Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V roke mi je prišla fenomenalna knjiga: Nine Talmudic Readings. Avtor besedil je Emmanuel Levinas, Annette Aronowicz pa jih je zbrala, uredila in prevedla v angleščino. Dvomim, da jo bo prebral Miro Cerar, za gospoda Erjavca pa dam roko v ogenj, da je ne bo. Tudi Ljudmila se je ne bo lotila. Nimam dokazov za svoje trditve, a tako čutim, saj že nekaj časa kot aktivni in odgovorni državljan, zavezan načelom demokracije, o katerih sem pisal pred kratkim, preučujem njihove besede, geste, njihovo vedenje in delovanje. Občutek je pomemben zlasti v teh dneh, ko nam je postalo jasno, vsaj upam, da je res tako, da če ne bi bilo mednarodne skupine raziskovalnih novinarjev, morda nikoli ne bi izvedeli, kako banke po svetu perejo denar pripadnikov elit in kam odtekajo milijarde evrov. Ni namreč računati, da bi to, kar so odkrili pogumni posamezniki, storile vlade, saj je sprenevedanje tako rekoč nujni sestavni del vedenja vsakega zastopnika oblasti. Nemogoče si je tudi predstavljati, da bi na primer slovenska vlada razkrila vse nepravilnosti, zaradi katerih država in z njo državljani vsako leto izgubijo težke milijone evrov. Obenem pa si zlahka predstavljamo, da deluje po načelu ugodja in jemlje navadnim državljanom ter jim obenem pridiga, naj bodo še bolj pridni in naj imajo še več vrednot. V resnici mi gre na bruhanje, ko jih poslušam, gledati jih pa tako ali tako že dolgo ne morem.

Kot rečeno: živimo v poblaznelem svetu, v katerem je v redu to, kar ni v redu, in ni v redu, kar bi moralo biti v redu.

Temeljni princip življenja je namreč zelo preprost: človeško bitje ne more živeti iz sebe, od sebe, za sebe, po sebi. Živi lahko le z drugimi ljudmi, ob drugih ljudeh, z njihovo pomočjo, zanje. Človek za preživetje nujno potrebuje etiko. Potrebuje tudi hrano, vodo in kisik, toda še bolj potrebuje etiko. Maslow se je motil: na dnu hierarhije potreb je etika.

Etika je beseda, ki je neločljivo povezana z besedo bog. Na dnu hierarhije človekovih potreb na tem svetu zato ni hrana, temveč je odnos do boga.

In Emmanuel Levinas nam ponuja izjemno zamisel o naravi boga: bog ima poseben odnos zlasti do človeškega trpljenja, zato je zavračanje vsake oblike skupnega življenja, ki pomeni ignoriranje univerzalnosti, kot jo lahko aktualizirajo le ljudje s skupnimi močmi. Naj ponovim: nisem zapisal, da bog zavrača, zapisal sem, da dobesedno JE zavračanje.

Bog torej nujno terja od ljudi etično držo; ta je kratko malo vpisana v samo eksistenco. Terja egalitarnost. Ta ni izmišljotina, ni kaprica, ni veliki ideal francoske revolucije. Egalitarnost je v samem temelju vseke možne oblike skupnega življenja. In ljudje lahko živijo in preživijo le skupaj.

Nekateri sodobni avtorji trdijo, da bi moral biti človek srečen, da ima pravico do sreče in da mu jo bo kapitalizem zagotovil. Levinas pravi drugače: posebnost vsakega človeškega bitja je njegov sotrpin, drugi človek. Brez njega nihče ne more postati in biti človek; ne more postati ne srečen ne nesrečen. V temelju eksistence je zato etična skrb za drugega, ne pa pravica do lastne egoistične sreče.

Morda pride spoznanje najbolj do izraza natanko v tem, kar imenuje Levinas spoštovanje do tujca. Tak odnos do tujca namreč pomeni tudi posvečenje večnega. In človek je predvsem tujec samemu sebi.

Iz povedanega sledi spoznanje, ki je aksiomatsko, in bi se morala deca z njim srečati že zelo zgodaj v življenju: človek je zares človek šele prek drugega, kar pomeni, da polno doseže svojo človeškost in jo realizira oziroma aktualizira šele s preseganjem samega sebe, s seganjem k drugemu.

Ko človek sega onkraj samega sebe, kar je čisto nekaj drugega kot sodobno kapitalistično pozivanje ljudi, naj brskajo po sebi in iščejo notranji pravi jaz, se odpira do večnosti, neskončnosti, boga. Njegovo seganje onkraj sebe je v bogu in je univerzalno.

Bog zato ni bitje, tam zunaj ali tam zgoraj, ni nekakšna energija ali moč ali sila, kot pravijo ljudje, temveč je nekaj, kar je navzoče med ljudmi, ko se ti vedejo na opisani način. Ali kot je rekel JK: kjer bosta dva, ki se bosta ljubila, bom jaz kot sveti duh med njima. Bog je torej vselej že tu, če ljudje zmorejo, kar terja od njih: medsebojno spoštovanje in preseganje lastne egoistične, končne in omejene eksistence.

V kapitalizmu ni spoštovanja boga, saj temelji na egoizmu, narcizmu, ekstremnem individualizmu, pohlepu, zavisti, tekmovanju, profitabilnosti, kopičenju privatne lastnine in podobnem. V nekem smislu je ključna beseda za razumevanje boga in njegove navzočnosti tukaj in sedaj natanko menjava.

To je beseda, ki jo imajo sicer radi zlasti ekonomisti, vendar je v resnici ne razumejo. Razumejo jo le na vulgarni način, ne razumejo pa je v temelju. Menjava je namreč tako pomemben temelj vsake eksistence, da ta brez nje dobesedno ni mogoča. A ne gre za menjavo dobrin in kupovanje blaga, temveč gre najprej in bistveno za to, kar imajo lahko ljudje med seboj.

Kar imajo lahko ljudje med seboj, je odvisno od etike. Ta terja od vsakega posameznika preseganje sebe in seganje k drugemu. Šele na ta način sploh lahko govorimo o spoštovanju, solidarnosti, egalitarnosti, prijateljstvu, ljubezni. Drugi je kajpak drugi od drugega; bog je absolutni drugi ali Drugi.

Vse velike besede, ki jih ljudje sicer redno uporabljajo, imajo pomen šele, ko je izpolnjen temeljni pogoj človeške eksistence, o katerem govorim v tem prispevku.

Naj ponovim, saj je tema zahtevna.

Človeška eksistenca dobi polni pomen šele takrat, ko se človek obrača k drugemu človeku tako, da je maksima njegovega vedenja po njegovi volji univerzalna. V tej luči se popolnoma strinjam z Levinasom, ki pravi, da je neprimerno reči, da posameznik verjame ali veruje v boga. Bog namreč ni nekaj, bitje na primer, v katerega verjamemo ali pa ne verjamemo. Bog je nekaj povsem drugega.

Bog je svetost človekovega odnosa do drugega človeka. Natanko v takem odnosu je bog navzoč kot svetost samega odnosa. Ko odnos preneha, boga v nekem posebnem smislu ni več.

Ali drugače rečeno: bog je mogoč, če se ljudje vedejo drug do drugega tako, da je, prav skozi njihov medsebojni odnos, sploh šele lahko navzoč. Bog ni neposredno navzoč. Ne obstaja nekje, na posebnem kraju v vesolju ali zunaj njega, kamor bi lahko prišli z raketo in ga zaznali. Ne, zaznamo ga lahko tukaj in sedaj, če se etično vedemo do drugega človeka, če segamo onkraj sebe, če smo odprti, če se odpiramo neskončnosti, bogu kot neskončnosti, samemu odpiranju.

Lepota in izjemnost človeške eksistence je natanko v tem, da je vse to mogoče, da boga dejansko lahko začutimo, kot da bi bil tukaj. Saj tudi je, le da je navzoč na nepozitivističen način, zato ga naša vse preveč pozitivistična zavest težko dojame. Torej ni nekaj, v kar verjamemo, temveč je tako rekoč učinek našega odnosa do drugega.

Če mora človek v kaj verjeti na tem svetu, potem je to njegova zmožnost za preseganje sebe, za seganje k drugemu, ne pa za odkrivanje pristnega sebe, pri čemer ni pomembno, ali verjame v boga ali ne. Bog namreč vselej že bo, če bo zmogel, kar se od njega pričakuje.

In za tak odnos je zmožen vsakdo. Vsak človek lahko v določenem trenutku v življenju vstopi v odnos do tega, kar je drugo, neskončno in transcendentno, kot pravi Levinas. Komunistična revolucija v znamenju rdeče zvezde se bo zato nujno zgodila.

In zopet imajo prav ti, ki predlagajo več molitev v šolah. Pravzaprav bi morali molitev vpeljati v vse pore naših življenj. Ali kot pravi Levinas: odpuščanje je možno šele takrat, ko se ljudje predajo Boljšemu. Ta notranja predanost pa lahko postane kolektivna ali ritualna molitev.

Drugo ime za to je komunizem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži