Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekateri Slovenci so resno prepričani, da se Slovenci jemljemo preresno, kar naj bi pomenilo, da se slabo počutimo. Drugi dodajajo, da se zaradi prevelike resnosti tudi preveč zapijamo, delamo samomore, se pogrezamo v depresijo, se vdajamo malodušju in se vse pogosteje pobijamo med seboj. Toda tako razmišljanje je – premalo resno. In skoraj nikoli ne slišim ničesar o tem, da bi se ljudje jemali – premalo resno. Vedno znova poslušam, da je resen problem, če preveč bereš, preveč razmišljaš, preveč obremenjuješ možgane, preveč resno jemlješ življenje, preveč časa posvečaš resnim zadevam, preveč resno jemlješ obljube, dogovore, pravile, zakone. Zdi se, da je problem, če se jemlješ resno, če življenje jemlješ resno, če druge ljudi jemlješ resno, če vrednote jemlješ resno, če se držiš dane besede, če se držiš rokov, moralnih zapovedi, etičnega imperativa. Nenavadno.

A kaj pomeni biti resen, o čem sploh govorimo?

Če se s prijateljem dogovorim, da se dobiva na kavi ob treh in pridem na dogovorjeni kraj ob treh, pomeni, da sem resno vzel najin dogovor. Toda za nekatere ljudi je to že problem, zanje sem že čuden. In če pričnem s predavanjem, ki je napovedano za ob sedmih, natanko ob sedmih, me nekateri čudno gledajo, češ da je z menoj gotovo nekaj narobe.

Kaj je torej resnost?

Resnost najprej ni isto kot zagrenjenost, ni zadrtost, ni napetost, ni vznemirjenost, ni živčnost, ni napadalnost, ni hladnost in ni odtujenost. Prav nasprotno je res. Resen človek, človek, ki resno jemlje življenje že od malega, ker ga vzgajajo odrasli, zreli, zdravi, dobro vzgojeni in odgovorni ljudje, se ne pusti drugim ljudem voditi za nos, ne pristaja na propagando in medijsko manipuliranje. Tak človek ni preveč resen, temveč je resen ravno prav, kar pomeni, da se zaveda osnovnih koordinat življenja, ki so logične in resne, saj življenje ni ena sama neskončno dolga zabava in ni nekaj, iz česar bi se človek norčeval.

Koordinat življenja se zaveda, ker o njih razmišlja, razmišljanja pa se je naučil že v otroštvu. Ni depresiven in ni konformističen, temveč je samozavesten. Bere knjige, se razvija in ni copata nikomur. Notranje je miren, zato se ne meče ob tla in si ne puli las, če se kdo ne strinja z njim, če je drugačen, kot je on. Resen človek ve, da je vsak človek drugačen od vsakega drugega človeka, ve pa tudi, da taka raznolikost prispeva h kakovosti življenja in ga bogati.

Resen človek ni egocentričen. Ne uporablja obrambnih mehanizmov, ker je osebnostno trden in notranje motiviran za doseganje ciljev, ki si jih zastavlja sam. Pomemben del njegovega odnosa do sveta je zmožnost za ironijo, humor in preseganje neumnosti vsakdanjega življenja. Ne prisega na stereotipe, nima predsodkov in se zlasti nikogar ne boji, zato je sproščen.

Človek, ki je resen in sproščen, je blag in sprejema druge ljudi, kakršni pač so. Ker razmišlja in se ne boji, pove svoje mnenje, ko se mu zdi, da je čas zanj. Z ljudmi se ne prepira, zlasti pa jim ne vsiljuje svojih mnenj, saj ve, da ima vsakdo svoja.

Če se torej dogovori s prijateljem za kavo ob treh, je ob treh na dogovorjenem kraju; če pa bi se dogovoril za tri minute čez tretjo uro, bi bil tam pač tri minute pozneje. Resen človek bi vsekakor skušal biti točen. Vprašajte prvega otroka, kako bi sam ravnal v takem primeru.

Kdo je preveč resen? To so ljudje, ki so že vzgojeni za hlapce, ubogljive, konformistične duše, uboge pare, ki se večno bojijo, kaj bodo rekli drugi. Taki ljudje se zaradi notranje tesnobe vedno oklepajo nečesa ali nekoga zunaj sebe, saj so v sebi premalo trdni in samozavesti, obenem pa se tudi umikajo in izmikajo, če je le mogoče. To delajo zato, ker tiho protestirajo, saj si na glas ne upajo.

Bojijo se skoraj vsega in skoraj vseh drugih ljudi, zato lahko delujejo preveč resno. Taki so, ker se ne upajo sprostiti, pa tudi ne znajo se. Od malega so jih vzgajali, da je treba delati in samo delati, da je treba poslušati in ubogati, da se je treba nečesa ali nekoga bati, da je treba biti trd in neomajen ter da ne sme navzven pokazati, kar se dogaja v njegovi notranjosti. Tak človek se ne zna navdušiti, ne zna pokazati svojih pravih občutkov in čustev, saj je zatrt, skriva svoje prave misli, zato manipulira in se spreneveda, saj je zanj življenje ena sama muka.

Preveč resni so ljudje, ki narcistično skrbijo samo zase in jemljejo druge ljudi kot sredstva za dosego lastnih ciljev. Taki ljudje so izkoriščevalski, so kot pijavke, ki drugim ljudem sesajo kri. Ne dovolijo jim, da bi živeli, kot želijo živeti, ne dopustijo drugačnega mnenja, ne prenesejo drugačnosti, ne morejo sprejemati, da kdo ve tudi več kot oni. Preveč resni ljudje so v resnici povzpetniški, zadrti in vase pogreznjeni ljudje – pravzaprav so ljudomrzni, in ne prenesejo drugih ljudi.

Vsega tega si ne upajo priznati, zato jih imajo drugi ljudje pogosto za močne osebnosti. V resnici niso močni, temveč so notranje prestrašeni, šibki in izgubljeni. Zgolj navzven se trudijo ustvariti vtis moči, trdnosti in samozavesti.

Nekateri Slovenci so vsekakor resni, mnogo pa je takih, ki so premalo resni, ne preveč. Življenje jemljejo z levo roko in se prilagajajo, upajoč, da bodo imeli od tega kako korist. Redko berejo dobre knjige, malo razmišljajo in se veliko udinjajo novodobnim gospodarjem. Kapitalistično izkoriščanje je zanje marksistična propaganda, podnebne spremembe so levičarka manipulacija, filozofija pa je itak zgolj mlatenje prazne slame.

Generalno lahko rečemo, da kapitalizem potrebuje premalo resne ljudi, ki jih je Kant imenoval nedoletni. To je bržčas očitno, kajti preveč resni ljudje bi ga ustavili v enem dnevu, če bi jih bilo dovolj, saj preprosto ne pristajajo na potrošništvo, medijsko manipuliranje, politično nakladanje, prodajanje megle, neumnosti in brcanje v temo.

Preveč resni ljudje se zavedajo resnosti položaja, v katerem je danes svet, zato si upajo na glas povedati, kaj si o tem mislijo. Resno jemljejo Kantov odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo, zato se tudi obnašajo razsvetljeno.

Premalo resni ljudje so omejeni, zaplankani in ne jemljejo resno dediščine razsvetljene misli. Premalo mislijo ali pa se jim misliti sploh ne ljubi, češ da nimajo od tega nobene otipljive koristi. Prepričani so, da v življenju štejejo samo denar, velikost hiše in število avtomobilov pred njo, dolžina penisa ali velikost oprsja, dodali pa bi lahko še kako mnenje, ki mu na družbenih omrežjih sledi kaki deset tisoč prijateljev.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži