Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Te dni berem dve knjigi. Prva ima naslov Déjà Vu and the End of History, pod njo pa je podpisan italijanski filozof Paolo Virno; druga ima naslov Heroes: Mass Murder and Suicide, njen avtor je italijanski marksistični teoretik Franco 'Bifo' Berardi. Knjigi ponujata izjemen in zelo močan teoretski besednjak, s katerim se lahko lotimo sodobne kapitalistične blaznosti iz zornega kota, ki je sicer tuj zlasti ekonomistom in politikom, pa tudi vsem drugim ljudem.

Večina ljudi danes komaj sluti ali intuitivno čuti, da živi v kraljestvu nihilizma, kot pravi Berardi, čeprav so vsakdanje izkušnje take, da je le korak do vpogleda v njegovo resnično naravo. Kraljestvo namreč zajema zlasti objektivno sistemsko nasilje; nezaslišane oblike izkoriščanja ljudi; suženjstvo; samomorilnost ne le posameznikov, temveč same civilizacije; agresivnost, arogantnost in napadalnost propagandnih mašinerij, oglaševalskih agencij, globalnih medijev; nepredstavljivo velike spektakle neumnosti, ki pomagajo kopičiti gigantske količine denarja v rokah peščice, medtem ko se množice zabavajo do nezavesti; ljudi, ki so vse bolj le še predmeti, fetiši, dvodimenzionalne podobe, ki jih je mogoče v nedogled simulirati, kopirati, skenirati, reproducirati na vse mogoče načine ter pošiljati v brezmejne in hladne kibernetične prostore; post-gender bodies ali brezspolna telesa, s katerimi je mogoče manipulirati po želji in glede na količine denarja; reinkarnirane oblike tiranij, ki jih ljudje sprejemajo brez volje, da bi se upirali, da bi protestirali ali da bi branili lastno dostojanstvo; neverjetno zmogljive mašine za proizvajanje simulacij in simulakrov; nove religiozne dogme Boga, ki ga imenujejo Trg; finančne črne luknje.

V njih izginja dobesedno vse. Izginja, kot predvidevajo fiziki. Ničesar ni, kar bi lahko ušlo črnim luknjam in njihovi strašni gravitacijski sili. Izginjajo velikanske količine denarja, izginjajo pa tudi pridobitve, za katere so stoletja in tisočletja garali filozofi, umetniki, znanstveniki, možje in žene, ki so delali noč in dan ter se žrtvovali za pravičnost, resnico, dobroto, egalitarnost, solidarnost. V kratkem času, v nekaj letih, bo izginilo vse.

Jezika ne bo več, saj ga bo nadomestilo oglaševanje; ljudje se ne bodo pogovarjali, saj bodo le še komunicirali prek pametnih mašin; emocij ne bo več, ker bo veljalo, da so zastarele; solidarnost bo izginila, saj bo za preživetje kapitalizma dovolj tekmovalnost; medsebojna pomoč bo utonila v pozabo, ljudje bodo strašno trpeli.

Svet bo poln naključnih rekombinacij podob, kodov, šifer, označevalcev, signalov in simbolov. Prevladovali bodo pripadniki elit, ki bodo imeli v rokah še več premoženja, še več denarja in še več oblasti kot danes, zlasti pa bodo nadzorovali super hitre računalnike, s pomočjo katerih bodo nakopičili še več premoženja. Če je v kapitalističnem svetu pomembno kalkuliranje in preračunavanje, je jasno, da hitrejši računalniki ipso facto pomenijo prednost, ki jo je mogoče s pridom unovčiti. Povsod bodo ljudje, posamezniki, za katere bodo drugi ljudje verjeli, da so nekaj posebnega. Svetosti življenja bo zelo malo.

Zelo malo bo ostalo od tega, v kar smo verjeli še včeraj.

Bil sem mlad, ko sem nekega večera prvič slišal pesem Dust in the Wind. Dokopal sem se do besedila in se ga naučil na pamet. Znam ga še danes in znal ga bom do konca dni. Pesem me je začarala, kot je kasneje, ko se je rojevala Slovenija, Tina Turner začarala svet s skladbo Simply the Best. In ko je leta 1976 prišel na filmska platna Rocky, mi je bilo jasno, da se v življenju čisto na koncu lahko zaneseš le nase in morda na prijatelja ali dva.

Pa vendar je to dovolj za preseganje nihilizma in seganje onkraj k nedoumljivemu in neimenljivemu; to sem vedel že takrat, ko sem prvič vzel v roke Spinozovo Etiko. Svetost življenja doumeš šele, ko se v korenine tvoje eksistence dokončno vpiše dolžnost, ki sem jo poslušal vedno znova kot najstnik. Bee Gees so takrat peli Stayin' Alive. Nosil sem dolge lase, oblečen sem bil v jeans in ves svet je bil moj. Bilo je kraljestvo mladosti; bilo je razkošno.

Tega razkošja ni mogoče pozabiti. Nihilizem ga ne more razgraditi, pravzaprav mu ne more do živega. Rocky me je naučil, da ne smem pozabiti na lekcijo, ki mi jo je dal: morda kdaj v življenju za hip obupaš in morda celo izgubiš kompas, toda že naslednji trenutek lahko najdeš še boljšo pot in še bolj natančen kompas.

Prav zato se je mogoče dvigniti; Althusser je nekoč govoril, da brez radikalne teorije ni radikalnih družbenih dejanj. Brez nje se ne moremo znebiti tega, kar je povsod okoli nas: ideološke iluzije, humanistični refleksi, neznanstvene domneve. Takrat smo se učili prepoznavati normalno, ki je najprej množica ideoloških in imaginarnih iluzij. Dojeli smo, da je v življenju pomembno narediti prehod od brezbrižnosti k znanju, k strasti do spoznavanja sveta in sebe v njem.

Claude L.-Strauss je pritegnil Althusserju, mi pa smo poslušali; bili so naši učitelji: najprej moramo zavreči izkušnje realnosti, da bi se dokopali do realnosti. In kapitalistična realnost je prisilna množica izkoriščevalskih odnosov, ki generirajo konflikte in njihove rešitve, zato je dobro in koristno uporabljati pamet, preden kaj storiš.

Kraljestvo nihilizma se danes napaja prav pri studencu, v katerem ni več predvideno, da je sploh možna razpoka med spontano evidenco in epistemološkimi procesi, ki jo generirajo. Freudovo revolucionarno spoznanje o naravi nezavednega in potlačitve, dejstvo, da človek vedno znova potlači govor, v katerem ima nekaj vlogo, pomen in smisel, je v glavnem pozabljeno, nadomeščajo pa ga preprosti psihološki obrazci, kako se ustrezno vesti in kaj govoriti na poti do uspeha.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži