Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na začetku je bila demokracija.

Prav v dneh, ko z užitkom in počasi prebiram drobno knjigo z naslovom The Athenian Citizen: Democracy in the Athenian Agora, ki jo je izdala založba American School of Classical Studies at Athens, sedejo zlagoma slovenski politiki in strokovnjaki za mizo ter na dolgo modrujejo. Zlasti oni, ki so na sredini, obenem pa še malo na desni, se precej zaskrbljeno sprašujejo, naj premore deca več domoljubja, kot ga zmore trenutno, ali je le-tega ravno dovolj, obenem pa je iz njihovih besed že razbrati, da ga je pri mladi generaciji odločno premalo, zato pričakovano nadaljujejo z retoričnim in prav zato odvečnim vprašanjem: bi ga bilo treba še kaj privzgojiti, na primer v šolah, ali si ga bodo privzgojili kar sami, sledeč avtoritetam? Govorijo tudi o enako potrebnem etičnem osveščanju, pa o boljši družbi, obvezno seveda o vrednotah, o razumevanju domovine, ki je kajpak mati, ne oče, o aktivnih državljanih, o ustvarjalnih mladih ljudeh, o demokratičnem vzdušju, na koncu pa še o dvigovanju nečesa, na kar bi bili ponosni. Ministrstvo za šolstvo naj bi, tako predlagajo, resno razmislilo, kako bi vse to spravilo v šolske klopi, kamor tudi sodi. Sem mislil, da me bo kap, pa je bilo modrovanja k sreči dovolj hitro konec.

Težko je spremljati zamisli teh, ki paradoksno živijo na neobstoječem planetu in očitno niso prebrali ene same dobre knjige o demokraciji, etiki ali razumevanju sodobnega neoliberalnega sveta. Pa jih je kljub temu treba pozorno poslušati in potrpežljivo prenašati, saj proizvajajo dobre simptome, ki jih analitiki seveda potrebujemo, da lahko analiziramo. Pojdimo po vrsti, saj zaslužijo lekcijo, ki jim jo na tem mestu tudi ponujam – brezplačno.

Demokracija se rodi v stari Grčiji. Ko se rodi, vznikne v svetu nekaj novega, nastane nekaj, česar ni bilo še nikoli, zato se prične svet dramatično spreminjati. Ob prebiranju knjig iz tistih časov, ob preučevanju kulture Starih nam postaja vse bolj jasno, kako jo razumejo in zakaj je tako izjemno pomembna, da ne bi smela nikoli izginiti z obličja Zemlje.

Najprej jo razumejo kot kultiviranje finosti in uglajenosti državljanov, ki ne pozna in ne prenese prenapetosti, objestnosti, samopašnosti, zapravljivosti, potratnosti, pretiranosti, čudaštva in nesmiselnosti. Zadeva je takoj povsem jasna: demokracija niti približno ne pomeni zgolj tega, da gredo lahko državljani vsake kvatre na volitve, ali tega, da imajo pravico kaj reči.

Demokracija tudi ni pravica državljanov. Prav nasprotno. Iz načina, kako Stari govorijo o njej, sledi, da je demokracija v prvi vrsti dolžnost, in ne pravica. Državljani so, brez izjeme, dolžni kultivirati vse zgoraj našteto. Demokratični človek se zato izobražuje, da ne bi postal prenapet, da ne bi bil samopašen, zapravljiv, da ne bi pretiraval, da ne bi postal čudak, da ne bi govoril neumnosti in nesmiselnosti. Zlasti pa ne čaka, da ga bo kdo izobraževal, zato se izobražuje kar sam.

Stari demokracijo razumejo tudi kot kultiviranje znanja, ki ne trpi mehkužnosti in razvajenosti. Jasno je, da pomeni demokracija skrb za posameznika in skrb za obče dobro. Zamisel je vsekakor komunistična, zajema pa disciplino, red in kreativno delo.

Premoženje, nadaljujejo, uporabljamo in ga ne razkazujemo. Z njim se ne bahamo. Revščino preziramo, zato se trudimo, da je sploh ne bi bilo.

Naši državljani so marljivi in podjetni, zmožni pa so tudi pošteno oziroma pravično presojati javne zadeve, ki so zadeve vseh, in ne zgolj elit. Posameznike, ki so postali prenapeti, samovšečni in so se začeli vesti, kot da imajo lahko oblast v svojih rokah, ročno potegnejo iz oblakov, da treščijo na zelo trda tla.

Sedaj pa pride na vrsto najpomembnejše, samo jedro grške demokracije, njeno bistvo, nekaj, kar je univerzalno in večno.

Jedro grške demokracije je: državljana, ki ne sprejema omenjenih oziroma naštetih dolžnosti, nimamo za neambicioznega, temveč ga imamo za neuporabnega.

Demokracija torej terja od čisto vsakega državljana, da je uporaben za obče dobro. Dolžnost slehernika je, da skrbi za obče dobro, ne zgolj zase. Njegova dolžnost je, da postavlja na prvo mesto občestvo in njegovo dobro. Zaveda se, da je socialno in družbeno bitje, da ne more živeti in preživeti brez občestva, zato skrbi zanj, skrbi pa tako, da skuša narediti iz sebe najbolje, kar zmore in zna. Nenehno se izobražuje, da bi znal čim bolje kultivirati svet, v katerem živi. Jasno mu je, da ne sme izkoriščati drugih ljudi za lastne potrebe, da je drugi človek lahko le cilj, ne pa sredstvo, kot je kasneje zapisal Immanuel Kant; če mu ni jasno, ga drugi hitro poučijo.

Sedaj pa pomislimo, v kakšnem svetu živimo. Samopašnosti je, kolikor hočete. Razsipavanja in razkazovanja bogastva, onesnaževanja okolja, medsebojnega izkoriščanja – takisto. Pretiravanja vseh vrst – itak. Pasivnost državljanov je velikanska, saj jih pol ne hodi niti na volitve.

In morda je daleč najslabše to, da kapitalizem vse bolj sesuva demokracijo in jo onemogoča, saj je njen smrtni sovražnik. Njegovi zastopniki, bankirji, politiki, ekonomisti, menedžerji, tajkuni in drugi, pričakujejo, da bodo ljudje le še pohlevni, zavistni in pohlepni potrošniki ter uporabna delovna sila, podrejena zakonitostim tržnega kapitalizma, ki so: profitabilnost, izkoriščanje delovne sile, propaganda.

Namesto demokracije se zato vse bolj uveljavljajo: ekstremni individualizem, egoizem in narcizem, vulgarni materializem, podjetništvo, temelječe na tekmovanju, ne na sodelovanju, izkoriščanju delavcev, privatiziranju in profitabilnosti. Pripadniki elit se razkazujejo, še bolj pa razkazujejo svoje premoženje. Revščine je iz dneva v dan več, življenje je vse dražje, elite kopičijo kapital in odločajo o vsem.

Poleg tega jemljejo ljudem, ki zato ne morejo tako dobro skrbeti zase, kot bi lahko. Obče dobro jih ne zanima, zato so za privatiziranje vsega, kar obstaja. Namesto skromnosti predlagajo neskončno rast vsega mogočega. Izobraževanja ne podpirajo, so pa za (bolonjsko) krčenje znanja na uporabne standarde. Filozofijo, ki predstavlja Starim temelj demokracije, bi izgnali, saj je ne razumejo in jo imajo za nakladanje. Pravijo, da so za demokracijo, a bi radi sami odločali o vsem.

Obenem nas hočejo arogantno prepričati, da bi vse ključne probleme rešili, če bi vpeljali v šole – pouk domoljubja.

Ko sem prebral knjižico o atenskem državljanu, sem se lotil knjige, pod katero se je podpisal Francis Fukuyama. Njen naslov: Political Order and Political Decay: From the Industrial Revolution to the Globalization of Democracy.

Fukuyama v knjigi poudari, da uspešna vlada potrebuje zgolj: močno državo, vladavino zakona in – demokracijo.

Pa smo na začetku.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži