Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Michèle Barrett in Mary McIntosh sta podpisani pod klasično knjigo z naslovom The Anti-social Family, ki je te dni vnovič izšla pri založbi Verso. Eden temeljnih poudarkov avtoric je, da ne smemo prehitro nasedati ideološkim izjavam, ki na žalost še vedno uspevajo ustvarjati vtis, da vsi ljudje živijo v nuklearnih ali, po slovensko, jedrnih družinah. Empirično to kratko malo ni res. Drugi poudarek pa je nemara še pomembnejši: v obdobju izginjanje družine je dobro spregovoriti o družinskem značaju samih neoliberalnih občestev, v katerih živimo. Poudariti velja še tole: bolj ko vlade sekajo in klestijo po javnem sektorju, večji so pritiski na ženske, da skrbijo za otroke, invalide, bolne in ostarele. Ali po domače: neoliberalna blaznost je umetna tvorba, ki sili ljudi, zlasti ženske, da se obnašajo vse bolj naravno, kajti zastopniki te blaznosti skušajo prepričati vse druge ljudi, da si sodobna država ne more privoščiti tega in tistega, pa onega in sploh vsega, kar ni neposredno profitabilno. Cinizem je več kot očiten: ženske delavke so preveč dragocene, zato se zanje tepejo predstavniki vseh korporacij, vključno s cerkveno. Vsi po malem seveda računajo na žensko naravo, ob tem pa nikakor ne smemo pozabiti, da je bila ena najbolj glasnih zagovornic tradicionalnih vrednot, jedrne družine, družinskih vrednot in ženskih delavk prav – Železna lady. Na drugi strani oceana jo je z vsemi štirimi podpiral oni kavboj, ki je postal predsednik, kako se je že pisal? …

Neoliberalizem je razvil do absurdnosti ideologijo družine kot naravne družbene celice, obenem pa podružinil družbeno življenje. Družinska ideologija je zato povsod: učiteljica ni zgolj učiteljica, temveč je tudi nekakšna druga mati; medicinska sestra ni zgolj strokovnjak, temveč je tudi oseba, ki nima zgolj enega srca, temveč ima srce in pol, tega pa imajo lahko zgolj ženske; otroke v vrtcih vzgajajo tako rekoč samo vzgojiteljice, saj so vzgojitelji še bolj redki kot meteorji; otroci do polnoletnosti v glavnem srečujejo ženske, ki skrbijo zanje v vrtcu, v osnovni šoli, v srednji šoli, ker naj bi bilo to zanje tudi najbolje in najbolj naravno.

Zdi se torej, da so vrednote naravne jedrne meščanske družine povsod, obenem pa antropologi vedno znova opozarjajo, da Družina sploh ne obstaja in nikoli ni obstajala. Obstajajo partikularne oblike skupnega življenja ljudi, toda ideologi bi nas kljub empiričnim dejstvom radi prepričali v nori obstoj naravne Družine, ki jo tvorita mati, oče in otroci.

Ne obstajata niti dve naravni spolni identiteti: moška in ženska; identitet je v resnici, kolikor hočete, in se nenehno spreminjajo po volji ljudi. In ljudje niso po naravi homoseksualni ali heteroseksualni. Sploh pa Narava ne obstaja. Narava je namreč že družbeno in simbolno dejstvo in družba je že naravna. Svet je lahko simboliziran po človeku, ker je simbolno sam svet. Identitet ljudi dokončno sploh ni mogoče določiti, ker so multiplicitete, to pa obenem pomeni, da so odprte. Prav tu prepoznavamo vzvod za optimistično prepričanje, da bomo nekoč vsi emancipirano živeli v komunizmu.

Čisto na koncu – ali pa čisto na začetku – gre natanko za to, v kolikšni meri imamo vajeti svojih življenj v lastnih rokah. In v medsebojnih odnosih ne gre za naravni seks, čeprav gre tudi zanj, temveč gre za čustva, medsebojno spoštovanje, egalitarnost, sprejemanje in potrjevanje.

Medčloveški odnosi so v sodobnem poblaznelem svetu polni tesnobe in strahov pred zavrnitvijo, brezbrižnostjo, nezainteresiranostjo, nenaklonjenostjo, celo agresivnostjo, napadalnostjo, zavračanjem, fizičnim nasiljem, izkoriščanjem. Prav tako so polni infantilnega idealiziranja, odvisnosti, podrejenosti in nadrejenosti, zavisti, ljubosumja, potrebe po nadzorovanju in celo kaznovanju, občutkov manjvrednosti in celo nevrednosti. Raziskave potrjujejo, da je bilo vselej tako in da si večina ljudi želi več intime, več čustvene topline, več sočutnosti, več razumevanja, več pogovarjanja, več časa za negovanje medsebojnih odnosov, več ljubezni in prijateljstva. Nobeno naključje ni, da je v določenem zgodovinskem trenutku postalo optimistično tisto razmišljanje, ki je prepoznalo seks med lezbijkami kot dober seks. A celo v tem primeru gre pogosto zgolj za idealiziranje.

Še pred stoletjem psihiatri, zdravniki in nekateri drugi strokovnjaki trdijo, da je ženski spolni užitek nenaraven, razumejo pa ga celo kot vzrok številnih bolezni, med katerimi seveda izstopa histerija. Poleg tega naj bi bile ženske šibkejši spol prav zaradi anatomije in nenaravnega spolnega uživanja.

Ženske se kasneje silovito in organizirano upirajo takemu razmišljanju ter besno dokazujejo, da vse to ne drži, toda odnosi med moškimi in ženskami ne postanejo zato nič boljši. Boji in spopadi med spoloma se nadaljujejo, pogosto z nezmanjšano silovitostjo, a težko pokažemo na konkretne moške in ženske ter rečemo, da to počnejo zaradi svoje narave.

Spoznanja o naravi medčloveškega se vrstijo, Freud postreže z radikalnim: živeti skupaj z drugim človekom ni enostavno, tam je strukturno vselej nekaj, kar predstavlja problem. Prav ob tem spoznanju pride do polnega izraza vsa beda kapitalističnega življenja, ki temelji prav na zavisti, tekmovalnosti, medsebojnem izkoriščanju in preziranju ljudi, ki nimajo v privatnih rokah dovolj kapitala. Ljudje imajo zaradi nevidnega sistemskega in objektivnega nasilja nad seboj vse manj časa drug za drugega, ker morajo delati kot obsedeni, zato se problemi, o katerih govori Freud, kljub armadi strokovnjakov, ki naj bi jih sproti reševali in tako prispevali k rasti BDP-ja, celo kopičijo.

Rešitve seveda ne more ponuditi niti kultura lezbijk, niti kultura gejev, niti obe skupaj. Vsako življenje z drugim človekom je zahtevno. Vsak odnos terja učenje, terja čas, terja skrb za drugega človeka. Vzajemnost, egalitarnost, solidarnost, razumevanje, svetost medsebojnih odnosov nimajo nobene neposredne zveze s spolom – nihče ni privilegiran. Vsega se je treba učiti, ničesar ni v naravi.

Prav zato je vseeno, kdo živi s kom, saj je predvsem pomembno, koliko se je kdo pripravljen in zmožen učiti kakovostnega skupnega življenja. Zdravi, zreli, egalitarni medsebojni odnosi so možni med heteroseksualci, homoseksualci, transvestiti, transseksualci in/ali vsemi drugimi možnimi oblikami spolnih identitet. Ljudje so po naravi učeča se bitja, toda učijo se le tedaj, ko se odločijo, da ne želijo biti brezbrižna ali ignorantska do resnice lastnih življenj. Ničesar ni v naravi, kot rečeno, toda kapitalistični ideologi nas prepričujejo, naj se v zadnji instanci vendarle zanašamo prav nanjo.

V naravi je v resnici zgolj zmožnost za učenje, kultiviranje sebe in odnosov. Temeljna naravna ideja je tale: samo skupaj se lahko znebimo spon skupnega izkoriščanja, represije in poneumljanja.

Tega je danes zelo veliko. Kapitalizem je prek svojih zastopnikov že pred časom dosegel, da se delavci na delovnih mestih nenehno usposabljajo in izobražujejo, da bi bili sposobni opravljati svoje delo kreativno in z radostjo v srcu, obenem pa nastaja in se prek spektakelskih medijev krepi še vtis, da je kapitalizem naklonjen duhovni rasti, osebnostnemu zorenju, kultiviranju posameznikovih sposobnosti in zmožnosti, zaradi česar naj bi bili navdušeni ne le delavci, temveč vsi, ki se tega vtisa zavedajo.

Bizarnost kapitalističnega sveta doseže s tem vrhunec: ljudje so kot delovna sila izkoriščani do konca, videti pa je tudi, da se izkoriščanja še samoniklo veselijo. Vtis je celo, da hočejo še več istega, da se vsi po vrsti strinjajo z rastjo vsega, ki naj bi bila kar naravna.

Risani film The Book of Life se konča s pozivom, naj ljudje pripovedujejo svoje zgodbe. Kdor je dojel bistvo filma, mu je jasno, da je pripovedovanje zgodb zaželeno le, če ima človek čisto srce in je pogumen. Kajti tudi Hitler in Stalin sta hotela povedati vsak svojo zgodbo, povedati pa jo hoče tudi katoliška korporacija.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži