Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kristjani ne morejo biti tiho, pravijo, ker Združena levica predlaga pritlehni predlog spremembe zakona o zakonski zvezi. Ker ne morejo biti tiho, širijo svoja mnenja, do teh pa imajo seveda vso pravico, saj jo ima v demokratični družbi vsakdo. Pravica do mnenja pa še ne pomeni pravice do neumnosti. Poglejmo zato, ali znajo razmišljati, kajti pripovedovati mnenja ni isto kot razmišljati. Tako kot vedno je dobro pred tem prebrati kako dobro knjigo, da človek ne trosi preveč neumnosti okoli sebe. Tokrat predlagam klasično delo, pod katerega se je podpisal Robin Fox: Kinship and Marriage.

Zakonska zveza je najstarejša Božja ustanova. Bog je ustvaril enega moža in eno ženo. Tako trdijo. Ali je zakonska zveza res Božja ustanova?

Antropologi, ki raziskujejo preteklost in načine skupnega življenja ljudi po vsem svetu, ne le v sosednji vasi, spoznavajo že vsaj sto let, da ni nobenega razumnega razloga za trditev, da so bile kulture, ki so kadarkoli živele na tem planetu, živijo pa že dolga tisočletja, vselej, brez izjeme usodno odvisne od poroke heteroseksualnih parov. To pomeni, da niso bile odvisne niti preživetveno, niti duhovno, niti civilizacijsko, niti kako drugače. Še več, antropologi so jasno dokazali, da k trdnemu, stabilnemu družbenemu življenju prispevajo prav različni tipi skupnega življenja moških in žensk, ki kajpak zajemajo tudi homoseksualne zveze; od nekdaj (več deset tisoč let torej) je bilo tako in nobenega razloga ni, da bi bilo v prihodnosti kaj drugače.

Po domače povedano: tudi če je v občestvu nekaj homoseksualnih parov, ki nimajo otrok, občestvo ne bo izumrlo, ker se parom navadno rodita več kot dva otroka. Ljudi je na tem svetu zato vse več, ne pa vse manj. Pravzaprav jih je tako veliko, da je pred časom celo papež govoril nekaj o zajcih in kristjanih ter njihovem načinu razmnoževanja.

Fox v svoji študiji pojasni zadevo na izjemno preprost in logičen način. Različne oblike družin (daleč od tega, da bi obstajala ena sama, skladno z Božjim načrtom) temeljijo na štirih univerzalnih ali skoraj univerzalnih principih, pravi avtor. Principi so:

  1. ženske rojevajo otroke;
  2. moški oplodijo ženske;
  3. moški navadno (ne vselej) izvajajo nadzor;
  4. najbližji sorodniki se ne poročajo med seboj.

Kaj je družina? Preprosto. Dobimo jo, če logično sklepamo, kar pomeni, da nam ni treba brskati po starih knjigah.

Družina je oblika skupnega življenja, ki nastane na podlagi tega, kar naredijo ljudje z naštetimi univerzalnimi principi, da bi ustvarili medsebojne vezi, ki so trajnejše od posameznikov.

Na izpitu iz antropologije bi moral študent v prvem letniku podati tak odgovor na vprašanje, kaj je družina, če bi hotel še naprej študirati. Bog s tem nima absolutno nobene zveze, tako kot tudi religija ne pojasnjuje principov občestvenega življenja; že nekaj časa jih pojasnjuje znanost, ki tudi dokazuje, da se ljudje vedejo zelo logično, zelo razumno in zelo smiselno, pa če Bog obstaja ali ne.

Ljudje torej svobodno odločajo, kaj bodo naredili s principi skupnega življenja, ne Bog. Kakor se odločijo, tako tudi je. Dokler se seveda ne odločijo drugače.

Natanko sem se umešča predlog spremembe zakona, o katerem govorimo.

Še enkrat: o tem, kako bodo živeli ljudje, ne odloča Bog, ne odločajo Nezemljani in sploh ne odloča nihče razen ljudi, ki so umna bitja. To pomeni, da se dogovarjajo, kako bodo živeli, kako se bodo povezovali, v kakšne medsebojne odnose bodo vstopali in katere principe bodo pri tem upoštevali. Medsebojni odnosi so torej nujno prepleteni z razmišljanjem – o njih.

Fox poudarja še tole. Sorodstvene vezi med ljudmi so mnogo več kot zgolj dejstvo, kdo predstavlja naslednjo generacijo. Družine so namreč lahko tudi zelo velike, ne le zelo majhne. Par lahko ima otroke ali pa jih nima. Lahko jih ima dvajset in več. Raziskovanje načinov oblikovanja klanov nam pove, da zadeve niti približno niso tako enostavne, kot trdijo krščanski, sklicujoč se na knjigo, ki ni antropološka študija in tudi ne more biti, saj v času njenega nastajanja antropologije sploh še ni bilo.

Oblikovanje klanov torej ni preprost seštevek članov družin; družba ni sestavljena iz družin, tako kot je mozaik sestavljen iz posameznih delčkov. Daleč od tega. Številni antropologi tako preučujejo, kako se povezujejo družine med seboj in kako trgujejo z ženskami.

Očitno je torej, da ne obstaja ena sama pravilna Božja pot, kako tvoriti občestva, kako oblikovati družine in kako se povezovati med seboj. In družine ne nastajajo zgolj zato, da bi se ljudje razmnoževali.

Še slabše se odrežejo krščanski, ko se sklicujejo na naravne zakone.

Ljudje poznajo zakone zato, ker znajo razmišljati, ne zato, ker jih je Bog vsadil vanje. In tudi če bi jih vsadil, bi morali razmišljati, da bi jih artikulirali in ozavestili. Človek ne more slediti zakonom občestvenega življenja, če jih ne pozna. V vsakem primeru mora torej razmišljati.

Ljudje se prav zato vselej držijo zakonov in vselej razmišljajo o njih, da bi bili še bolj razumni in še boljši. Ne obstaja en sam pravilni Naravni zakon, temveč obstajajo številni zakoni. Zopet so antropologi tisti, ki znajo povedati, koliko zakonov o skupnem življenju so doslej ustvarili ljudje na vseh koncih sveta. In že zdrav razum nam pove, da jih bodo ustvarili še veliko več. Zakaj? Ker znajo in hočejo razmišljati.

Ljudje se bodo vselej držali zakonov, ker drugače sploh ne morejo živeti in preživeti, saj niso naravna bitja. Seveda se jih ne bodo vselej držali vsi, toda vselej se jih bo držalo dovolj, da bodo občestva preživela.

Torej ni treba groziti, da bo občestvo propadlo in se pogreznilo v brezno niča, če se nekaj ljudi sem in tja ne bo držalo Božjih zakonov. Zadošča namreč logika, ki nam pove, da se vselej dovolj ljudi strukturno nujno drži zakonov, da občestvo preživi in se razvija. Silno redki so primeri, ko so občestva propadla, toda tudi takrat niso izginila zaradi nemorale posameznikov, temveč zaradi naravnih katastrof in vojn.

Kaj je potemtakem najbolj normalno v človeških družbah, najbolj pričakovano in najbolj logično? Da ljudje predlagajo take spremembe zakonov, da bo imelo čim večje število pripadnikov občestva možnost živeti skladno z lastnimi željami in prepričanji.

Sicer pa Bog ni ničesar ustvaril, ker je nastalo vesolje povsem drugače, kot piše v religiozni knjigi. Je dobro povprašati kakega sodobnega astrofizika, ne pa se zanašati na več kot dve tisočletji star zapis vraževernih in nevednih vernikov. In vsaj od Spinoze naprej je ideja boga povsem drugačna, kot mislijo.

Sploh pa bog ne govori; govorijo zgolj ljudje. In da bi govorili, morajo misliti. Tako preprosto je to.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži