Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kolega mi je poslal fotografijo polbelega kruha, ki se imenuje TITO. Spečen je bil pred nekaj dnevi, na deklaraciji pa piše tole: ko je ljudem vladal tovariš Tito, se ni smelo varati potrošnikov, zato ni bilo dovoljeno peči črnega oziroma barvanega kruha. Zapovedana je bila peka polbelega kruha, ker so morali skrbeti za zdravje državljanov. Ta kruh je spečen po takratnih standardih. Pa danes?

Danes živimo v svetu, kjer je standardov, kolikor hočete, zato pridete v trgovino in najdete tam nepreštevno veliko vrst kruha. Je zato kaj drugače?

Število vrst kruha seveda ni neposredno povezano s stopnjo demokracije, ni povezano s srečo državljanov, je pa bilo v Titovem času povezano z načinom vladanja; bil je en vladar in pekli so eno vrsto kruha. Danes je kajpak precej drugače. Ali pa tudi ne.

Ljudje imajo pogosto občutek, da so (evropske) institucije brezčutne, čeprav jih vodijo usposobljeni in visoko šolani menedžerji, upravitelji po slovensko, in administratorji. Njihovo brezčutnost danes gotovo najbolj občutijo Grki. Občutek je pomemben, obenem pa je tudi zmoten, kajti brezčutni so lahko le ljudje. Institucije niso živa bitja, zato jim ne smemo in ne moremo pripisovati lastnosti ali zmožnosti, ki so značilne za ljudi. Pa vendar imajo ljudje do določene mere prav: brezčutnost institucij namreč pomeni, da so pravila, po katerih delujejo, taka, da jih ljudje, ki jih zastopajo, ne morejo in seveda ne smejo kršiti, tudi če bi jih hoteli, tudi če bi bili sočutni z ljudmi, saj bi bila cena za kršenje zanje preprosto previsoka. Učinek njihovega delovanja je lahko brezčutnost, čeprav ni nujno, da si jo kdo želi.

Cinizem sodobne oblasti pa je natanko vse pogostejše sklicevanje na zaupanje in sočutje ljudi. Ljudje naj bi namreč brezpogojno zaupali kapitalizmu, čeprav je ta brezčuten, kot smo ugotovili. Tudi v Sloveniji bo takega sklicevanja na občutke vse več in se je že začelo, kajti prav te dni bi se morali državljani radostiti, ker prihaja pomlad in zopet vse raste.

V orisani perspektivi je izjemno pomembno, ključno, bistveno etično vztrajanje. Vsako popuščanje, v besedi, v dejanjih, v mislih, že vodi v katastrofo. Ko zastopniki kapitalizma nagovarjajo ljudi, naj zaupajo, mislijo na to, da ne smejo zaviti s poti, na kateri že so, da ne smejo misliti drugače, da ne smejo čutiti drugače, da se ne smejo vesti drugače.

Ljudje pa bi morali zaviti natanko na drugo pot, kajti ta, po kateri že dolgo hodijo, je definitivno zgrešena in ne vodi nikamor drugam kot v pogubo, od katere bodo imeli, vsaj na začetku, pripadniki elit še večje koristi, kot jih že imajo; vselej je bilo tako.

Zastopniki kapitalizma seveda vztrajajo pri enem samem pravilnem razumevanju kapitalizma, ki ga morajo sprejeti vsi. Obenem so za demokracijo in pravico do drugačnosti, vendar so to le okraski, ki jih sprejemajo s stisnjenimi ustnicami. V resnici mora biti vse podrejeno Enemu, in sicer tako, da ljudje ne bodo posumili, za kakšno obliko podrejenosti gre.

Svet je zares zanimiv in poln kontradikcij. Naj zgolj spomnim, da je leta 1953 potekalo pogajanje, na katerem je sodelovala tudi Jugoslavija, medtem ko drugih držav Vzhodnega bloka tam ni bilo, kar nikakor ni nepomembno, pogajanje torej, na katerem so se dogovarjali, kako bodo pomagali ubogi Nemčiji, zahodni, seveda, da se ne bo zlomila pot težo dolgov, ki jih je morala odplačevati zaradi zla, ki ga je sprožila v prvi in drugi svetovni moriji. Državniki in drugi predstavniki posameznih držav so bili nenavadno velikodušni, zato so povzročiteljici holokavsta odpisali velik del dolga, ostalega pa reprogramirali, kot se reče, in Nemčija je v kratkem postala gospodarska velesila. Postala je zato, ker je morala postati; vzporednica z današnjim odnosom med Nemčijo in zadolženo Grčijo je kajpak namerna.

Povsem logično, kajti tam blizu nje je bila Sovjetska zveza, izjemno močna komunistična država, proti kateri se je kapitalistični zahod bojeval z vsemi štirimi. Na holokavst, za katerega je bila odgovorna Nemčija, so tako hitro pozabili, da je bilo videti, kot da se sploh ni zgodil. V radikalnem smislu se tudi ni, kajti Kapitalizem je brezčuten in ga zanima izključno kopičenje profitov.

Zadeva je neverjetno preprosta: niti približno ne gre za objektivna dejstva, temveč gre za interpretacije in za to, kdo soglaša s kom. Vse drugo kratko malo ni pomembno. Ko se tako danes politiki pogovarjajo s komunistično Kitajsko, nikogar ne moti, da je komunistična, ker je pomemben zgolj denar.

Nemčija torej mora biti močna, pa ZDA morajo biti močne, Kapitalizem mora biti povsod. To pomeni, da mora biti kapitalistični besednjak na ustih čim večjega števila ljudi. Ki se morajo strinjati, da je privatiziranje dobro, da je kopičenja kapitala v rokah elite dobro, da je tekmovanje dobro, da je konkurenca dobra, da so korporacije dobre, da morajo biti delavci pridni in da se sindikati ne smejo razširiti in da ne smejo postati močni, kot so bili pred desetletji.

Vnovič je popolnoma jasno, da v tej igri ljudje niso pomembni. Vsa psihološka navlaka, od zaupanja, do inteligence, motivacije, čustev, občutkov, morale, vrednot in vsega drugega, je res zgolj navlaka, ki naj zaslepi ljudi za resnico sveta.

Menedžerji ali upravitelji upravljajo s kapitalom, med katerega sodijo tudi ljudje. Ti so zgolj kapital, s katerim je treba ustrezno upravljati. Menedžerji tako upravljajo, ljudje pa so večinoma tiho. V javnosti nastaja vtis, da so samostojni, samozavestni, notranje trdni, moralno pokončni ljudje, vendar niso. Psihološki žargon je povsod, da bi prepričal ljudi v nasprotno, vendar ne deluje več. Simuliranje sveta ustvarja umetne realnosti, v katerih naj bi videzi prepričali vsakogar, kako lepo je živeti, vendar ljudje niso neumni. So prestrašeni, niso pa neumni. So pokorni in disciplinirani, podrejeni in ubogljivi, vendar je njihova inteligenca še vedno zavidanja vredna.

Logika delovanja kapitalističnega sistema je na neki ravni izjemno preprosta. Sistem ne deluje, ker je notranje kontradiktoren in protisloven, kot je pokazal Marx, zato pa mu uspeva prek delnih sistemov, kot so šole, mediji, vzgoja, družine, privzgojiti ljudem občutke krivde.

Morda je eden najbolj spektakularnih dosežkov sistema ta, da uspeva ljudem vzbujati občutke, da so za svoje težave v življenju krivi in odgovorni izključno sami.

Kdor nima službe in je ne more dobiti, ker je delovnih mest pač premalo, da se vzdržuje zakon profitabilnosti, je kriv sam, ker nima ustrezne izobrazbe, se ni dovolj kmalu prekvalificiral, nima ustreznih kompetenc, ni dovolj motiviran, inteligenten, spreten, samozavesten …

Vidimo, kje vstopi psihologija posameznika in ga dokončno sesuje. Kapitalizem je zato sistem, ki natanko prek psihologije posameznikov vali krivdo za lastno katastrofalno delovanje na posameznike in posameznice. In da bo mera polna, se pri tem nekateri sklicujejo še na Božje načrte. Ta svet je definitivno zblojen do konca.

Ubogljivi, pridni in tihi ljudje tako hitijo spreminjati sebe, namesto da bi se povezali med seboj in začeli spreminjati sistem.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži