Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Preden začnemo govoriti, da ne živimo več v komunizmu, v katerem tako ali tako nikoli nismo živeli, in preden začnemo hvaliti tržni kapitalizem, v katerem tudi nikoli nismo živeli, saj sploh nikoli ni obstajal, je dobro vedeti vsaj tole: vsak dober oblastnik in gospodar bo svoje gospostvo brez sramu zavijal v mite, pripovedke, pravljice, ideološke stavke in podobno. Ne obstaja gola oblast, kot bi rekel Michael Parenti, in ne obstajajo oblastniki, ki zgolj vladajo nad rajo. Vselej jim namreč tudi pripovedujejo, jih nagovarjajo, jih zapeljujejo, jim ponujajo mite in druge pripovedke o naravi realnosti, družbe in medsebojnih odnosov. Prav zato je v njihovem interesu, da raja čim manj misli in da je čim bolj ubogljiva, saj hočejo misliti namesto nje, da je čim bolj prestrašena, negotova in brez samozavesti.

S takim delovanjem je povezan poseben paradoks, ki ga vsekakor velja temeljito premisliti. Je namreč tako čuden, da ga zdrava pamet težko sprejme, saj je navajena misliti povsem drugače. A saj že dolgo vemo, da zdrava pamet ne more pojasniti sveta in realnosti. Za to potrebujemo teoretske koncepte; samo teorija lahko misli realnost, kakršna je v resnici.

Paradoks oblasti je, da brez ljudi, za katere skrbi, sploh ni mogoča. Ne sme jih uničiti, saj potem ne more biti več oblasti. Torej jih mora ohranjati pri življenju, in sicer na take načine, da nihče ne bo posumil, da gre v resnici za izvajanje oblasti.

Parenti ima zato absolutno prav, ko trdi, da se vsakdanji ljudje krepko motijo, ko se pritožujejo in govorijo, da se oblast zanje ne zmeni, da jih ignorira, da jih zanemarja, da je oblastnikom zanje čisto vseeno. Res je namreč prav nasprotno: oblast zanima prav to: kaj delajo ljudje, kako mislijo, kaj počnejo, kako čutijo, kako čustvujejo, kako se vedejo – in kako bi se morali vesti. Oblast je živo zainteresirana za nas, navadne smrtnike, da nas ne izgubi. To je tudi razlog, zakaj nas nenehno nadzoruje ter zakaj nenehno skrbi za nas in nas ohranja pri življenju. Se nas pa čisto malo tudi boji, kajti če bi ljudje začeli misliti, oblast nad njimi ne bi bila več mogoče. Tako preprosto je to.

Zastopniki oblasti se zelo trudijo, da ljudje ne bi mislili, da bi molče sprejemali ideje in zamisli in podatke in dejstva in vse drugo, kar pride – od njih.

Ko zadosti ljudi ne misli, ko so ubogljivi potrošniki in pridni delavci, če sploh imajo delo, ko ves čas delajo in delajo še na sebi, je stanje normalno. Takrat se na odru pojavijo različni strokovnjaki in začnejo razlagati ljudem, kaj je normalno in kaj ni.

Normalno je vse tisto, kar ohranja dana stanja znotraj kapitalizma nedotaknjena, zato imajo zastopniki oblasti radi izraze, kot so strinjanje, harmonija, stabilnost, ravnotežja, uravnovešenost, notranja trdnost. In ko govorim o kapitalizmu, mislim na korporativni kapitalizem, mislim na gigantske korporacije, ki dejansko vodijo svet in vladajo nad vsem, kar leze in gre. Niti slučajno ne mislim na različne s.p.-je in d.o.o.-je z enim zaposlenim.

Svetu vladajo korporacije, svetu vlada korporativna logika, ki pozna en sam cilj in samo enega: še več profitov za elite. Logika normalnosti je zato učinkovita, dokler so korporacije take, kakršne so, dokler so profiti veliki in dokler so elite zadovoljne. Za vse druge ljudi je vseeno, ali so zadovoljni ali niso, saj je dovolj, da živijo v udobnih iluzijah zadovoljstva ali pa vsaj v upanju, da bo nekoč bolje ali da bi lahko bilo bolje.

Za delovanje oblasti je izjemno pomembno, da ni preveč ljudi obupanih ali preveč prestrašenih.

Če elite niso zadovoljne, nastopijo težave. Če delavci niso zadovoljni, jih pač zatrejo in utišajo po hitrem postopku. Ko elite niso zadovoljne, ne gredo na ceste, temveč kupijo nov parlament, da sprejme nove zakone.

Logika neoliberalnega korporativnega sveta je zato skrajno preprosta: ljudje morajo verjeti v novorek in ga nenehno uporabljati, kar pomeni, da morajo čim večkrat reči drug drugemu, da živijo v demokratičnem svetu priložnosti, v katerem lahko vsakdo uspe, če le hoče. Govoriti morajo tudi o svobodi, o svobodnih trgih in o pravicah, pa o drugačnosti in o kakovosti življenja. Ko tako govorijo, se tudi tako obnašajo.

Ljudje se tako zaposlijo in jim ni treba misliti. Ali kot so nam nekoč govorili v jugoslovanski vojski: Janez, ti nisi tu zato, da bi mislil, ker obstajajo oni, ki so plačani, da mislijo namesto tebe. Tam torej ni bilo treba misliti. Treba je bilo zgolj ubogati. Če si naredil vse, kot so ti rekli, so te v glavnem pustili pri miru. Težave si imel v trenutku, ko si hotel misliti. Tudi če nisi ničesar rekel, si imel težave sam s seboj, kajti nekaj v tebi te je sililo, da kaj rečeš, drugi del pa je trdil, da je bolje biti tiho.

Danes je na delu povsem enaka logika. Najbolje je biti tiho. Če misliš, imaš težave, če kaj rečeš, so težave v trenutku še večje. Zlasti pa te nenadoma nihče več ne pozna. Ostaneš povsem sam in se žreš, da si kaj bleknil.

Govoriš lahko le v primeru, ko pripoveduješ svoja osebna mnenja. Ta so namreč neškodljiva. Nihče jih ne jemlje resno in nihče se zaradi njih ne vznemirja. Ljudem je za mnenja povsem vseeno. Oblastnikom je vseeno še veliko bolj.

Zares nevarna pa je misel. Te se bojijo. Posameznike, ki mislijo, je zato treba osamiti, izolirati, ločiti od drugih, v najbolj dramatičnem primeru pa kar odstraniti – diskretno, če je le mogoče.

Ves čas je treba tudi zniževati stroške. Korporacije to vedo, torej jih znižujejo. Delavci zato ne morejo biti pošteno plačani. Ne morejo biti dobro plačani. Plačani so lahko samo znotraj določenih meja, ki se nenehno znižujejo, saj so delavci strošek, ki ga je treba zniževati.

Delavci kot strošek ne morejo živeti v demokratičnem svetu. V korporativnem svetu demokracija nima česa iskati. Tam sploh ne obstaja. Je le okrasek, beseda brez pomena. V demokratičnem svetu delavci niso strošek. Tam so nekaj povsem drugega.

V demokratičnem svetu so delavci ustvarjalci vrednosti, s katero sami razpolagajo. Vrednost je njihova, saj jo sami ustvarjajo. Tudi to je zelo logično.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži