Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje me te dni vidno zgroženi sprašujejo, kako je vendar mogoče, da tudi ugledni profesorji, kritični družboslovci in celo prislovično skromni humanistični intelektualci služijo tako gigantske honorarje, kot smo izvedeli te dni. Vsakomur posebej sem rekel, da bom o tem napisal kolumno, da ne bom stokrat razlagal. Torej.

Že na osnovni ravni je kajpak težko verjeti, da mafijo sestavljajo samo bankirji, generali, borzni mešetarji, lastniki kapitala in politiki. Ne, kajti pohlep je obča človeška zmožnost, kar pomeni, da lahko zgrabi skoraj čisto vsakega človeka – le redki se uprejo. Ko smo dobili kapitalizem, so se ljudje trumoma zagnali, da bi nagrmadili kar se da veliko kapitala. To je bilo pričakovano, zato nas ne preseneča, da so pokradli vse, kar se je sploh dalo.

Zaman je vsako sklicevanje na vrednote, kajti temeljna vrednota kapitala je, da hočeš imeti zvečer več kot zjutraj. Tu ni česa dodati. Hoteli so kapitalizem in dobili smo ga.

Seveda pa ne more grabiti vsakdo. Velika večina ljudi ne more. Grabijo lahko samo aristokrati oziroma pripadniki elite. Drugi nimajo šans. Zapisano pa je zlasti pomembno za intelektualne elite, kajti te kognitivni kapitalizem potrebuje še dosti bolj kot druge. Zakaj jih potrebuje?

Potrebuje jih, ker imajo dostop do znanja. Seštejmo dva in dva: v družbah znanja so tisti, ki imajo dostop do natanko določenega znanja, visoko cenjeni že sami po sebi. Imajo namreč dostop do znanja, ki je koristno, uporabno in je mogoče z njim na hitro dodajati vrednost, kot veleva novorek, dodajati pa jo je treba, da bo vse raslo – za nekatere.

In ko so ti nekateri pri koritu, je treba zgolj zajeti s ta veliko žlico. Dobro je seveda biti v mreži, kajti sam nimaš veliko možnosti. Pa smo pri pajdaših in tovariših in mrežah. Zato tudi poudarjajo, da se je treba nenehno mrežiti.

Kognitivni kapitalizem pa potrebuje intelektualce tudi zato, da navadnim smrtnikom prodajajo meglo oziroma intelektualno blago. Če hoče delavec popoldan še delati na sebi, to pa po novem tudi mora, ne more delati kar nekaj v tri krasne ali kot bi se mu zdelo, ampak mora za ustrezno znanje povprašati intelektualce in jim seveda plačati. Torej dela in plačuje intelektualcem, da sme delati (na sebi).

Vprašati pa je treba vse: kako vzgajati otroke, kako jesti, kaj jesti, kako tekati po livadah, v čem tekati, kdaj tekati, kaj obleči, kaj govoriti, kako komunicirati, kako spati, na čem spati, s kom spati, kaj narediti s svojimi čustvi, česa ne narediti, kako razvijati čustveni količnik, kako osebnostno rasti, kako se duhovno razvijati …

V poznem kognitivnem kapitalizmu ali neoliberalizmu je potreba po kognitivnem, intelektualnem, čustvenem, osebnostnem, duhovnem delu na sebi vse večja, kajti drugače bi se delavcem od napora in nesmiselnosti dela, ki ga opravljajo, zmešalo. Tekati morajo po zelenih livadah, jesti in piti samo na zdravju prijazen način, komunicirati morajo vsevprek in nenasilno, priti morajo v stik s pravim jazom in vse drugo.

Priti v stik s pravim jazom je izjemno, silno pomembno in silno zahtevno, naporno delo. Le redki strokovnjaki, ki jih je treba seveda ustrezno nagraditi, da ne pobegnejo iz države, znajo povedati, kako se pride do pravega jaza. Za velik denar, seveda, za zelo velik denar.

Pripadniki elit, ki niso ravno intelektualci, so pa mafija, imajo toliko denarja, da si vse to lahko privoščijo, zato tudi intelektualci bajno služijo in ipso facto postajajo del mafije. Vsekakor ne prodajajo svojega blaga za 42,40 € na uro, ampak ga prodajajo za tisoč evrov na uro.

Zgodba pa ima tudi poučno nadaljevanje. Ko so bajno zaslužili in nakopičili ogromno denarja, hiš, jaht, vikendov, roverjev in vsega drugega, jih čaka še zelo zahtevna naloga.

Aristokrati se morajo namreč tudi razkazovati, kajti če nisi vsem na očeh, dobesedno ne obstajaš. Taka je pač mantra sodobnih spektakelskih dogodkov. Torej je dobro, če je tudi človek spektakel ali pa se vsaj spektakelsko oblači in obnaša.

Kolegica mi opisuje, kako je to videti.

Vstopiš v trgovino. Ki ni ravno najcenejša. Tam je ljudi kot listja in trave. Nekateri imajo preveliko težo, kar se vidi že od daleč, kar pomeni, da (še) ne delajo dovolj na sebi ali pa so komaj začeli. Oblečeni so v krzno in v vse drugo, kar je zelo drago; tudi to se vidi že iz zraka, saj se tudi mora videti. Pa seveda znamke. Na daleč se mora videti, da je torbica Chanel, da je vredna vsaj tri tisoč evrov, saj je iz zadnje kolekcije, da so čevlji znamke kaj-pa-jaz-vem, da je srajca svilena in da je ura Rolex, saj je tudi ta naložba, kot pravijo. Pomembno je torej, da se vidi, saj je tak osnovni princip spektaklov.

In v tej trgovini kupci izbirajo blago. Zanimivo je opazovati, kako ga izbirajo. Predvsem pazijo, da bo blago spadalo k drugim kosom blaga, ki ga že imajo osebe na sebi ali pa ga imajo še doma, a natančno vedo, kaj sodi skupaj in kaj nikakor ne, saj so jim to prišepnili dizajnerji in stilisti in drugi strokovnjaki za oblačenje. In če stanejo superge 500 €, zraven seveda ne sodi majica za 20 €, ampak sodi taka, ki stane vsaj 200 €. Človek tako mimogrede kupi za tisoč evrov blaga, ki se poda drugemu blagu, ki ga ima na sebi. Zakaj? Ker tako terja spektakelska propaganda.

Še enkrat: tak človek potroši tisoč evrov v eni uri; na primer za pametne superge, ki se prilegajo obliki stopala, da bo laže tekal, in za majico, ki diha in prepušča vse živo in je tudi sicer pametna.

Taka je sicer povprečna slovenska plača, ki pa je dve tretjini delavcev sploh ne dobita.

V stari Jugi, ki je bila seveda čisto zblojena, smo tekali naokoli tako, da smo v supergah, ki smo jih nosili že sicer, odhajali ob popoldnevih na košarkarska igrišča in tam nametavali do poznih nočnih ur. In ker nismo imeli pametnih naprav, smo se tudi z lahkoto družili – ker nas niso ovirale in ker je druženje v človeški naravi. Po nekaj urah take telovadbe smo bili popolnoma fit, potrebovali pa nismo nobene naprave, nobenega osebnega trenerja, nobenih napitkov, nobenih majic znamke žblj, nobenih managerjev in nobenih piarovcev. Sploh jih pa ni bilo nikjer in nihče jih ni niti malo pogrešal.

Danes se spektakelske kreature, oblečene v izbrane znamke, razkazujejo naokrog, družijo pa se ne ali pa se družijo zato, da imajo iluzijo, da jih je kdo opazil. V resnici so zgolj osamljene, bedne in patetične.

Tudi sam sem nekoč stal v trgovini za neko osebo, ki je sicer silno znana; njenega imena seveda ne bom povedal, saj ne bi rad pristal v Gulagu.

Kupovala je izdelek, ki nikakor ni sodil k njej, saj je bila vsaj za kakih dvajset kilogramov pretežka in je bila videti kot klobasa. Kljub temu je kupila izdelek, ki je sicer stal nekaj tisočakov. Na blagajni je samozavestno izjavila, naj izstavijo račun na firmo, tako da smo lahko vsi slišali.

Logika je torej preprosta. Elita grabi denar in dobrine zase, saj ji je za družbo in državo vseeno. Ko denarja zmanjka, pozove navadno rajo, naj jih dokapitalizira, kot se reče. In raja uboga. Elita se zabava, kajti nekaj pa moramo priznati. Res je patetična, bedna in podobna kreaturi, toda neumna nikakor ni. Če raja plačuje, naj se vidi razkošje.

Toliko bogatašev, kot jih danes vidim med Slovenci, še nisem videla, je zaključila poročilo znanka. Seveda ne, ker so vsi drugi nevidni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži