Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slišalo se bo čudno in paradoksno, pa vendar si je treba vzeti čas in dobro premisliti, kar bom zapisal, saj je pomembno za vse nas, zlasti pa je pomembno za razumevanje bodočnosti. Začel sem brati knjigo z naslovom The Extreme Centre: A Warning, ki jo je spisal britanski filmski režiser, pisec in urednik New Left Review,Tariq Ali. Osnovna zamisel njegovega tokratnega dela je tale: ko gredo ljudje v teh časih v demokratičnih občestvih na volitve, je izid vselej enak: zmagajo pripadniki ekstremnega centra. Zase pravijo, da so v centru, ker morajo tako reči, da se ljudje ne bi preveč vznemirjali, pravijo tudi, da so levosredinski ali desnosredinski, v resnici pa so ekstremisti, le da se tega niti ne zavedajo; prav zato jim moramo pomagati do vpogleda v lastno početje. Kako zapisano trditev tudi dokazati?

Prvi dokaz je tako rekoč na dlani, zato Tariq Ali nima težkega dela: od padca totalitarnih 'komunističnih režimov' sem se politiki še bolj kot prej trudijo postati blagovne znamke, ki nastopajo na svobodnem trgu kot blago, se prodajajo in prepričujejo volivce, da je edini Bog, ki ga je treba absolutno poslušati, Trg. Po domače: politiki se sami priklanjajo Trgu in trdijo, da ne delajo ničesar drugega kot to, da se trudijo za zadovoljevanje njegovih potreb. Ne zadovoljujejo potreb ljudi, saj jih zadovoljuje Trg. Kdor zadovoljuje potrebe Trga, ipso facto zadovoljuje potrebe ljudi, pravijo, to pa pomeni, da se morajo ljudje prilagajati Trgu in svoje potrebe oblikovati tako, da bo zadovoljen. Trg je danes Veliki Drugi, ljudje pa so njegovi podložniki. Ni pomembno, ali so zadovoljni ali ne, pomembno je le, da je zadovoljen Trg; ljudje so na drugem mestu, zato so lahko zadovoljni le, če je pred njimi zadovoljen Trg.

Ljudje so do Trga vedejo kot do živega bitja, kot do božanstva. V tem prepoznavamo religioznost in obskurnost sodobnega kapitalističnega življenja.

Potrebe ljudi je v kapitalizmu, ki je zmožen za gigantsko proizvodnjo blaga, mogoče zadovoljevati le tako, da ustvariš vsepovsod navzoči propagandni aparat, katerega naloga je vsak trenutek prepričevati ljudi, naj kupujejo blago in obenem verjamejo, da zadovoljujejo svoje potrebe. Danes je drugače kot nekoč: včasih so imeli ljudje potrebe, te pa so zadovoljevali z dobrinami; danes imajo dobrine, ki so blago, zato jim oglaševalci skušajo pritakniti potrebe, ker je blago preprosto treba prodati. V neoliberalnem svetu v resnici ne moremo govoriti o zadovoljevanju potreb ljudi, saj je na prvem mestu zadovoljevanje potreb Trga, do katerega se ljudje vse bolj vedejo, kot da je živo bitje.

Politiki, ki skrbijo za zadovoljevanje potreb Trga, kot blagovne znamke kotirajo na Trgu. Torej imajo ceno. Tam ima namreč vse ceno; vse je mogoče prodati, če si dovolj spreten, in vse je mogoče kupiti. Ceno ima tudi kakovost življenja, ceno ima samo življenje, ceno ima eksistenca ljudi, ceno ima prijateljstvo in ceno ima ljubezen do Boga. Če jih poslušate, seveda. Drugače je, če jih ne poslušate.

Človek je svobodno bitje, in lahko posluša svojega gospodarja ali pa tudi ne.

Na Trgu kajpak poteka spopad. Če se hočeš prodati, moraš tekmovati z drugimi, ki se tudi hočejo prodati. Kdor tekmuje na tak način, znižuje ceno; ljudje radi kupujejo poceni. Torej bodo kupili, kar ima nižjo ceno.

To je metafora. Politiki so zato poceni. Ponujajo poceni stavke, poceni misli, poceni zamisli, poceni ideje, poceni predloge, poceni projekte, saj morajo nenehno zniževati stroške. Korupcija je sestavni del njihovega delovanja, kar je logično. Če hočeš biti poceni, moraš uporabljati tudi propagando, oglaševanje, pri tem pa moraš zniževati stroške. Vsako tekmovanje na Trgu potegne za seboj zniževanje stroškov in korupcijo, saj si hočeš zagotoviti zmago oziroma prednost pred tekmeci. Naiven je, kdor misli, da na Trgu ne bo korupcije, lobiranja, podkupovanja, zniževanja stroškov, da bi bil človek čim bolj poceni.

Poceni ni samo blago, poceni so tudi ljudje kot blago. Ljudje so vse bolj blago, ker morajo biti, zato so poceni. S tem tlakujejo pot, ki vodi k ekstremnim oblikam družbenega življenja. Tariq Ali ima prav, ko govori o političnem samomoru, ki ni samo samomor politikov, temveč je samomor občestev, v katerih delujejo, občestev, ki so podrejena Trgu, tako kot so mu podrejeni tudi politiki.

Približno polovica ljudi ne hodi na volitve, ker tiho protestirajo, kot poudarja Ali. Toda njihov tihi protest je voda na mlin teh, ki tam tekmujejo. Politikom je za tisto drugo polovico, ki tiho protestira, preprosto vseeno.

Vseeno jim je, tako kot je vseeno dereguliranemu Trgu, ki mu služijo. Deregulirani Trg je del neosebnega dereguliranega kapitalizma, v katerem demokracija nima nobene funkcije več. Na Trgu imajo vse pomembnejšo besedo spin doktorji, piarovci in oglaševalci, oblikovalci mnenj in drugi, ki nastopajo kot filmske zvezde ali slavne osebe. Vse to pa nima nobene resne zveze z demokracijo, kajti ta pomeni kultiviranja duha, zato ne prenese zniževanja stroškov in poceni blaga; demokracija ne znižuje standardov življenja, temveč jih kvečjemu zvišuje.

Živimo v bizarnem svetu, v katerem ni pomembno, kakšna je vsebina tega, o čemer govoriš, temveč je pomemben spektakelski način, kako nekaj poveš. Pomembno je, da so izjave čim bolj spektakelske in preproste, pomembno je število zadetkov, za beleženje katerih skrbijo digitalni števci.

Ko je padel komunizem, je padla tudi socialna demokracija, poudarja Ali. In ima prav. Takrat so se dokončno in na široko odprle duri ekstremizmom. V ekstremnem svetu, v svetu ekstremizmov, naj poskrbi vsak zase; družba ne obstaja več. Tak je imperativ. Vsak človek je svoje sreče kovač, zato ni predvideno, da bi se ljudje zmenili drug za drugega. Vsak človek je tekmec vsakemu drugemu človeku, zato je logično, da vsakdo poskrbi najprej zase, če je le mogoče.

V takem svetu, v katerem vlada Trg, ki terja nenehno zniževanje stroškov, ne more biti drugače, kot da vse bolj prevladuje povprečnost. Vizije politikov so zato le kliše, ki ga je treba zgolj ponavljati: Rast vsega. To je edina vizija, ki jo ponujajo odjemalcem, ti pa so jo voljni sprejemati, saj so se predali že pred časom.

Krčenje življenja na povprečje, ki je vse bolj ekstremno, in širjenje povprečij, nujno terja laganje, sprenevedanje, pretvarjanje, hipokrizijo ali hinavščino, dvojna merila. Ljudje se morajo pretvarjati, da so zadovoljni in celo srečni, čeprav niso in ne morejo biti.

Vse to oblikuje nov tip subjektivnosti ljudi, ki je povsem prilagojen Trgu: subjektivnost kot blagovna znamka.

Toda alternativa obstaja, zastopa jo Siriza. O njej je Etienne Balibar povedal tole: prvič se je zgodilo, da je neka sila dokazala, da je sposobna izzvati 'vodilni organ', ki prevladuje v Evropi od časov, ko se je zgodil 'neoliberalni' obrat. Prelom se je zgodil v 'mali državi', toda grška izkušnja odmeva vsepovsod.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži