoraj in od zunaj in se spopadaš z nasprotniki, ki so tudi v centru, samo na drugi strani. Vsi drugi ljudje navijajo za ene ali pa za druge – tako kot na fuzbal tekmi. In so tudi v centru. Danes so vsi v centru.

Tam so zato, ker je mogoče verjeti, da so tam, saj želijo zlasti varnost. Mogoče je ustvarjati iluzije in fikcije, mogoče jih je posredovati ljudem – na primer s pomočjo globalnih medijev, ki jih nadzorujejo.

Vsi, ki so v centru in so domnevno na varnem, so tudi za kapitalizem, kar je logično. Obstaja velikanski balon, v katerem so vsi in vsi navijajo za kapitalizem, ki sicer propada, saj so objektivne številke neizprosne, in je tudi prav, da propade, kot je prav, da propade vse, kar prispeva k izkoriščanju ljudi.

Balon ima še to značilnost, da je v njem 1 % pripadnikov elit, ki imajo vse, in 99 % pripadnikov vseh drugih.

Slovenija objektivno ni v centru, in je del evropske periferije. Ni v središču Evrope in nobena miselna salta ne bo spremenila tega dejstva. V Grčiji, ki je tudi na periferiji, lahko na volitvah, ki bodo potekale jutri, zmaga Siriza. Njena zmaga lahko pomeni konec tega, kar imenuje Cipras poniževanje Grčije in sprejemanje ukazov od zunaj. Slovenija bi se lahko iz te zgodovinske lekcije česa naučila. A bržčas se ne bo, saj je navajena na poniževanja in ukaze od zunaj, njeni trenutni politični zastopniki pa tudi nimajo nobene zamisli, kako bolje živeti.

Mainstream ekonomisti nam zato še naprej ponujajo neoliberalni žargon, češ da gre v Grčiji za reševanje cele vrste ekonomskih zadev, ki v centru sicer delujejo, kot je treba. Govorijo, kot da je življenje ljudi samo ekonomija, kakršno pozna center, in ničesar drugega.

V resnici je življenje ljudi bistveno določeno in naddoločeno z idejami, ne z ekonomijo. V Grčiji zato prvenstveno sploh ne gre za ekonomijo, temveč gre za ideje oziroma zamisli. Ne gre za družbene eksperimente, temveč za resno razmišljanje, kako živeti skupaj v bodočnosti, če ta sploh še obstaja.

Ekonomisti, politiki in drugi, ki so zaljubljeni v kapitalizem, nas hočejo prepričati (natanko za ideje gre!), da potrebuje kapitalizem, ki ima že tako ali tako prijazen obraz, še več neoliberalnega žargona, kar preprosto pomeni aktivnosti, v katerimi bi umetno spodbujali sile trga, da bi delovale.

Sile trga očitno ne delujejo, kot bi si želeli, zato najrazličnejši poskusi, da bi jih nekako vendarle okrepili. To pomeni, da same niso dovolj močne, čeprav bi po teoriji morale biti.

Najverjetneje je nekaj narobe s teorijo, ne s silami. Vse to je zelo preprosto, če človek ni obremenjen z žargonom in če misli s svojo glavo, kot se reče.

Drugače je, če sprejema ukaze od zunaj in od zgoraj, če torej misli, kot se zdi, da je treba misliti, kot domnevno mislijo tudi vsi drugi. Ljudje čisto premalo mislijo s svojo glavo.

Ekonomisti in drugi bi torej še naprej radi, čeprav se kapitalizem podira, da bi sile svobodnega trga zniževale ceno dela, da bi se povečala profitabilnost, da bi imele elite še več, kot že imajo. Taka je njihova želja, ki v resnici ni njihova, saj je posledica ukazov od zunaj in od zgoraj. To je torej objektivna nadjazovska želja, ki jo za svoj obstoj potrebuje sam kapitalizem.

Obstaja čisto majhen problem. Ki je: kapitalizem ne deluje. Ne gre le za to, da ne deluje, kot bi radi njegovi goreči zastopniki, ne deluje, ker preprosto objektivno ne more delovati. Bliža se konec kapitalizma. Saj se je nekoč tudi fevdalizem končal. Navsezadnje bo verjetno celo vesolja, kot ga poznamo, nekoč konec. Tako pač je na tem svetu.

Vsi umetni poskusi zadnjih nekaj let, da bi kapitalizem zopet deloval in bi kazal ljudem prijazen obraz, so spodleteli. Delovalo bi le uničenje vrednosti, toda do tega še ni prišlo. Bomo videli, kakšno bo vreme v naslednjih mesecih in letih.

Ukazi od zunaj in od zgoraj bodo še vedno deževali in Slovenija jih bo molče sprejemala, ker je majhna in nima hrbtenice. Majhna je kajpak kot država, brez hrbtenice pa so njeni elitni zastopniki, kar je še veliko slabše.

Pripadniki elit so pravzaprav brez hrbtenice že po definiciji. Za svoje delovanje potrebujejo zlasti strah, zato prek medijev nenehno strašijo ljudi, da bo zanje še slabše, če ne bodo ubogali, če ne bodo zategovali pasov, če ne bodo sprejemali ukazov od zunaj in zgoraj, če se ne bodo odpovedovali, če ne bodo tega in če ne bodo onega.

Gre za pogojevanje in zastraševanje. To je najbolj primitivna oblika učenja, ki je zelo pogosta, a ne le v Sloveniji. Človeštvo je še na zelo primitivni stopnji razvoja.

Še dve stoletji nazaj so absolutistični vladarji po Evropi verjeli, da prihaja njihova moč naravnost od zgoraj – od Boga. In Cerkev je pritiskala na navadne ljudi, naj verjamejo, da je res tako, naj torej ubogajo. In so. Medtem ko so ubogali, so pripadniki elit uživali v čisto vsakem razkošju, ki si ga človeška pamet sploh lahko predstavlja.

Do leta 1789, potem pa nič več. Svet, so sporočili navadni ljudje, ne pripada niti Cerkvi niti Aristokraciji, temveč ljudem. Dotlej je Cerkev ukazovala ljudem, kako naj mislijo in kako naj se vedejo, potem pa renesansa in razsvetljenstvo končno sprožita spremembo – revolucijo.

In zgodovina se ponavlja, saj tudi to ve vsak učenec.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži