Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tina Maze torej ni popolna. Tudi bankirji niso popolni; morda bomo morali prav zato še enkrat dokapitalizirati banke. Noben kapitalist ni popoln, zato moramo nenehno popravljati škodo, ki jo povzročajo – na primer delavcem, naravi in planetu. Pravzaprav nihče ni popoln. Politiki niso popolni. Ekonomisti niso popolni. Celo vreme ni popolno. Kapitalizem ni popoln. Morda nas politiki in ekonomisti prav zato vsak dan pozivajo, naj – zaupamo v kapitalizem. Obnašajo se kot laični psihologi, ki so slišali nekaj o pozitivni psihologiji, o dopaminu in o tem, da je treba gledati na zadeve pozivno, da je treba vselej upati na najboljše, da se je treba na ljudi vselej naslavljati spodbudno in z nasmehom na licu. Ne zanima jih, kako vse skupaj v resnici deluje, a saj tudi sami zgolj – zaupajo. Torej zaupajo, da bodo zaupali tudi vsi drugi. Ali ne bi morala imeti v današnjem svetu ključno vlogo znanost?

Paradoksno je, da s psihologijo, ki sicer ni znanost, ne moremo pojasniti delovanja kapitalističnega sistema, zato pa je zelo uporabna na vsakdanji ravni življenja čisto vsakega posameznika, saj mu omogoča, da verjame, kar želijo, da verjame; ve, kar mu ponujajo kot vednost; misli, kot je zaželeno, saj se sam sproti cenzurira, ker ve, da bo imel težave, če bo preveč mislil; čustvuje, kot je predvideno; razmišlja samo o tem, o čemer mora. Resnično, brez sodobne komercialne psihologije bi kapitalizem tenko piskal, oziroma sploh ne bi bil mogoč.

Toda trenutno zadeva za silo še deluje, zato vsi stavijo nanjo, zlasti pa na zmožnost človeških osebkov, da slepo zaupajo. Bilj ko se bo kapitalizem približeval koncu, bolj bodo zato pritiskali na ljudi in terjali od njih, naj zaupajo.

Psihologija je namreč preverjeno uporabna, zato reklame delujejo, kot je treba, propaganda je učinkovita, kot mora biti, spektakli vedno znova začarajo ljudi, ker je tako tudi prav in se spodobi. Zlasti pa je pomembno zaupanje, kot rečeno, na katerega je pri ljudeh očitno mogoče računati dobesedno kadarkoli in skoraj neskončno dolgo.

Ljudje morajo zaupati: borzi, trgom, bankam, korporacijam, ekonomistom, direktorjem, menedžerjem, vedeževalcem, numerologom, piscem horoskopov, medijem, vlagateljem, samemu sistemu, karkoli že pomeni. Zaupanje je temeljni vzvod nacionalnih čustev, pripadnosti, obenem pa je nujna protiutež hladni in preračunljivi tehnokratski miselnosti, saj prinaša toplino, občutek bližine, naklonjenosti in prijaznosti.

Morda pa je najnevarnejša razsežnost zaupanja tale. Današnji politiki kot trgovsko blago oziroma kot blagovne znamke zastopajo svet brez politike. V tem odkrivamo še en paradoks.

Politiki skušajo prepričati ljudi, da je življenje v občestvu zgolj stvar zabave, veselja, osebnostne rasti, ustvarjalnosti, predanega dela, vrednot in seveda zaupanja. To preprosto pomeni, naj se ne ukvarjajo s politiko. Politiki se jim ponujajo kot manekeni, filmske zvezde ali utelešene oblike zdravja, kar nima nikakršne zveze s politiko. Ljudje jim morajo namreč zgolj zaupati.

Zaupati morajo videzom, iluzijam, fikcijam, besedam, podobam, vsemu.

Podoba sveta je zato nadvse preprosta: spodaj je poblazneli kapitalistični stroj, ki jih ne zanima, dokler proizvaja dovolj blaga, zgoraj pa so videzi, spektakli, imaginariji, simulacije in simulakri, ki jih zanimajo samo toliko časa, dokler jih uspejo zabavati oziroma začarati.

Proizvajalci zabave in čarovnij se tega zavedajo, zato družno skrbijo, da se šov nikoli ne prekine.

Življenje je tako ena sama obljuba zabave, dobre volje, radosti in prijetnega življenja v izobilju. Kdor si ga lahko privošči, lahko dela absolutno vse, kar mu pride na misel. Saj je logično: življenje je treba sproti, vsak dan napolniti z novimi vsebinami, da ne postane dolgčas.

Krog se hitro sklene: kapitalizem ponuja nekaj novega vsak dan, ljudje so odjemalci novega, to pa je tudi vse. Življenje je neskončna zabava, je nikoli končan spektakel in je brezmejno veselje, podprto s pozitivno psihologijo in z vsem drugim. Le zaupati je treba.

Kdor zaupa, je svoboden, zato lahko dnevno izpolnjuje svoje želje. Pogoj je, da se ne briga za delovanje sistema. Lahko ga zanima psihologija, lahko ga zanima celo psihoanaliza, ne sme pa ga zanimati delovanje sistema. Vanj mora kratko malo verjeti, mora mu zaupati.

V takem svetu je posameznik podoben prazni vreči, njegova naloga pa je, da jo napolni, kolikor je mogoče. Pri tem ni pomembno, ali gre zgolj za šaro in kič ali za vredne stvari, pomembno je le, da je nenehno v akciji, da je dinamičen in da zaupa.

Poblazneli stroj deluje po mehanizmih, ki so neposredno povezani s spoznanjem, da ni nihče popoln in da je treba zaupati. Racionalni vpogled v naravo sveta in vsega v njem se tako dopolnjuje s sadističnim nadjazom, ki pritiska na ljudi, naj vendarle poskušajo.

Prav zato je vzgoja otrok še vedno polna prikritega verovanja, da bi se morali vsaj približati popolnosti. Velja si ogledati le film Whiplash, pa je vsakomur takoj jasno, koliko sadizma je v naših vsakdanjih življenjih, ki ga mirno prenašamo. V tej perspektivi so filmi, kakršen je Whiplash, izvrstno izhodišče za razmišljanje o tem, kaj delamo drug drugemu ter kako nas Kapital sili v monstruozno vedenje in delovanje, nad katerim so številni ljudje kar navdušeni. Obenem se je vredno še enkrat vprašati, kaj film sploh je in si ogledati mojstrovino Birdman.

Po ogledu v glavnem ne bo nič drugače, kajti ljudje bodo kot psihološka bitja večinoma še vedno – zaupali.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži