Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

O čem torej govori minister Mramor, ko samozavestno zatrjuje, da ne živimo več v komunizmu? Logično je tole. Če ne živimo v komunizmu, moramo živeti v nekem drugem sistemu, ki ga ne imenujemo komunizem; tu nastopi problem s poimenovanjem, saj je komunistična Kitajska najhitreje razvijajoča se kapitalistična država, a to ni tema tega razmisleka. Gospod Mramor nam tudi pove, v kakšnem sistemu živimo: živimo v sistemu tržnega kapitalizma, ki je, rečeno v ekonomskem žargonu, a self-correcting perpetual growth machine oziroma mašina, ki sproti popravlja samo sebe in nenehno raste. A kaj ta mašina v resnici dela? V resnici deli ljudi na ubogljivo večino in neverjetno bogato elito, med katero sodijo tudi razkošno plačani akademiki, pa naj bodo naravoslovci, ekonomisti ali humanisti. Ubogljiva večina živi v večnem strahu pred izgubo službe, če jo sploh ima, je tiho in ne protestira, elita pa razkazuje svoje bogastvo in ji soli pamet, češ da lahko v kapitalizmu vsakdo uspe, če le hoče. Vse zapisano pove minister na način, kot da smo vsi drugi zarukanci in tega ne vemo, čeprav je povedano zgolj zlizana fraza, ki ne pove ničesar in niti ne drži. Je torej to, kar pove, sploh res? Ve gospod Mramor, o čem govori? Poglejmo.

Da bi pogledali in tudi kaj videli, potrebujemo teoretske koncepte. Najdemo jih v dobrih knjigah. Na primer v tejle: Sam Gindin, Leo Panitch. The Making of Global Capitalism: The Political Economy of American Empire (London: Verso, 2013). Sedaj lahko gledamo, pa tudi videli bomo.

Morda je eno najbolj strašljivih spoznanj o naravi globalnega kapitalizma to, da so globalni trgi vse bolj odvisni od državnega poseganja vanje, kar paradoksno pomeni, da se države vse bolj podrejajo logiki kapitala, ki jih potrebuje za svoje preživetje.

Po isti logiki se Kapitalu podrejajo tudi univerze in akademiki.

Kapitalizem potrebuje države, da ga podpirajo in rešujejo iz kriz, države pa se prek svojih zastopnikov udinjajo kapitalizmu, ker druge možnosti tako ali tako nimajo, saj je sistem zanje že dolgo časa kratko malo premočan, premoč pa mu zastopniki držav tudi rade volje priznavajo.

Že na samem začetku nam torej postaja jasno, da zadeva ni tako preprosta, kot bi jo rad prikazal Mramor, ki mora imeti za svoje govorjenje tudi posebne razloge, kar pomeni, da ni svoboden in ne sme govoriti čez kapitalizem – tudi če bi znal in hotel, ne bi smel –, saj bi bil v takem primeru nemudoma ob svoje privilegije.

Sodobni neoliberalni tržni kapitalizem bi namreč tenko piskal, če ga ne bi na vseh mogočih koncih nenehno podpirale in servisirale države. Zmagoslavje medsebojno tekmujočih svobodnih trgov je zato zgolj navidezno oziroma fiktivno. Prav tako je le videz, da je globalizacija naravni učinek neustavljivega procesa, ki širi kapitalizem, da se ta napihuje, kot naj bi se nekoč čisto na začetku napihovalo vesolje.

Bodimo pozorni na besedo neustavljiv. Navadnemu človeku se namreč zares spontano zdi, da je širjenje kapitalizma neustavljivo. Če je tako, ga preprosto ni mogoče ustaviti. Širil se bo še naprej, države pa ga bodo podpirale, servisirale in reševale. Je to svobodni tržni kapitalizem? Seveda ni. To je državni kapitalizem.

Toda tudi sodelovanje držav ne pomaga. Kapitalizem je namreč obsojen na žalostno propadanje in povsem na koncu na smrt. Karl Marx je to dokazal že pred časom.

Leo Panitch in Sam Gindin v svoji knjigi nedvomno dokažeta, da državno reševanje kapitalizma sproža ostre družbene spopade v državah, kajti če te hočejo podpirati in reševati kapitalizem, mu morajo ponujati gigantske količine denarja, kar pomeni, da ga morajo nekje vzeti, to pa zopet pomeni, da ga ljudje nimajo toliko, kot bi ga lahko imeli, če ne bi bilo treba nenehno reševati bank in če ne bi v davčnih oazah pripadniki elit skrivali na bilijone evrov. Samo kot brezvezna opazka: en bilijon evrov pomeni tisoč milijard evrov. Samo pomislite, koliko delovnih mest, štipendij, bolnišnic, šol, univerz, domov za starejše in vsega drugega je to.

Ljudje torej trpijo. Trpijo zaradi državnega reševanja kapitalizma. Videti je, da živimo v povsem zblojenem svetu. Države skrbijo za kapitalizem, da bo srečen in zadovoljen, za ljudi, za lastne državljane pa jim je čisto na koncu povsem vseeno. Družbeni nemiri so zato nujni in neustavljivi.

Ni neustavljiv zgolj kapitalizem, neustavljivi so tudi ljudje.

Sklep je na dlani: državno reševanje kapitalizma bo prej ali slej vodilo k širjenju družbenih gibanj, ki bodo ustavila sicer navidezno neustavljive tržne kapitalistične procese.

Že danes je jasno, da profiti najmogočnejših svetovnih korporacij vnovič počasi padajo. To tudi pomeni, da preprosto ni res, da vse raste. Rastejo zvončki, ker je to v njihovi naravi, rastejo tudi trobentice, toda profiti definitivno ne rastejo.

Gospod Mramor pa ne razume niti besede svoboda. Naivno verjame, da so trgi svobodni, ali pa zgolj ustvarja vtis, da verjame, ker ga mora ustvarjati. A že vsak otrok se lahko prepriča, kam na primer vlagajo profite zastopniki najbolj mogočnih svetovnih korporacij.

Najprej na borzo. Tudi drugam, seveda, toda vse drugo so detajli. Zakaj ravno na borzo, zakaj ne ustvarjajo novih delovnih mest, ki jih tako zelo potrebujemo, zakaj ne v nove tehnologije, v ceste, in železnice in pristanišča in v vse drugo? Ker niso neumni.

Kaj pomeni, da lastniki kapitala niso neumni? Najprej pomeni, da se zahvaljujejo naivnim delavcev, ki ustvarjajo vrednost, da so jim jo lahko pokradli in da jim jo bodo nemoteno kradli tudi v prihodnje. Ko se tako zahvalijo delavcem, si vsakič znova pomanejo roke. Imajo veliko denarja, toda radi bi ga imeli še veliko več. Tako je pač ime igri.

Kako ga imajo lahko še več? Preprosto. Najprej tako, da se izognejo plačevanju davkov, ki jih morajo sicer plačevati čisto vsi državljani, ki imajo prihodke. To zlahka naredijo, saj poznajo poti in kanale, kamor je treba splaviti denar, ki je od delavcev, da ni treba plačevati davkov, da zabrišejo vse poti. Torej ni čudno, da je v davčnih oazah na bilijone evrov denarja, ki ga ljudje ne bodo nikoli videli, pa tudi nikoli ne bo vložen v nova delovna mesta.

Del denarja gre torej naravnost na borzo, kjer je mogoče v delčku sekunde z zmogljivimi računalniki zaslužiti še nekaj milijonov, na dolgi rok pa kako milijardo ali na primer sto milijard, velik del pa gre naravnost v oaze.

Zakaj bi vlagali v infrastrukturo in tehnologije in delovna mesta? Ne bi vlagali, ker bi tako vlaganje prineslo premalo profitov.

Za konec pa še tole.

Jaz sem otrok socializma. Sem pripadnik srečne generacije ljudi, ki je lahko vsaj nekaj let uživala v blagostanju, čeprav naj bi v tistih časih, če poslušamo JJ-ja, sem in tja privezali tudi kakega medveda za drevo, da ga je lahko tovariš Tito ustrelil. Zakaj smo bili kljub privezanemu medvedu srečni?

Ker smo imeli zastonj šolanje, zastonj zdravstvo in socialno državo, pa razlike med ljudmi so bile majhne, optimizma je bilo veliko. Ko sem diplomiral, sem na primer nemudoma dobil službo. Nisem imel nobenega študentskega dolga. Nobenega kredita, nobenega pufa, ničesar od tega. Ko sem prišel v službico, sem napredoval, plačica pa je nenehno rasla, saj je bil jugoslovanski sistem državnega kapitalizma zelo produktiven. Življenje je bilo varno in stabilno, ljudje se niso mlatili s sekirami, kot na primer oni dan, ko je žena s sekiro planila nad spečega moža, ki ga je imela nekoč gotovo rada, drugače se ne bi poročila z njim, s ženo sva si brez kreditov omislila hišo. Rodil se je prvi otrok, nato pa še ostala dva. Še vedno nobenega kredita.

Enako je bilo drugje po svetu. Komunisti so bili močni, socialisti so bili močni, sindikati so bili močni, mladi so se upirali kapitalizmu. V Franciji, v Veliki Britaniji, v ZDA, v državah, kjer je prevladovala welfare state. Kapitalizem si je to zaradi uničenja vrednosti v drugi svetovni moriji lahko privoščil, bili so zlati časi.

Potem je zašel v krizo in je planil po ljudeh. Vse je šlo navzdol in še bolj bo šlo.

Kaj bodo storili naši otroci, ki so danes stari dvajset let, nekaj več ali nekaj manj? Za skoraj vsak zobozdravstveni poseg morajo plačati. Treba je plačevati za študij. Trebe je jemati kredite, saj nimajo dohodkov. Mnogi preprosto ne bodo dočakali pokojnine, ker ne bodo mogli delati štirideset let ali več. Dolgo časa bodo delali kot prekerci, službe ne bodo dobili, ko pa jo bodo morda vendarle dobili, bodo stari štirideset let ali več.

Na koncu bomo živeli natanko v kapitalizmu ali pa sploh ne bomo živeli. Gospod Mramor ima zato celo prav. Res je, da (še) ne živimo v komunizmu, zato pa bomo živeli v njem.

Prebrati velja tudi tole knjigo: Chris Harman. Zombie Capitalism: Global Crisis and the Relevance of Marx (Chicago: Haymarket Books, 2010).

Kapitalizem je namreč zombi ali živi mrtvec, nesposoben zadovoljevati potrebe ljudi, pa če ga gospod Mramor še tako zaklinja. In čisto na koncu je povsem vseeno, ali so tistega medveda privezali ali ne.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži