Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Predstavniki Evropske unije sporočajo Ciprasu, da bodo sodelovali z njim, če bo njegova vlada spoštovala pravila igre, dogovore in vse drugo. Cerar in Erjavec izjavljata, da bo morala Grčija Sloveniji vrniti dolg, JJ pa dodaja nekaj o eksperimentu, za katerega je bolje, da poteka tam daleč v Grčiji, ne pa tu, v Sloveniji. Na plan prihajajo vsi simptomi teh, ki nam vladajo, čeprav praviloma govorijo o demokraciji, vrednotah, morali, etiki in celo o solidarnosti, pa o tem, da delajo v dobro ljudi. Bistvo je prav v razcepu: govorijo sicer o klasičnih idealih, toda v resnici hočejo obdržati pri življenju cinični, konformistični, korumpirani, izkoriščevalski kapitalizem, v katerem 1 % živi kot v raju, 99 % pa jih živi nekje na obrobju, zateguje pasove, skuša uresničiti pozivanje k ekstremnim oblikam individualizma, in sicer v obliki blodečih monad oziroma zombijev, priklopljenih na pametne naprave, ki jim iz oblaka nenehno dostavljajo nove podobe, podatke, informacije in vse drugo, zaradi česar se ljudje vse bolj spreminjajo v kognitivne puščave, prazne emocionalne lupine in površinske simulirane oblike osebnosti, ki se zadevajo s kolektivnimi spektakli in doživljajo kolektivni trans, pri tem pa jih niti najmanj ne zanimajo strateški interesi mednarodnega kapitala.

Sodobni svet je paradoksno brez sveta. Nobenega sveta ni več, saj obstajajo le še večno in bliskovito spreminjajoče se oblike partikularnih hipnih svetov oziroma njegovih simuliranih oblik, v katerih cinični in narcisoidni posamezniki iščejo še zadnje ekstremne oblike uživanja.

Prav za uživanje gre. Pravzaprav gre za to, kar imenuje Lacan jouissance. Tega je treba ves čas nadzorovati, zato so Grki nevarni in jih je treba prepoznati kot uživajoče in ne preveč k delu nagnjene hedoniste, ki bi samo uživali na račun Nemčije in drugih držav. Poleg tega je nevarno tudi to, kar imenuje JJ eksperimentiranje. Kaj pa je jouissance drugega? In kaj ljudje najbolj zavidajo drug drugemu? Prav njihove načine uživanja.

Ljudje, ki nam vladajo, so zelo obremenjeni. Iz njihovega vedenja in govorjenja zlahka sklepamo, kaj se dogaja v njihovih dušah. Očitna je zadržanost do leve stranke, ki so ji ponižani Grki namenili množično podporo, ven pa udarja tudi cinizem, povezan s privoščljivostjo. Predstavniki Združene levice so zanje zgolj nekakšna stranka, ker preprosto ne zmorejo misliti levičarskih idej, ki jih ne poznajo, ker jih nočejo poznati, saj hočejo živeti v zgoraj orisanem ciničnem svetu, v katerem je mogoč en sam pravilni način uživanja, naš,kajpak, ta pa je tudi povsem nadzorovan.

Psihološki vpogled v vedenje ljudi je tako produktiven, saj nam razkriva vso bedo ne le teh, ki nam vladajo, temveč tudi teh, ki jih pri tem zavestno ali nezavedno podpirajo. A cinizem in privoščljivost pomenita le vrh ledene gore.

Morda je pomembnejša majhnost, ki jo prepoznavamo kot prislovično slovensko branjenje svojega vrtička. Ne govorimo o plantažah, temveč o majhnih vrtovih, na katerih skušajo prvaki in podobni ljudje postati še kralji. Majhnosti se tako pridružuje zaplankanost, tej pa grandiozne ideje o lastni pomembnosti. Krog se tako sklene.

Razmišljanje slovenskih politikov o verodostojnosti države in celo o verodostojnih politikih, ki naj bi bili še pošteni, je simptom vseh simptomov. Vdano sledijo ukazom od zgoraj in od zunaj, prirejajo svoje vedenje in delovanje vetrovom, obenem pa ne zmorejo niti najmanjšega konstruktivnega dialoga drug z drugim, čeprav ves čas govorijo prav o njem in o njegovi potrebnosti. Vse to je podrejeno logiki uživanja, ki pa je nekonsistentna sama po sebi.

Slovenija mora nenehno izpolnjevati najrazličnejša priporočila birokratov iz Bruslja, ti pa jo tudi ves čas preverjajo, kot sicer preverja učiteljica otroke, če so naredili domačo nalogo. Na prvi pogled se zdi, da je to v redu, toda v resnici ni. Dobro bi bilo le v primeru, ko bi bila priporočila taka, da bi njihovo izvajanje povečevalo kakovost življenja vseh ljudi, kar pa se ne dogaja.

Očitno je, da politike in birokrate, pa bankirje in ekonomiste najbolj vznemirjajo – ideje. Saj ne more biti drugače. Zares dejavne so namreč prav ideje, kar je sicer obče znano.

Idej ni mogoče ustaviti, ni jih mogoče nadzorovati, zato se bodo širile. Pravzaprav se že širijo, le ljudje so večinoma še preveč preplašeni, da bi se z njimi resno ukvarjali. Ne upajo razmišljati, zato imajo raje mnenja. Toda tudi to se bo spremenilo.

Spremenilo se bo tako, kot predvideva Slavoj Žižek v zadnji knjigi z naslovom Trouble in Paradise: From the End of History to the End of Capitalism.

Naslov njegove knjige je res zgovoren: težave v raju. Te se danes kažejo kot dolga depresija, pa tudi kot nemoč vladajočih elit, da bi povečale profitabilnost samega kapitalizma. Prav v tej perspektivi moramo misliti emancipatorične in egalitarne boje ljudi za bodočnost.

Bodočnost je namreč mogoča le, če se bodo ljudje samozavestno upirali spreminjanju sveta v velikansko brezoblično gmoto, v kateri 1 % živi kot v raju, vsi drugi pa se postopno spreminjajo v gole priveske pametnih mašin.

Najslabše bi bilo, če bi Cipras popustil in se zares zgolj držal pravil igre. Če bi se to zgodilo, bi umrlo še zadnje upanje, kajti danes je videti, da se pravil igre tako ali drugače držijo vsi, medtem pa se sam kapitalizem, prav zaradi tega, bliža svojemu koncu.

Če smo se česa naučili od Kanta in njegovega revolucionarnega razumevanje etike, potem smo se naučili tega: človekova dolžnost na tem svetu je, da trmasto vztraja pri univerzalnem, pa če je edini na vsem svetu. Ali kot je nekoč dejal Galileji, ko se je znašel pred svojimi preganjalci: tukaj sem, storite z menoj, kar hočete; jaz od svojega ne odstopim, ker je resnica na moji strani.

Ali pa sem jaz na njeni, saj je vseeno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži