Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsak otrok, ki se lahko nauči voziti bicikel, se lahko tudi pouči o naravi orgazma in kako poskrbeti zanj.

Po najnovejšem mnenju predstavnikov katoliške korporacije imajo pravico do poroke in vsega drugega, povezanega z njo, zgolj moški in ženske. A da ne bo pomote: pravico imajo le, če se poroči en moški z eno žensko. Ne sme se poročiti en moški z dvema ženskama, ne sme se poročiti ena ženska z dvema moškima. V poštev ne pride niti kaka druga kombinacija. Od kje pravica predstavnikom korporacije, da določajo, kdo ima pravice? Človek bi jim predlagal v branje izvrstno in sedaj že klasično knjigo z naslovom Straight Sex: Rethinking the Politics of Pleasure, pod katero se je podpisala Lynne Segal, vendar je že vnaprej jasno, da je ne bodo brali. Tako kot predstavniki NSi in SDS hočejo nazaj v srednji vek. Pač.

Kdor želi danes razpravljati o seksu, uživanju, skupnem življenju, ljubezni, morali in etiki, mora prebrati kako dobro knjigo, saj živimo v družbah znanja, v katerih z mnenji ni mogoče pojasniti ničesar, kar je bržčas očitno; poskusite zgraditi jedrsko centralo na podlagi mnenj ljudi, kako jo je treba zgraditi. Torej že zaradi tega dejstva nima nihče pravice mlatiti prazne slame in mlatenja ponujati v javnem prostoru drugim ljudem. To sicer lahko dela, vendar zgolj smeši samega sebe.

Vendar zadeva le ni tako zelo preprosta, kajti v družbi, v kateri je brezbrižnost do resnice velika, je mogoče tudi s trivialnimi mnenji in celo z neumnostmi vplivati na ljudi, kar predstavniki korporacije dobro vedo.

Lynne Segal v knjigi zato upravičeno opozori, da konservativci preprosto ne razumejo seksa, jemljejo pa si pravico, da ljudem solijo pamet. Niso dojeli, da človek za zadovoljno in zadovoljivo spolno življenje potrebuje fantazme, kot jih je imenoval Freud, saj ni žival. Živali se parijo, ko pride čas za to, to pa je tudi bolj ali manj vse, kar počnejo, čeprav je tudi pri njih mogoče zaslediti čisto vse oblike spolnega življenja, kar si jih je sploh mogoče zamisliti: od homoseksualnosti do skupinskega uživanja, samozadovoljevanja in vsega drugega. Sklicevanje na naravno spolnost zato navadno povsem zgreši cilj, saj celo med živalmi ravno ne obstaja ena sama pravilna oblika skupnega življenja in ena sama oblika iskanja spolnega užitka.

Zadeva je precej jasna: v človeških družbah je seks prej ali slej subverzivna dejavnost, saj je povezan z užitkom, oblast pa skuša nadzorovati uživanje ljudi že po definiciji.

Katoliška korporacija seveda hoče oblast, kakršno je imela v temačnem srednjem veku, politični predstavniki SDS in NSi pa takisto. To so ljudje, željni oblasti, nadzorovanja in kaznovanja, kot bi rekel Michel Foucault.

Tega jim pravzaprav niti ne zamerimo, saj je to v njihovi naravi, težava pa nastane, ker hočejo nadzorovati ljudi, kot so jih nadzorovali v srednjem veku, kjer je bil predpisan celo dan v tednu, ko sta smela mož in žena seksati – na en sam pravilen način, seveda, ki je lahko potekal le v temi in v oblečenem stanju, zato ni bilo redko, da mož ni videl lastne žene gole niti enkrat v življenju.

Dejstvo je tudi, da ogromno žensk s svojimi partnerji še vedno ne doživlja orgazma, čeprav srednjega veka ni več. V tem smislu je še veliko do osvobojenega orgazma, kot ga imenujemo. Ženske so v tej deželi še vse preveč zatrte in slabo vzgojene, da bi lahko redno doživljale orgazme, moški pa so pogosto telebani, ki o ženskem orgazmu preprosto ne vedo ničesar.

Psihologi in drugi raziskovalci človeških življenj ter medsebojnih odnosov med moškimi in ženskami pogosto poročajo, kako mizerni so lahko odnosi zlasti za ženske in kako malo zadovoljstva jim prinaša spolno življenje z enim samim moškim, ki je lahko tudi grobijan, alkoholik ali pa je duševno moten.

Ženske zelo redko javno govorijo o nezadovoljivem spolnem življenju z moškimi partnerji, ki jih prenašajo tudi vse življenje. V Sloveniji tako rekoč ne govorijo nikoli. Tišina je pričakovana, obenem pa je grozljiva. Seksualne hipokrizije je zato, kolikor hočeš. Navidezno srečna življenja v srečnih družinah so polna spolnega zatiranja, telesnega nasilja, duhovnega izkoriščanja, nepotešenosti, tesnobe in bede. Socialna anksioznost se tako dopolnjuje s spolnim zatiranjem, s tesnobnimi pričakovanji, kaj bo prinesel večer, in s strahovi, ki včasih mejijo na paniko. V javnosti se o tem ne ve veliko, zato pa o tem vemo toliko več, če samo pokukamo v kliniko.

Dejstvo je tudi, kot poudarja Lynne Segal, da je prav spolnost tisto področje življenja, na katerem je človeško bitje najbolj ranljivo – velja za moškega in za žensko. Moški se pogosto sicer pretvarjajo, da niso ranljivi, vendar so zgolj prestrašeni in naduti, zato morajo pretiravati, medtem ko so ženske predvsem tiho, saj so za molk tudi vzgojene.

Povsem jasno je tudi, da heteroseksualni odnosi niso na noben način privilegirani pred drugačnimi odnosi in da ne zagotavljajo večjega zadovoljstva oziroma užitka. In natanko za uživanje gre. Ljudje seksamo v življenju enkrat ali dvakrat zaradi nadaljevanja vrste, vse ostalo je namenjeno uživanju.

Toda Freud je pokazal, da se mora človek šele naučiti uživati. Naučiti se mora želeti, poučiti pa se mora tudi o želji in uživanju drugega, kar je še težje. Drugi je lahko moški ali ženska. Govorim o odraslih, zrelih ljudeh.

Seksualne politike in politike telesa tako ne morejo biti ločene od političnih prizadevanj za osvobajanje ljudi in za njihovo zorenje. In natanko za to gre pri razmišljanju, kdo ima pravico biti s kom in kdo je nima.

Vnovič se zato velja spomniti družbenih gibanj izpred pol stoletja in radikalnih zamisli o tem, kako načini razmišljanja določajo načine življenja, iz česar jasno sledi spoznanje, da drugačen način razmišljanja že odpira pot drugačnemu načinu življenja.

Vpeljevanju molitev, domoljubja in vrednot v slovenske šole bi zato morali ponuditi resno alternativo: vzgajanje otrok za orgazem. Vsakdo si ga namreč lahko privošči, dobro pa se je poučiti o njem in o njegovih političnih implikacijah, ki vodijo k emancipaciji vseh ljudi.

Toda orgazem dobi pravi pomen šele v povezavi z ljubeznijo. O tem pa jutri.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži